Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju nezmožen za delo, zato sta izpodbijani odločbi, s katerima tožniku ni bila priznana nezmožnost za delo, nezakoniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti in nepravilni odpravilo odločbi št. ... z dne 11. 1. 2011 in št. ... z dne 24. 12. 2010 (I. tč. izreka) in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi od 1. 1. 2011 do 10. 4. 2011 (II. tč. izreka).

Navedeno sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju z listinskimi dokazi oz. mnenjem izvedenca, čeprav je ta zapisal, da je tožnik zmožen za iskanje dela v svojem poklicu kmeta, ne bi pa naj se posebej opredelil, da bi bil zmožen le za lažja dela. Kljub jasnemu izvedenskemu mnenju in sposobnosti tožnika za delo kmeta, je na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno interpretiralo in uporabilo 17.b čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, čeprav je navedena določba z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela s 1. 1. 2011 prenehala veljati. Glede na načelo materialne resnice po ZDSS-1 je brez posebne obrazložitve odpravilo sklep o dopolnilnem izvedenskem mnenju, s katerim bi lahko razčistilo dejansko stanje tako, da bi se izvedenec jasno in nedvoumno izjasnil, ali je bil tožnik zmožen za delo ali ne, glede na takratno zdravstveno stanje in glede na to, da je kasneje pridobil III. kategorijo invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo. Prepričljivo je zaključilo, da je bil tožnik tudi od 1. 1. do 10. 4. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in posledično z izpodbijano ugoditveno sodbo tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo iz naslednjih dejanskih in pravnih razlogov.

V obravnavani zadevi gre za spor o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006 s poznejšimi sprem.; v nadalj. ZZVZZ) ter v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s poznejšimi sprem.; v nadalj. Pravila). V teh predpisih začasna nezmožnost za delo pravno sicer ni definirana. Po ustaljeni sodni praksi gre za pravni standard, po katerem je zavarovana oseba zdravstveno zmožna za delo pod splošnimi pogoji, na katero se ocenjuje to dejstvo. Pomeni odsotnost bolezni, zaradi katere bi bil indiciran t.i. bolniški stalež. Pri zavarovancih v delovnem razmerju se začasna nezmožnost za delo praviloma ocenjuje na delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri samozaposlenih na dejavnost, ki jo opravljajo, pri brezposelnih iskalcih zaposlitve pa lahko le na poklic ali delo, ki so ga opravljali pred izgubo zaposlitve in izpolnjujejo posebne pogoje za zaposlitev na ustreznem delovnem mestu oz. samozaposlitev.

Tožena stranka sicer pravilno poudarja, da v obravnavani zadevi začasne nezmožnosti za delo ni mogoče ocenjevati ob uporabi 1. odst. 17.b čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki je med drugim dejansko določal, da je brezposelna oseba zmožna za delo, če izpolnjuje splošne zdravstvene pogoje, saj je z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010; v nadalj. ZUTD) s 1. 1. 2011 ZZZPB prenehal veljati in se uporabljati. Vendar pa nepravilno sklicevanje na ZZZPB samo po sebi za pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe ni odločilno. ZUTD sicer takšne opredelitve zmožnosti za delo brezposelne osebe, kot je jo vsebovala ZZZPB nima. To je logično, saj je ta lahko le predmet zdravstvene zakonodaje. Tako ZUTD v 3. odst. 9. čl. določa, da se za brezposelno osebo šteje tudi iskalec zaposlitve, ki je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe skladno s predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, in da takšni brezposelni osebi obveznosti, določene s tem zakonom mirujejo, dokler traja začasna nezmožnost za delo. Ob takšni materialnopravni ureditvi je seveda tožnikovo začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni mogoče pravilno presojati le ob uporabi že omenjenega ZZVZZ in Pravil ter s temi predpisi povezanim pravnim standardom, kot ga je izoblikovala tožena stranka ob izvajanju teh predpisov in sodna praksa pri presojanju pravilnosti in zakonitosti njenih odločitev.

Glede na materialnopravno izhodišče iz prejšnje tč. pa je v izpodbijani sodni odločbi sodišče prve stopnje dokazno pravilno ocenilo izvedensko mnenje specialista ortopeda A.A. z dne 25. 9. 2012 v povezavi z razpoložljivim listinskim medicinskim dokaznim gradivom ter odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o njegovi razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Posledično je pravilno presodilo, da izpodbijana posamična upravna akta nista pravilna in ju kot nezakonita odpravilo ter ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi od 1. 1. 2011 do 10. 4. 2011. Iz izvedenskega mnenja (l. št. 40 v sodnem spisu) namreč določeno izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za iskanje dela v svojem poklicu (kmetijskega delavca) ali drugega lažjega dela v drugem poklicu, ob upoštevanju potrebnih „mer zaščite“ oz. omejitev pri delu, ki jih je določila invalidska komisija v odločbi od 15. 6. 2011 dalje. Torej je dejansko izrecno zapisano, da je bil tožnik zmožen za iskanje dela v svojem poklicu, vendar le ob upoštevanju omejitev, zaradi katerih je bil šele z odločbo nosilca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 8. 7. 2011 zaradi ugotovljenih trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih več ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 15. 6. 2011 dalje. Protislovje v izvedenskem mnenju, da je bil tožnik zmožen za iskanje dela v svojem poklicu, čeprav omejitve, priznane v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja v spornem obdobju pravnoformalno še sploh niso bile ugotovljene niti priznane je pravilno odpravljeno z zaključkom sodišča, da v vtoževanem obdobju začasno ni bil zmožen za delo kmetijskega delavca ali mesarja. Takšna dokazna ocena je sicer zmotno navezana na 17.b čl. ZZZPB, kar pa samo po sebi za zakonitost izpodbijane sodbe pravno ni relevantno.

Ker je bila pri tožniku s 15. 6. 2011 ugotovljena preostala delovna zmožnost za lažja fizična dela brez dvigovanja bremen nad 10 kg, brez dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice ter pogostega globokega pripogibanja, saj zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju več ni zmožen za delo, ki ga je opravljal, je logično pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bolniški stalež iz zdravstvenih razlogov indiciran tudi za sporno obdobje. V izvedenskem mnenju v povezavi z izvidoma specialista ortopeda z dne 18. 1. 2011 in balneofizikalnega zdravljenja od 11. 4. do 22. 4. 2011, je dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje dalj časa ves čas enako, in da se ravno na podlagi slednjega izvida lahko retrogradno sklepa na zdravstveno stanje v spornem obdobju. Glede na slikovno in EMG diagnostiko gre namreč za degenerativne spremembe vratnega in križnega dela hrbtenice, s kroničnim lumbalnim sindromom z blažjo zožitvijo kanala hrbtenjače, utesnitveno nevropatijo v zapestnih kanalih rok in zvišan arterijski tlak, ki je kljub medikamentozni terapiji pogosto osciliral. Pri tem pa iz razpoložljive listinske medicinske dokumentacije niti iz izvedenskega mnenja specialista ortopeda ne izhaja, da bi se tožnikovo zdravstveno stanje v vtoževanem obdobju v primerjavi s stanjem pred 1. 1. 2011, ko je bila pri njem ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni, toliko izboljšalo, da bolniški stalež iz zdravstvenih razlogov več ne bi bil indiciran. Odsotnost izkazanega izboljšanja zdravstvenega stanja pa je dodatni odločilni razlog za zakonitost izpodbijane ugoditvene sodne odločbe.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo sodno izvedensko mnenje ter logično pravilno utemeljilo svojo odločitev, v pisnem odpravku sodbe ni prišlo do uveljavljane absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do smiselno zatrjevane kršitve iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Res je sicer, da je sodišče na naroku 20. 6. 2013 sprejelo dokazni sklep o pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja, ki ga ni izvedlo in je na naslednjem naroku glavno obravnavo zaključilo. Vendar glede na 2. odst. 213. čl. ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, odloča sodišče, in v skladu s 4. odst. 287. čl. istega zakona na svoje že sprejete dokazne sklepe ni vezano.

Ker je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana ugoditvena sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo s to dodatno utemeljitvijo v skladu s 353. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrniti in odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.