Jedro

Če je v sklepu o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice dostavek, da se pripor podaljša "do konca glavne obravnave", je ta v nasprotju z 2. odstavkom 207. člena ZKP in posledica nepravilnega tolmačenja 1. odstavka citiranega člena. Senat mora namreč po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obt. M.J., kateremu je bila odvzeta prostost dne 3.12.1999, teče na podlagi pravnomočne obtožnice kazenski postopek zaradi dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebi, mlajši od 14 let, po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ-77, kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ-77, kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ, dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ.

Nazadnje je bil zoper obt. M.J. podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 6.4.2001. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 13.4.2001 pritožbo zagovornika obt. M.J. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obt. M.J. je dne 17.4.2001 priporočeno po pošti vložil zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklep Višjega sodišča v Celju razveljavi, pripor odpravi ter obtoženca izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 30.4.2001, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da s pravnomočnim sklepom, s katerim je bil zoper obtoženca podaljšan pripor do konca glavne obravnave, zakon ni bil kršen. Sodišče pa s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora ni odločalo o vprašanjih s področja materialnega kazenskega prava, zaradi česar kazenskega zakona ni moglo kršiti. O obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pa se je sodišče prepričalo na podlagi dejstev in dokazov v spisu, njihova drugačna ocena, ki jo ponuja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa posega na področje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obt. M.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona, ki jo zagovornik obt. M.J. obrazlaga s tem, da se ves čas postopka vleče dilema, ali je očitano kaznivo dejanje iz leta 1999 sploh kaznivo dejanje, ni podana. Obtožnica, ki očita obtožencu, da je prizadel spolno nedotakljivost osebe, ki še ni bila stara 15 let, s tem, da je neugotovljenega dne spomladi 1999 zvabil v svoje stanovanje otroka K.K., rojeno 19.6.1992, kjer jo je vzel na kolena, jo božal in po glavi in jo poljubljal po obrazu, je namreč postala pravnomočna tudi v delu, v katerem se obtožencu očita, da je s tem storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ.

Ugotovitev, ali je obtoženec storil tudi to dejanje in ali je to dejanje storil iz spolnih pobud z namenom, da s takšnim dejanjem zadovoljuje svoj spolni nagon, pa bo ugotavljal razpravljajoči senat po izvedbi in oceni dokazov, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje.

Le zato, ker je v izreku sklepa Okrožnega sodišča v Celju z dne 6.4.2001, s katerim je bil pripor zoper obt. M.J. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšan pripor, navedeno, da se pripor podaljša do konca glavne obravnave, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Res je sicer, da je v izreku sklepa o podaljšanju pripora, enako pa tudi v vseh sklepih o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, navedeno, da se pripor zoper obtoženca podaljša do konca glavne obravnave. Dostavek "do konca glavne obravnave" je namreč v nasprotju z določilom 2. odstavka 207. člena ZKP, ki določa, da mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče vselej ravnalo v skladu z določilom 2. odstavka 207. člena ZKP, saj je po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o podaljšanju pripora vedno preizkušalo, ali so še podani razlogi za pripor obtoženca.

Razen tega je tudi v razlogih izpodbijanega sklepa navedeno, da bo senat, če glavna obravnava ne bo končana v roku 2 mesecev od sklepa o podaljšanju pripora, ponovno preizkusil, ali so še podani razlogi za pripor ter ga s sklepom podaljšal ali odpravil. Kot je že navedeno, ni pravilno, da je v izreku sklepa o podaljšanju pripora navedeno, da se podaljša do konca glavne obravnave. Očitno je namreč, da je tak izrek posledica nepravilnega tolmačenja 1. odstavka 207. člena ZKP, ki določa, da sme po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave odrediti ali odpraviti pripor samo senat s sklepom po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo. Navedeno določilo namreč le pomeni, da je za odločanje o odreditvi pripora po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave podana pristojnost senata. Glede na to, da mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi, je povsem jasno, da v izreku sklepa o podaljšanju pripora ne sme biti odločeno, da se pripor podaljša do konca glavne obravnave. Kljub temu pa ne gre za tako kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost navedenega sklepa, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je sodišče vselej po preteku dveh mesecev od izdaje zadnjega sklepa o podaljšanju pripora preizkušalo, ali so še podani razlogi za pripor obt. M.J. Kateri dokazi naj bi bili zbrani nezakonito, kar zagovornik navaja v zvezi z navedbami pritožbenega sodišča, da bo o tem dal zanesljiv odgovor šele razpravljajoči senat, zagovornik obt. M.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na določilo 1. odstavka 424. člena ZKP, po katerem se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, ki pa morajo biti v takem izrednem pravnem sredstvu tudi obrazložene.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obt. M.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).