Jedro

Toženka s tem, ko je predlog za obnovo postopka zavrgla kot prepoznega zaradi zamude roka, ki izhaja iz odločbe ustavnega sodišča in njegove pravočasnosti ni preverjala na podlagi pogojev, ki izhajajo iz ZUP, ni preverjala vseh relevantnih pogojev, kar je bistvena kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na presojo pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka in s tem na odločitev v zadevi.

S sklepom o postavitvi začasnega zastopnika ni bil končan noben samostojen postopek, pač pa gre zgolj procesno dejanje organa, ki vodi upravni postopek, ki zagotovi nadaljevanje postopka, zato zoper ta sklep obnova postopka ni dovoljena.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-35/2010-PK/VML z dne 25. 8. 2011 odpravi v 3. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka v delu, ki se nanaša na delno gradbeno dovoljenje št. 35105-35/2010-PK/VML z dne 1. 12. 2010, ki ga je toženka izdala investitorju A., d.o.o. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) za gradnjo daljnovoda DV 2 x 110 kV Beričevo-Trbovlje (3. točka izreka) in v delu, ki se nanaša na sklep o postavitvi začasnega zastopnika št. 35105-35/2010-PK/VML z dne 30. 3. 2011. Iz obrazložitve k 3. točki izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica ni bila stranka v postopku izdaje delnega gradbenega dovoljenja št. 35105-35/2010 z dne 1. 12. 2010, zato tudi ni upravičena predlagati obnove tega postopka po 1., 5. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je bil prvi odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) po izdaji predmetnega gradbenega dovoljenja razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, z njo pa je Ustavno sodišče tudi določilo način njene izvršitve v primeru že izdanih gradbenih dovoljenj, je toženka preizkusila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za obnovo postopka v skladu s to odločbo. Ugotovila je, da je tožnica predlog za obnovo postopka na tej pravni podlagi podala po preteku 30 dni od objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu, zato je podan prepozno. Glede na navedeno je toženka po drugem odstavku 267. člena ZUP predlog za obnovo postopka v delu, ki se nanaša na delno gradbeno dovoljenje z dne 1. 12. 2010, zavrgla.

Iz obrazložitve k 4. točki izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sklep o postavitvi začasnega zastopnika procesni sklep, ki ga je upravni organ izdal v teku postopka izdaje gradbenega dovoljenja in ni sklep, s katerim bi se postopek končal. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in navaja, da je napačno razlogovanje toženke v smeri, da so se z odločbo Ustavnega sodišča vsem osebam spremenili roki, ki so določeni v ZUP za obnovo postopka. Razlaga je napačna, saj je Ustavno sodišče v navedeni odločbi odločalo le o krogu oseb, ki lahko sodelujejo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne o ustavnosti instituta obnove postopka. Poleg tega se določitev roka 30 dni od objave odločbe Ustavnega sodišča nanaša le na enega izmed razlogov za obnovo postopka, to je kršitev pravice do sodelovanja v postopku. Tožnica pa predlaga obnovo postopka tudi na podlagi 1. in 5. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. V 30 dneh od objave odločitve Ustavnega sodišča tožnica niti ni vedela, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano, niti, da je prizadeta stranka navajala neresnične navedbe ter da toženka ni poznala dejstev in uporabila dokazov, ki jih v predlogu za obnovo podaja tožnica. Za gradbeno dovoljenje je izvedela šele 10. 6. 2011 ter nato vpogledala v spis dne 14. 6. 2011. Subjektivni rok za obnovo je tako zanjo začel teči z dnem, ko je izvedela za sam postopek in za dejstvo, da toženka ni poznala dejstev in dokazov, ki jih v predlogu za obnovo navaja tožnica. Enoletni objektivni rok pa je začel teči z dokončnostjo delnega gradbenega dovoljenja z dne 1. 12. 2010. Tožnica ima pravni interes za obnovo postopka, ker se z gradnjo posega na njeno zemljišče, česar ne dovoli. Postopek omejitve lastninske pravice ni končan, saj Upravno sodišče odloča o zakonitosti sklepa o uvedbi postopka. Izpodbija pa tudi ustavnosti 59.a člena Energetskega zakona, ki določa, da se lahko zaprosi za gradbeno dovoljenje še pred odločitvijo o razlastitvi. Ker gradnje na tujem zemljišču, ki temelji na gradbenem dovoljenju, ni mogoče preprečiti, ima tožnica interes, da se gradbeno dovoljenje razveljavi, s tem pa tudi interes, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ki je bil že končan z delnim gradbenim dovoljenjem, obnovi. Le tako bo zagotovljeno spoštovanje tožničine lastninske pravice. Dejstva, da investitor ni izkazal pravice graditi ter da je prostorski akt, na podlagi katerega je zahteval izdajo gradbenega dovoljenja nezakonit, kažejo na to, da bi morala toženka zavrniti zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Toženka pa po tožničinem mnenju tudi napačno meni, da je sklep o postavitvi začasnega zastopnika procesni sklep, zoper katerega ni mogoče uporabiti pravnega sredstva. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je bil sicer res izdan v okviru izdaje gradbenega dovoljenja, vendar postavitev začasnega zastopnika ni del odločanja o zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja, pač pa samostojna odločitev, zoper katero so dopustna tudi pravna sredstva. Za zastopanje njenega očeta niso bili izpolnjeni pogoji za postavitev začasnega zastopnika, saj je bilo znano, da je tožnica edina dedinja po pokojnem. Dejstvo, da je toženka izdala odločbo o začasnemu zastopniku in jo odposlala istega dne kot dopolnilno gradbeno dovoljenje, pa kaže na to, da je bilo tako strankam, kot nezakonito postavljenemu začasnemu zastopniku onemogočeno sodelovanje v postopku. Predlaga, da sodišče odpravi 3. in 4. točko sklepa toženke in predlogu za obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, končanega z delnim gradbenim dovoljenjem z dne 1. 12. 2010, ter predlogu za obnovo postopka postavitve začasnega zastopnika, končanega s sklepom z dne 30. 3. 2011, ugodi in postopka obnovi. Do pravnomočne odločitve o gradbenem dovoljenju v obnovljenem postopku naj se zadrži izvrševanje delnega gradbenega dovoljenja z dne 1. 12. 2010. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Ustavno sodišče drugi odstavek 62. člena ZGO-1 razveljavilo in ne odpravilo, kar pomeni, da učinkuje od objave odločitve Ustavnega sodišča dalje in ne za nazaj. Ker je bilo delno gradbeno dovoljenje izdano 1. 12. 2010, ko je drugi odstavek 62. člena ZGO-1 še veljal, je bil stranka v postopku samo investitor in tako je bil le investitor tisti, ki je lahko vlagal izredna pravna sredstva zoper ta upravni akt. Edina izjema so osebe, ki so od objave odločbe ustavnega sodišča postale upravičenci za vložitev obnove po 9. točki 260. člena ZUP, vendar zanje velja rok 30 dni od objave odločbe Ustavnega sodišča, ne glede na roke, določene z ZUP. To pomeni, da le te osebe lahko vložijo predlog za obnovo in to le v 30 dneh od objave odločbe Ustavnega sodišča. Glede zavrženja zahteve po obnovi postopka postavitve začasnega zastopnika pa prizadeta stranka meni, da tožnica za takšno obnovo nima nobenega pravnega interesa, saj je že s tem, ko je bila dovoljena obnova postopka za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja in odločeno, da se z vlogo prizadete stranke seznani, izničen učinek postavitve začasnega zastopnika njenemu pravnemu predniku. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov, ki jih je imela prizadeta stranka v tem upravnem sporu v višini morebitnih sodnih taks.

Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe prizadete stranke in poudarja, da je potrebno zahtevo za obnovo postopka presojati po sedaj veljavnih podpisih, tako da obnove ni mogoče odreči zaradi tega, ker je razveljavljena določba ZGO-1 nekoč neustavno določala, da je stranka postopka lahko le investitor.

Tožba je delno utemeljena.

Glede tožbe zoper 3. točko izreka izpodbijanega sklepa: Izpodbijana 3. točka izpodbijanega sklepa temelji na dveh ugotovitvah. Prva ugotovitev je, da tožnica ni bila stranka v postopku izdaje delnega gradbenega dovoljenja, katerega obnovo predlaga, zato po 1. 5. in 9. točki 260. člena ZUP ni upravičena predlagati obnove postopka. Druga ugotovitev pa je, da je tožnica obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlagala prepozno, saj ga je vložila po poteku roka 30 dni od objave odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011. V zadevi ni sporno, da tožnica v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, katerega obnovo predlaga, ni bila stranka. Ker lahko obnovo iz vseh obnovitvenih razlogov, razen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP poleg organa, ki je izdal odločbo, državnega tožilca ali državnega pravobranilca predlaga le stranka, ki je sodelovala v postopku, katerega obnovo predlaga, je utemeljitev toženke, da tožnica ni upravičena predlagati obnove po 1. in 5. točki 260. člena ZUP, ker ni bila stranka v postopku, na zakonu utemeljena.

Ni pa pravilna presoja toženke, ko je iz istega razloga (ker tožnica ni bila stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja) zavrgla tudi njen predlog, vložen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Oseba, ki ni bila stranka v postopku, lahko predlaga obnovo postopka le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Prav to pa tožnica v predlogu za obnovo postopka tudi uveljavlja.

Nepravilno je v tem primeru tudi sklicevanje toženke na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 in posledična ugotovitev, da je tožnica zamudila rok za vložitev predloga za obnovo postopka, saj ga je podala po roku 30 dni od objave odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 določilo 30 dnevni rok, v katerem lahko tisti, ki so vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, in tisti, ki bi takšno pobudo še lahko vložili (tretji odstavek 24. člena ZUstS), ne glede na roke, določene z ZUP, predlagajo obnovo postopka in tako učinkovito uveljavijo svoje pravice in pravne koristi, ki jih zgolj z razveljavitvijo prvega in drugega odstavka 62. člena ZGO-1 sicer ne bi mogli uveljaviti. Določilo je tudi, da bo o utemeljenosti njihovega predloga odločal pristojni organ na podlagi določb ZUP in ZGO-1, veljavnih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka.

Ta odločba je torej navedenim osebam omogočila, da ne glede na roke, določene v ZUP, predlagajo obnovo postopka, o njeni utemeljenosti pa bo odločeno na podlagi določb ZUP in ZGO-1, veljavnih v času ponovnega odločanja. Vsekakor pa ta odločba ni v ničemer posegala v splošna upravičenja drugih oseb, na katere se ne nanaša, da predlagajo obnovo postopka v rokih, ki izhajajo iz ZUP.

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožnica vložila predlog za obnovo postopka izdaje delnega gradbenega dovoljenja z dne 1. 12. 2010 kot oseba, ki ji je upravičenje do vložitve obnove postopka podelila ustavna odločba, temveč je na razlogih, ki izhajajo iz ustavne odločbe, zgolj utemeljevala svojo upravičenost za obnovo postopka. Zato toženka s tem, ko je njen predlog zavrgla kot prepoznega zaradi zamude roka, ki izhaja iz odločbe ustavnega sodišča in njegove pravočasnosti ni preverjala na podlagi pogojev, ki izhajajo iz ZUP, ni preverjala vseh relevantnih pogojev, kar je bistvena kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na presojo pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka in s tem na odločitev v zadevi (4. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

Toženka bo zato morala v ponovnem postopku ponovno preizkusiti, ali je predlog podala upravičena oseba (glede na v času odločanja veljavne določbe ZGO-1 in ZUP) in ali so verjetno izkazane okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku, na podlagi določb ZUP. Pri tem pa se bo morala opredeliti tudi do tega, kako odločitev ustavnega sodišča, s katero je razveljavilo prvi odstavek 62. člena ZGO-1, lahko vpliva na upravičenost tožnice do vložitve predmetnega predloga za obnovo postopka izdaje delnega gradbenega dovoljenja z dne 1. 12. 2010, do česar se v izpodbijanem sklepu ni opredelila. Odločiti bo morala tudi o tožničinem predlogu za odložitev izvršitve delnega gradbenega dovoljenja z dne 1. 12. 2010. Glede tožbe zoper 4. točko izreka izpodbijanega sklepa: Temeljni pogoj za obnovo postopka je, da je bil postopek končan z dokončno odločbo (prvi odstavek 260. člena ZUP). Ker s sklepom o postavitvi začasnega zastopnika ni bil končan noben samostojen postopek, pač pa gre zgolj procesno dejanje organa, ki vodi upravni postopek, ki zagotovi nadaljevanje postopka, je ugotovitev toženke, da zoper ta sklep obnova postopka ni dovoljena, pravilna in na zakonu utemeljena. Pravilen in na zakonu utemeljen je zato tudi sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka v delu, ki se nanaša na sklep o postavitvi začasnega zastopnika z dne 30. 3. 2011. Poleg tega začasni zastopnik sodeluje samo v upravnem postopku, za katerega je bil izrecno postavljen, in le toliko časa, dokler ne nastopi zakoniti zastopnik ali predstavnik ali stranka sama ali njen pooblaščenec (četrti odstavek 55. člena ZUP). Ker je tožnica z izpodbijano odločbo dosegla obnovo postopka izdaje dopolnilnega gradbenega dovoljenja z dne 30. 3. 2011, v katerem je bil postavljen začasen zastopnik njenemu pravnemu predniku, v obsegu, da se jo seznani z zahtevo prizadete stranke za izdajo gradbenega dovoljenja in k temu zahtevku priloženi dokumentaciji ter se ji omogoči, da se o tem izreče, navedeni sklep tudi ne more več pomeniti posega v tožničine pravice ali pravne koristi. Tožba v tem delu zato ni utemeljena.

Glede stroškov postopka: V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 20 %, kolikor znaša DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).