Jedro

Na podlagi določil 1. in 2. odstavka 3. člena ZZLPPO, je odločba, ki jo izda Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, izjava, da subjekt še nima prvega ali drugega soglasja do dneva določenega v teh določbah.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, št. ... z dne ....se odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za gospodarstvo v nov postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, št. ...z dne ..., s katero je prvostopni organ ugotovil, da podjetje v zakonskem roku ni predložilo vloge za izdajo soglasja k programu lastninskega preoblikovanja in je zato celotni družbeni kapital podjetja, v kolikor ta v njem obstaja, prešel v last in upravljanje AAA d.d. Ljubljana. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da pritožbeni očitki, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen, nerazumljiv in neizvršljiv, ne držijo. Agencija je v izreku odločbe dovolj jasno opredelila, da v last in upravljanje AAA preide družbeni kapital podjetja BBB d.o.o. V upravljanje bo torej prešel le tisti del kapitala, ki ga je mogoče opredeliti kot družbeni kapital, ne pa tudi tisti, ki že ima znane lastnike. Ta del je nedvomno določljiv. Pojem določenosti oziroma določljivosti izreka pomeni, da je mogoče neko odločbo izvršiti samo na en in edini pravilen način. Izrek odločbe ne pušča dvoma o tem, kakšno obveznost vzpostavlja in kakšna posledica bo nastopila z izvršitvijo. Višina družbenega kapitala je določljiva na podlagi bilance stanja per 1. 1. 1993. V primeru BBB d.o.o. vrednost deleža osnovnega in družbenega kapitala na dan 1. 1. 1993 do sedaj ni bila ugotovljena. V vsakem primeru bo na AAA prešel enak delež kapitala, ne glede na to, ali bi bila vrednost tega kapitala natančno številčno opredeljena v izpodbijani odločbi, ali pa, da je v odločbi družbeni kapital zgolj opisno določen. Na SRD bo v vsakem primeru prešel ves družbeni in samo družbeni kapital, ne pa tudi morebitni kapital, ki že ima znane lastnike. Pogojen izrek ne pomeni, da ni izvršljiv. Neizvršljiv bi bil le izrek z nemogočim ali nedovoljenim pogojem. Prvostopni organ je po izvedbi vseh dokazov pravilno ugotovil dejansko stanje, da v podjetju BBB še vedno obstaja nenominirani družbeni kapital. Revizijsko poročilo nima absolutne dokazne vrednosti. Agenciji se je upravičeno porodil dvom v pravilnost revizijskih ugotovitev, zato je okoliščine, ali v podjetju obstoji nenominirani družbeni kapital, ugotavljala na druge načine. Tožnik otvoritvene bilance ni želel pripraviti in jo predložiti Agenciji, zato je utemeljeno štela, da podjetje noče predložiti listin, ker je zanj vsebina neugodna ter je na podlagi drugih listin ugotovila, da je v podjetju BBB obstoj družbenega kapitala vsaj verjeten. Ugotovitev Agencije pa je imela za posledico uporabo določb 1. in 2. odstavka 3. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti SRD (v nadaljevanju: ZZLPPO), ki predvideva prehod družbenega kapitala v last in upravljanje AAA. Stališče, da zakon za tožnika ne velja, ker ima le znane lastnike, zato glede na možnost obstoja družbenega kapitala ne drži. Za tisti del kapitala, ki nima znanega lastnika, bi podjetje moralo izdelati program lastninskega preoblikovanja v skladu s takrat veljavnim Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP). Ker pa podjetje tega ni pripravilo, je bila Agencija primorana odločiti v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 3. člena ZZLPPO. V kolikor pa družbenega kapitala ni, bo odločba brezpredmetna, v tem primeru pa tožnik tudi ne bi imel pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj odločba ne bi posegala v njegov statusno pravni položaj in zato tudi ne bi določala nobenih pravnih posledic.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo iz vseh razlogov iz 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). Navaja, da je prvostopna odločba nična, saj je ugotavljanje družbenega kapitala v sodni pristojnosti (1. odst. 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju: ZUP), oziroma odločbe ni mogoče izvršiti, ker ne ugotavlja obstoja družbenega kapitala (2. odstavek 267. člena ZUP). Agencija v družbi z znanimi lastniki ni pristojna, da ugotavlja nenominiran družbeni kapital. Po ZZLPPO sta AAA in Vlada pristojna za odkrivanje družbenega kapitala. V kolikor Agencija meni, da pri tožniku obstaja družbeni kapital, bi morala svoje zahtevke uveljavljati v sodnem postopku, saj gre za premoženjsko pravni spor. Tako stališče izhaja tudi iz Predloga k zakonu ZZLPPO (Poročevalec, št. 25 z dne 23. 6. 1997). Agencija se pri izdaji odločbe sklicuje na pooblastilo iz 3. člena ZZLPPO. Vendar te določbe Agencije ne pooblaščajo za izdajo izpodbijane odločbe, ampak le za izjavo, s katero potrdi, da določeno podjetje ni pridobilo soglasja po 2. odstavku 19. člena ZLPP oziroma 4. odstavku 20. člena ZLPP. Z izpodbijano odločbo je Agencija prekoračila svoje pristojnosti, kar je kršitev, na katero bi tožena stranka morala paziti po uradni dolžnosti. Prvostopna odločba tudi ni izvršljiva, ker ne identificira družbenega kapitala, zato ga ne more prenesti na AAA. Ugotovitvene odločbe v principu niso izvršljive, saj le ugotavljajo obstoj določenega razmerja, vendar pa mora tudi taka odločba izpolnjevati pogoj izvršljivosti. Tožena stranka navaja, da je družbeni kapital nedvomno določljiv, vendar je taka ugotovitev protispisna, saj se prva stopnja niti ne ukvarja z njegovo določitvijo. V kolikor sodišče ne bo sledilo navedbam o ničnosti odločbe, pa tožeča stranka opozarja na nepravilno uporabo določb ZLPP in posledično ZZLPPO, saj teh predpisov ni mogoče uporabiti za odločanje v zadevah kapitalskih družb z znanimi lastniki. Tožnik je d.o.o., vpisan v sodni register 4. 4. 1991 z znanimi lastniki, ki so družbeniki podjetja. Pri tožniku ni družbenega kapitala iz 3. člena ZLPP, zato se mu ni potrebno lastninsko preoblikovati. To velja ne glede na to, da so se tožnikovi lastniki lastninsko preoblikovali. Tožnik se je le posredno lastninil po ZLPP, kot so se lastninila podjetja, ki so lastniki poslovnih deležev. Odločba prve in druge stopnje temeljita na domnevi verjetnosti obstoja nenominiranega družbenega kapitala. Za tako izdajo odločbe pa bi bilo potrebno ugotoviti, da družbeni kapital obstaja z gotovostjo in ne le z verjetnostjo. Če bi držala teza, da ga ni potrebno ugotoviti, bi se smiselno enako odločbo lahko izdalo proti vsaki gospodarski družbi z znanimi lastniki. Dokazni postopek ni bil izveden. Tožena stranka napačno ocenjuje pravno naravo revizijskega poročila Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja in dokazno moč te odločbe, saj je s tem, ko je revizijsko poročilo postalo dokončno, pridobilo dokazno moč javne listine. Edini dokaz v postopku je odklonitev tožnika, da izdela otvoritveno bilanco, vendar Agencija ni imela pravice ali pravne podlage, da otvoritveno bilanco zahteva, saj tožnik ni zavezano podjetje. Pripomba v izpodbijani odločbi, da tožnik ne bi imel pravnega interesa za vložitev pritožbe, če družbenega kapitala ne bi imel, je zmotna, ker zaradi odločbe Agencije ni izveden vpis uskladitve z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD), kar je grob poseg v statusno-pravni položaj tožnika. Predlaga, da sodišče po izvedbi javne obravnave tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, s sklepom pa izreče odločbo Agencije za nično ter naloži tožencu, da tožniku povrne stroške postopka oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo, kot tudi odločbo Agencije ter naloži toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in vztraja pri svojih navedbah.

Stranka z interesom v tem postopku AAA na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je prvostopni organ o vlogi tožeče stranke za izdajo soglasja Agencije za vpis uskladitve podjetja z določili ZGD v sodni register, z odklonitvijo soglasja odločil. Z odločbo z isto opravilno številko in datumom pa je izdal še izpodbijano prvostopno odločbo na podlagi določb 1. in 2. odstavka 3. člena ZZLPPO (Uradni list RS, št. 30/98).

Prvostopna odločba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi ob reševanju pritožbe prezrla.

Organ prve stopnje je na podlagi določil 1. in 2. odstavka 3. člena ZZLPPO odločil z ugotovitveno odločbo, za kar pa v citiranih zakonskih predpisih ni imel pooblastila. Po določbah ZZLPPO je lastninjenje zaključeno, ko celoten družbeni kapital (kapital brez znanih lastnikov) v pravnih osebah preide na znanega lastnika in se te pravne osebe preoblikujejo v kapitalske družbe. Zaključek lastninjenja po tem zakonu je prehod družbenega kapitala v last in upravljanje SRD. Nelastninjeni družbeni kapital je, kot izhaja iz določb o ugotovitvah oškodovanja družbene lastnine, že po določbi 5. odstavka 50. člena ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 1/96) ex lege prešel v last in upravljanje SRD, takšno razlago o ex lege prehodu družbenega kapitala na SRD pa je povzel tudi ZZLPPO v 5. in 6. členu. Določbi 1. in 2. odstavka 3. člena ZZLPPO, na kateri prvostopni organ opira svojo pristojnost za odločanje, določata datume zaključka lastninjenja. Odvisno od faze, do katere je bilo že izvedeno lastninsko preoblikovanje po prejšnji ureditvi, torej ali je bilo že izdano prvo ali drugo soglasje Agencije, preide celoten družbeni kapital pravne osebe na SRD. Odločba, ki jo izdaja Agencija na podlagi teh določb, je izjava, da subjekt še nima prvega ali drugega soglasja do dneva, določenega v teh določbah, ne pa ugotovitvena odločba, ki kot posledico nepridobljenega soglasja ugotavlja, da je celotni družbeni kapital podjetja prešel v last in upravljanje SRD. Takšno je tudi stališče zakonodajalca, ki izhaja iz Poročevalca št. 25 z dne 23. 6. 1997. Prvostopni organ z ugotovitveno odločbo, kot jo je uporabil na podlagi citiranih določil, ni bil pristojen odločati. Z ugotovitveno odločbo se po pravni teoriji res ugotavlja določena pravna stanja, ki izhajajo iz zakona, vendar mora tudi v primeru ugotovitvene odločbe odločba ponoviti pravno normo na konkreten primer, torej mora ugotoviti organ pravno posledico, ki sledi iz zakona, glede na ugotovljeno dejansko stanje, kar bi v obravnavanem primeru pomenilo opredelitev (ovrednotenje) družbenega kapitala, ki prehaja na SRD in ne zgolj ponovitev pravne posledice, kot jo določa zakon. Navedeno posledico, kot je bilo že zgoraj rečeno, o prehodu družbenega kapitala na SRD, je zakon predvidel ex lege, iz razloga varovanja družbenega kapitala. Če je bila družbena lastnina v postopkih lastninskega preoblikovanja ugotovljena v premajhni vrednosti, se takšno oškodovanje družbene lastnine lahko ugotavlja tudi kasneje, po zaključenem lastninjenju v posebnih postopkih. V sporu o lastništvu kot premoženjskem sporu je zakon predvidel sodno pristojnost. Na AAA je prešla tudi materialno-pravna legitimacija za vložitev ustreznih zahtevkov, katerih namen je vrnitev družbenega kapitala, ki je prešel brez ustreznega naslova v zasebno last. Prvostopni organ torej v okviru citiranih določil ni imel postopkovnega pooblastila za izdajo ugotovitvene odločbe, ki bi kot sankcijo za nepridobljeno soglasje določila prehod družbenega kapitala na AAA, niti pooblastila za izdajo odločbe o obsegu družbenega kapitala, ki preide na SRD. Sodišče je torej izpodbijani akt odpravilo, kar je ugotovilo, da so bile v postopku bistveno kršene določbe postopka, saj se pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, to pa je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. V zvezi s kršitvijo določb postopka pa je sodišče podalo tudi svoje stališče o nepravilni uporabi materialnih določb 1. in 2. odstavka 3. člena ZZLPPO. V ponovnem postopku naj tožena stranka upošteva pravno mnenje sodišča, izraženo v sodbi.

Sodišče v okviru upravnega spora odloča o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, kar je v obravnavnem primeru odločba organa druge stopnje - torej o odločbi tožene stranke (o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke), zato ni moglo slediti predlogu tožeče stranke o odpravi odločbe organa prve stopnje in ugotovitvi ničnosti te odločbe, saj prvostopni organ ni tožena stranka v tem postopku (3. odstavek 18. člena ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Predmet presoje upravnega spora je izpodbijana odločba tožene stranke, zoper njo pa tožeča stranka izreka ničnosti ni predlagala, sodišče pa tudi ob presoji ničnostnih razlogov po uradni dolžnosti ne meni, da bi bila nična. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke pa naj tožena stranka odloči še o predlogu tožeče stranke za izrek prvostopne odločbe za nično, kot je v pritožbi predlagala in kar je ostalo v postopku neodločeno. Iz razloga, ker je presojalo zgolj pravilnost in zakonitost odločbe, sodišče ni opravilo predlagane ustne obravnave.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Z izpodbijano odločbo pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, zato je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče je na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.