Jedro

Glede izvedbe dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa telefonskega razgovora med pravdnima strankama, ki ga je v pritožbi predlagal toženec, je treba pojasniti, da toženčevo zvočno snemanje telefonskega razgovora pravdnih strank, brez da bi bila o tem seznanjena tožnica, predstavlja nedopustno dejanje, s katerim je toženec posegel v pravico tožnice do zasebnosti iz 35. člena URS in v pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena URS, zato je treba takšen dokaz kot nedovoljen zavrniti. Le izjemoma, če bi bile izkazane posebej utemeljene okoliščine, bi bil takšen poseg dopusten, če bi bilo le na ta način mogoče prepričljivo ugotoviti in zavarovati koristi otrok iz 56. člena URS, s tem, da bi tudi v takšnem primeru moralo sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici dati prednost. Teh izjemnih okoliščin pa toženec ne zatrjuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v zvezi s popravnim sklepom razveljavi v III., IV. in VII. tč. ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I), mld. ..., roj. ... in mld. ..., roj. ..., zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (točka II) ter določilo stike mld. otrok s tožencem tako, da potekajo vsak drug vikend od petka, ko toženec otroka prevzame v vrtcu, do nedelje do 17.00 ure, ko ju toženec pripelje na naslov tožnice, vsako sredo, ko ju toženec prevzame v vrtcu, do 8.30 ure, ko ju toženec pripelje na naslov tožnice, v času poletnih počitnic pa otroka preživita z vsakim od staršev neprekinjeno deset dni po prehodnem dogovoru med staršema. V kolikor do dogovora ne pride, sta otroka pri tožencu vsako drugo leto od 1. 7. do 10. 7. in pri tožnici od 1. 8. do 10. 8. in vsako drugo leto od 1. 8. do 10. 8. in pri tožnici od 1. 7. do 10. 7., pri čemer sta v letu 2016 pri očetu od 1. 7. do 10. 7. V preostalem delu poletnih počitnic stiki potekajo tako kot so določeni v prvi in drugi alineji. Stiki potekajo tudi izmenjaje za božič od 24. 12. od 16.00 ure do 25. 12. do 16.00 ure in novo leto od 31. 12. od 16.00 ure do 1. 1. do 16.00 ure, pri čemer sta v letu 2016 za božič otroka pri tožencu, za novo leto pa pri tožnici, v kolikor ste starša predhodno ne dogovorita drugače. Pravdni stranki tudi omogočata telefonske stike z otrokom predvidoma ob 18.00 uri, s tem, da mora tožnica določene stike toženca z otrokoma omogočiti in otroka nanje primerno pripraviti (točka III). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je toženec dolžan plačevati od 1. 3. 2016 preživnino za vsakega otroka v višini 150,00 EUR mesečno (točka IV), upoštevalo je delni umik tožbe, v katerem je tožnica zahtevala, da se toženec izseli iz skupnega stanovanja (točka V), višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo (točka VI)(1). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (točka VII).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče določilo stike toženca z otrokoma in v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine. Toženec se z določitvijo stikov ne strinja, ker so po njegovem mnenju določeni v premajhnem obsegu, kar ni v korist otrok. Toženec trdi, da odločitev sodišča prve stopnje o stikih ne sledi praksi dosedanjih stikov, ki je bila ustaljena, saj je toženec vsako sredo prevzel otroka v vrtcu ob 15.00 uri in ju naslednjega dne ob 8.00 uri pripeljal v vrtec. CSD …(2) v mnenju z dne 25. 2. 2016 pavšalno zatrjuje, da takšni stiki niso dobri, čeprav v predhodnem mnenju z dne 26. 1. 2015 ugotavlja, da so takšni stiki, ki so bili dogovorjeni med pravdnima strankama, v skladu s potrebami otrok. Stike, ki jih je določilo sodišče prve stopnje med tednom trajajo le od 15.00 do 18.30 ure. Gre za kratko snidenje, ki onemogoča kakršno koli aktivno druženja očeta z otrokoma, zato toženec ne more soprispevati k vzgoji otrok. Zmotna je tudi določitev stikov v času poletnih počitnic. Stiki bi morali trajati deset dni v juliju in deset dni v avgustu. Sodišče ni pojasnilo razlogov, zakaj takšni stiki niso v korist otrok. Sodišče je prevelik poudarek dalo dejstvu, da je bil sin v letih 2014-2015 vključen v individualno obravnavo pri svetovalni delavki zaradi vedenjskih težav, kar naj bi bil razlog za zmanjšanje obsega stikov otrok s tožencem. Sodišče ni upoštevalo, da je bil toženec v letu 2014 zaradi dela odsoten vse dni, zato na obnašanje otrok ni mogel vplivati. Za varstvo in vzgojo je skrbela tožnica, zato je možen sklep, da je za negativne oblike vedenja sina odgovorna tožnica. Sodišče tudi ni odločilo o nasprotnem tožbenem zahtevku glede stikov, ki ga je postavil toženec na naroku 6. 4. 2016. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu, da se pridobi poročilo Zakonskega in družinskega inštituta v ..., ki je obravnaval problematiko pravdnih strank, ki je nastala med zakoncema, obravnaval pa je tudi nesoglasja v pogledu vzgojnih metod, ki jih je izvajala tožnica, navedeni podatki pa bi lahko pomembno vplivali na odločitev sodišča prve stopnje glede stikov, kakor tudi glede izvedbe dokaza z izvedencem klinične psihologije, ki bi moral v postopku podati mnenje o obsegu stikov toženca z otrokoma. Tudi tožničina stara mati in mati, bi lahko potrdili navedbe toženca, da je tožnica imele neprimerne vzgojne metode. Ta dejstva pa bi lahko potrdila tudi mati toženca in M. B. B., ki je bila večkrat navzoča ob negativnih vedenjskih izpadih tožnice. Tudi posneti telefonski razgovor potrjuje neprimerne vzgojne metode tožnice. Pri določitvi preživnine sodišče ni upoštevalo, da ima tožnica v lasti kmetijska zemljišča, na podlagi katerih je v zadnjih štirih letih prejela iz naslova kmetijske dejavnosti podjetja D. d.o.o. 30.000,00 EUR. Zmotno je ugotovilo tudi mesečne potrebe posameznega otroka za prehrano v višini 70,00 EUR, saj se otroka prehranjujeta v vrtcu, tožnica pa nima nobenih stroškov s sadjem, zelenjavo in sokovi, ker jih dobi od podjetja D. d.o.o., katerega lastnik je njen oče. Toženčev bruto dohodek je 384,00 EUR mesečno, zato je nelogično, da je sodišče tožencu naložilo v plačilo preživnino v višini 300,00 EUR za oba otroka. Sodišče tudi ni konkretno navedlo finančnih zmožnosti toženca in tožnice ter na podlagi katerih kriterijev je porazdelilo preživninsko breme med pravdni stranki.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 414. člena Zakona o pravdnem postopku(3) lahko stranka v sporih iz razmerij med starši in otroki navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze tudi v pritožbi. Toženec v pritožbi predlaga zaslišanje prič, ki bi lahko potrdile dejstva, s katerimi zatrjuje, da obseg stikov, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, ni v korist otrok. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo razveljaviti, da bo sodišče prve stopnje lahko dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem teh priče ali vsaj nekaterih. Navedeni dokazi namreč lahko odločilno vplivajo na dokazno oceno glede obsega stikov toženca z otrokoma, seveda ob izvedbi tudi drugih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Ni najti utemeljenih razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu toženca, da se pridobi poročilo Zakonskega in družinskega inštituta iz ..., ki sta ga obiskovali pravdni stranki pred začetkom tega pravdnega postopka in zaradi katerih ni zaslišalo predlagane terapevtke M. K. Tožnica ni nasprotovala izvedbi tega dokaza, zato je preuranjen sklep sodišča prve stopnje, da tudi iz razloga, ker je „postopek svetovanja v določeni meri zaupne narave“, ni pridobilo poročila inštituta. Pridobitev tega poročila tudi ni bilo namenjeno ugotavljanju razlogov za razvezo zakonske zveze, kot to v sodbi zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, marveč dokazovanju dejstev, ki so bili povezani z določitvijo obsega stikov. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je toženec na naroku 6. 4. 2016 zatrjeval(4), da je inštitut obravnaval težave v komunikaciji pravdnih strank v partnerskem odnosu, hkrati pa tudi poglede na vzgojo pravdnih strank do otrok. Ta dokaz je toženec predlagal v zvezi s nasprotnim tožbenim zahtevkom, v katerem je zahteval, da se določijo stiki med tednom, kot jih je v mnenju z dne 25. 2. 2016 predlagal CSD in iz razloga, ker je nasprotoval stikom, kot jih je predlagal CSD (v spremenjenem) mnenju z dne 25. 2. 2016. CSD je predloge glede stikov dal na podlagi opravljenih razgovorov s pravdnima strankama, ni pa naredil psiholoških testov oziroma razgovorov z otrokoma. Iz teh razlogov so utemeljene pritožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje določilo obseg stikov, nepopolno ugotovljeno. V postopku je bilo ugotovljeno, da je sin pravdnih strank vedenjsko problematičen, zato je še toliko bolj pomembno, da se izvedejo dokazi, na podlagi katerih bo mogoče prepričljivo oceniti, kakšen obseg stikov je v korist (obeh) otrok. Zmotna odločitev o stikih lahko odločilno vpliva na negativni osebnosti razvoj sina, pa tudi hčere pravdnih strank. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o nasprotnem tožbenem zahtevku, hkrati pa tudi, da bi bilo zaradi koristi otrok potrebno postaviti izvedenca psihološke stroke.

6. Glede izvedbe dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa telefonskega razgovora med pravdnima strankama, ki ga je v pritožbi predlagal toženec, je treba pojasniti, da toženčevo zvočno snemanje telefonskega razgovora pravdnih strank, brez da bi bila o tem seznanjena tožnica, predstavlja nedopustno dejanje, s katerim je toženec posegel v pravico tožnice do zasebnosti iz 35. člena Ustave in v pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave, zato je treba takšen dokaz kot nedovoljen zavrniti. Le izjemoma, če bi bile izkazane posebej utemeljene okoliščine, bi bil takšen poseg dopusten, če bi bilo le na ta način mogoče prepričljivo ugotoviti in zavarovati koristi otrok iz 56. člena Ustave, s tem, da bi tudi v takšnem primeru moralo sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici dati prednost(5). Teh izjemnih okoliščin pa toženec ne zatrjuje.

7. Ker je bila sodba v delu, ki se nanaša na obseg stikov razveljavljena, je bilo treba posledično razveljaviti sodbo v delu, v katerem je bila tožencu določena preživninska obveznost. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je razmejilo preživninsko obveznost pravdnih strank. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dokazno oceniti pritožbene trditve, da je tožnica iz naslova kmetijske dejavnosti podjetja D. d.o.o. v zadnjih štirih letih prejela 30.000,00 EUR, podrobneje se bo moralo opredeliti tudi glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na oceno stroškov bivanja in prehrane, pojasniti pa bo moralo tudi razloge, zaradi katerih ne sledi bilanci bruto dohodka, kot jo prikazuje toženec. Pri tem pa mora upoštevati in navesti tudi druge okoliščine, ki lahko potrjujejo, da toženec nerealno prikazuje finančna sredstva s katerimi razpolaga oziroma pomembneje, da je že do sedaj kazal delovno sposobnost (npr. ko je delal v podjetju D. d.o.o.), ki mu omogoča pridobitev finančnih sredstev, s katerimi bo lahko plačeval preživninsko obveznost, morda tudi v višini kot jo je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Treba je upoštevati, da je takšno preživninsko obveznost toženec izpolnjeval do 1. 3. 2015, pri tem pa ni navedel spremenjenih okoliščin, zaradi katerih navedene preživninske obveznosti ne bi mogel več plačevati(6). Pri določitvi preživnine bo treba upoštevati, da je in bo varstvo in vzgoja otrok v pretežni meri breme tožnice, ne glede na okoliščino, ali se bo v celoti sledilo predlogu toženca iz nasprotne tožbe glede obsega stikov.

8. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica umaknila tožbo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov(7). Pravdni stranki sicer ne zahtevata povrnitve pravdnih stroškov od nasprotne stranke, takšen predlog pa lahko vložita tekom postopka, zato je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo sodbo tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

9. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v izpodbijanem delu in v stroškovnem delu sodbo razveljavilo ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki sodišču prve stopnje v novem sojenju so bili že dani v dosedanji obrazložitvi.

Op. št. (1): Sodišče je s popravnim sklepom izrek sodbe popravilo tako, da je dodalo novo VI. točko, s katero je višji tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, dosedanja VI. točka izreka sodbe pa je postala VII. točka sodbe.

Op. št. (2): V nadaljevanju CSD.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Glej stran 25 sodnega spisa.

Op. št. (5): Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-472/02. Op. št. (6): Iz trditvene podlage toženca sicer ne izhaja določno, kdaj je prenehal z delom v družbi D. d.o.o., najverjetneje pa že pred 1. 3. 2016, zato naj tudi to dejstvo ugotovi sodišče prve stopnje v novem sojenju.

Op. št. (7): Glej zapisnik iz naroka 12. 4. 2016 str. 29.