Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sklep II Ips 52/2023

ECLI:SI:VSRS:2023:II.IPS.52.2023 Civilni oddelek

ničnost pogodbe potrošniška kreditna pogodba posojilo v tuji valuti hipotekarni bančni kredit kredit v CHF nepošten pogodbeni pogoj pojasnilna dolžnost banke varstvo potrošnikov razlaga ZVPot Direktiva Sveta 93/13/EGS
Vrhovno sodišče
16. november 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Preglednost je eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja. Standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost; potrošniku mora biti omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe, torej dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. To pa pomeni, da brez ugotavljanja danih pojasnil kreditodajalca ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je s tožbo z dne 15. 1. 2019 od sodišča zahteval, naj razsodi, da je nična pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. LJ01 114136031 z dne 14. 12. 2006, da je neveljavna vknjižba hipoteke ID pravice ... pri nepremičnini ID znak del stavbe ... in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. S prvo pripravljalno vlogo je tožnik postavil še zahtevek za plačilo 95.661,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2020 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo, nato pa vse tožbene zahtevke zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 551/2021 z dne 1. 2. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotavljalo, ali je tožena stranka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot jo določa Direktiva Sveta 93/12/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

**Revizija**

4. Na podlagi tega sklepa tožnik vlaga revizijo. Navaja, da so stališča izpodbijane sodbe v nasprotju z Ustavo in z mednarodnimi pogodbami, ki zagotavljajo varstvo potrošnikom. Opozarja, da je Ustavno sodišče v odločbi Up-14/21-30 pod točko 20 ugotovilo, da je izhodišče prava EU, da mora sodišče vselej, torej ne glede na ne prenos drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe. Navedeno izhaja iz zahteve po jasnem in razumljivem besedilu, ki je vsebovano v 5. členu Direktive 93/13/EGS (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Marc Gómez del Moral Gusasch proti Bankia SA, 46. in 47. točka obrazložitve) in je povezano s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Neizpolnjevanje zahtev glede preglednosti je namreč lahko del presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja (tako SEU v sodbah v zadevi Nemzeti Fogyasztóvédelmi Hotóság proti Invitel Távközlési Zrt, C-472/10 z dne 26. 4. 2012, 1. točka izreka ter 30. in 31. točka obrazložitve, ter v zadevi Constructora Principado SA proti Joséju Ignaciu Menéndezu Álvarezu, C-226/12 z dne 16. 1. 2014, 27. točka obrazložitve) in lahko celo pomeni nedovoljenost (tako SEU v sodbi v zadevi Verein für Konsumenteninformation proti Amazon EU Sárl, C-191/15 z dne 28. 7. 2016, 2. točka izreka in 65. do 71. točka obrazložitve). Kljub temu so lahko pogodbeni pogoji, ki so popolnoma pregledni, nedovoljeni v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive zaradi svoje neuravnotežene vsebine (primerjaj sklep SEU v zadevi Katalin Sebestyén proti Zsolt Csaba Kővári in drugim, C-342/13 z dne 3. 4. 2014, 34. točka obrazložitve). Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up-14/21-30 pod točko 30 poudarilo, da je pojasnilna dolžnost ne glede na svoj pomen v postopku vselej predmet presoje. Naloga sodnega odločanja je, da v pravi meri, a vselej ustavno skladno napolni vsebino pojasnilne dolžnosti ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Meni, da bi se zato sodišče moralo opredeliti do njegovih navedb glede neizpolnitve pojasnilne dolžnosti.

5. Tožnik opozarja, da je Ustavno sodišče v tej isti odločbi pod 32. točko obrazložitve pojasnilo obseg presoje pojasnilne dolžnosti, in sicer, da "sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na izhodišču, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. Zato je treba zahtevo po transparentnosti po stališču SEU razlagati široko. Tako mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, preučiti, ali je bil potrošnik v tej zadevi obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita. Ob sklicevanju na vsebino priporočila ESRB je SEU v okviru razlage pojma pojasnilne dolžnosti poudarilo, da bi morale informacije vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima kreditojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer. Pojasnila morajo biti takšna, da lahko povprečen potrošnik na njihovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Tožnik poudarja, da teh jasno opredeljenih izhodišč veljavnega materialnega prava sodišči nista upoštevali. Opozarja na stališča zavzeta v sodbah Vrhovnega sodišča II Ips 5/2020 in II Ips 197/2018, po katerih bi moralo sodišče prve stopnje v okviru presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja presojati tudi to, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost glede valutne klavzule. Negativen odgovor na to vprašanje bi že sam po sebi moral vplivati na ugotovitev nedobroverne vzpostavitve znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ki sta kvalifikatorna znaka nepoštenega oziroma nedovoljenega pogoja v skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive. Ker tega sodišče prve stopnje ni opravilo, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni odpravilo, je presoja sodišč, da pogodbeni pogoj ni nepošten, najmanj preuranjena. Stališče sodišča druge stopnje, da je poštenost pogodbenega pogoja valutne klavzule neodvisna od vprašanja, ali je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, je očitno pravno napačen. Tožnik opozarja, da povezanost izpolnitve pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja tudi iz sodb SEU C-776/19 do C-782/19 in C-609/19. Meni, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede uporabe člena 4 (2) Direktive 93/13 (glej sodbo II Ips 5/2020, točka 18 in 19, kot tudi odločbe II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018, II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018) ter sodne prakse SEU (C-776/19 do C-782/19, C-609/19, C-186/16 itd.). Sodišči tudi nista upoštevali testa nepoštenosti, kot izhaja iz sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča RS, to je, ali bi lahko banka razumno pričakovala, da bi potrošnik pogoj z možnimi spremembami menjalnih tečajev in s tveganjem s sklenitvijo posojila v tuji valuti sprejel, če bi v času sklenitve pogodbe zanj vedel, ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, zlasti strokovnega znanja in izkušenj banke. Glede na breme, ki ga neomejeno valutno tveganje nalaga tožniku, toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnik ob ustrezni transparentnosti tak pogoj sprejel. Tožnik tako predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Odgovor na revizijo**

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da revizijske navedbe temeljijo na napačni predpostavki, da naj bi sodišči prve in druge stopnje sprejeli stališče, da pojasnilna dolžnost sploh ni relevantna pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja, kar pa ni res. Presoja sodišč v izpodbijanih sodbah je bila skoncentrirana na neobstoj morebitnih okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Predmet presoje v izpodbijanih sodbah so bile torej okoliščine, ki po svoji naravi, skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, istočasno sodijo v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno, kot tudi v okvir morebitne nadaljnje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe zaradi bankine nedobrovernosti (in znatnega neravnotežja med pravicami in obveznosti strank). Opozarja, da je sodišče s tem, ko je presodilo te okoliščine, obenem presodilo, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno. Tožnik zato izpodbijanima sodbama napačno očita neusklajenost s sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj sta sodišči presojali tako pozitivne kot negativne obveznosti v zvezi z dolžnostjo razkritja pomembnih informacij, ki izhajajo iz zahteve po poslovanju v dobri veri in istočasno iz pojasnilne dolžnosti. Nosilni revizijski očitek, da naj bi morali sodišči ugotavljati dejansko stanje v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, je zmotno, ker se pogodbeni pogoj ne sme šteti za nepošten zgolj zato, ker ni v skladu z zahtevo po preglednosti. Ob tem, ko sta sodišči ugotovili, da je pogodbeni pogoj uravnotežen in da je tožena stranka ravnala v dobri veri, podrobnejše ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s trditvami tožeče stranke, ki so se nanašale na izpolnitev pojasnilne dolžnosti, ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve. Tožena stranka utemeljuje, zakaj sodišči prve in druge stopnje nista odstopili od prakse SEU, niti od stališč Vrhovnega sodišča. Predlaga, naj Vrhovno sodišče na dopuščeno vprašanje odgovori pritrdilno in revizijo zavrne kot neutemeljeno.

7. Revizija je utemeljena.

**Pravno pomembne dejanske ugotovitve**

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: – tožnik kot kreditojemalec in toženka kot kreditodajalka sta dne 20. 12. 2006 sklenila pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu št. LJ01 114136031, s katero je toženka tožniku zaradi nakupa stanovanja odobrila dolgoročni tolarski kredit z valutno klavzulo v višini 199.420,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan črpanja kredita (v nadaljevanju kreditna pogodba); – stranki sta dne 21. 12. 2006 omenjeno pogodbo sklenili še v obliki notarskega zapisa pri notarju A.A. SV 2524/06 ter kreditno terjatev toženke zavarovali s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katere je bila pri nepremičnini ID znak ... vknjižena hipoteka v korist toženke; – s pogodbo sta se stranki dogovorili, da je obrestna mera seštevek dvanajst mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,80 % letno (4. točka kreditne pogodbe). Tožnik se je zavezal kredit vrniti v 360 mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Predviden znesek mesečne anuitete na dan priprave pogodbe je znašal 973,00 CHF. Banka je ob podpisu kreditne pogodbe tožniku izročila informativni anuitetni načrt, dokončnega pa po končanem črpanju kredita (5. točka kreditne pogodbe); – tožnik je s podpisom kreditne pogodbe potrdil, da ga je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v tolarjih, ki bi nastal kot posledica zvišanja oziroma znižanja LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kreditov (CHF), v času trajanja te pogodbe in izjavil, da ta riziko izrecno prevzema (20. točka kreditne pogodbe); – toženka je kredit tožniku izplačala tako, da je 22. 12. 2006 nakazala na bančni račun prodajalca stanovanja, ki ga je kupil tožnik, znesek 115.405,31 EUR in na račun tožnika znesek 8.783,01 EUR; – tožnik je 28. 2. 2020 v celoti predčasno odplačal svoje kreditne obveznosti; – med postopkom je tožnik nepremičnino, na kateri je vknjižena hipoteka v zavarovanje toženkine kreditne terjatve iz kreditne pogodbe z dne 20. 12. 2006, odsvojil in ni več vknjižen kot njen lastnik.

**O presoji sodišča prve in druge stopnje**

9. Sodišče prve stopnje se je pri presoji oprlo na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 in II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018 in na stališče, da šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do njegove ničnosti: „tudi če se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe“.1 Presoja sodišča prve stopnje je tako temeljila na izhodišču, da pri ugotavljanju dobre vere banke v okviru testa poštenosti ne gre za ugotavljanje okoliščin, ali je potrošnik na podlagi pojasnil banke lahko razumel in ovrednotil morebitna znatna ekonomska tveganja, ki jih je prevzel z valutno klavzulo, pač pa, ali je banka potrošniku razkrila dejstva, za katera je ob sklepanju pogodbe vedela, ali bi zanje morala vedeti in bi, če bi se pokazala med izpolnjevanjem pogodbe, bistveno vplivala na ravnotežje v pravicah in obveznostih strank. Sodišče prve stopnje je tako v skladu s takrat uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča presodilo, da je bilo za banko gibanje tečaja nenapovedljivo. Tako je ocenilo, da tožnik ni dokazal, da bi toženka kot finančna ustanova z ustrezno stopnjo gotovosti vedela, ali da bi skladno s svojo dolžno skrbnostjo morala vedeti, kakšno bo gibanje tečaja CHF/EUR v obdobju po sklenitvi sporne kreditne pogodbe, zlasti pa, da bi vedela, kdaj bo do takšne spremembe prišlo in v kakšnem obsegu. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi, da ne drži, da bi zgolj tožnik s pogodbo prevzel valutna tveganja, saj je tudi toženka morala skladno s 85. členom takrat veljavnega Zakona o bančništvu s spornim kreditom odprte devizne pozicije ravno zaradi prevzetega valutnega tveganja na svoji strani, uravnotežiti z ustreznimi naložbami v tuji valuti, kar pomeni, da je bila prav tako izpostavljena negativnim posledicam morebitne spremembe tečaja. Navedlo je, da zgolj to, da banki zakon nalaga uravnoteževanje takšnih tveganj zaradi zaščite svoje finančne stabilnosti in s tem zaradi zaščite celotnega finančnega sistema države, še ne pomeni, da jih s pogodbo ni prevzela. Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da tožnik ni dokazal nepoštenosti valutne klavzule ali drugih pogodbenih pogojev iz sporne kreditne pogodbe in s tem ničnosti po nobenem od kriterijev iz 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Zato je odločilo, da je zahtevek za ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb in sporazuma neutemeljen, posledično pa sta neutemeljena tudi zahtevka, ki temeljita na določbah o izbrisni tožbi in povračilnih zahtevkih zaradi ničnosti pogodb. Sodišče prve stopnje zato ni ugotavljalo, kakšna pojasnila je toženka v obravnavanem primeru dala tožniku in se o trditvah tožnika glede kršitve pojasnilne dolžnosti ni izreklo. Višje sodišče pa je potrdilo pravilnost materialnopravnih izhodišč sodišča prve stopnje.

**O utemeljenosti revizije**

10. Po izdaji odločb sodišč prve in druge stopnje je razvoj sodne prakse SEU terjal nadgraditev stališč Vrhovnega sodišča, ki sta jih pri presoji upoštevali sodišči prve in druge stopnje. SEU je v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021 in zadevi C-609/19, z dne 10. 6. 2021 (zadeve Paribas) izpostavilo, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ter da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka kot poklicni dajalec kredita lahko seznanjena ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njenega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita. S sklicevanjem na člena 4(2) in 5, uvodno izjavo 20 in prilogo Direktive 93/13 je SEU vzpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost; pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe. Ni mogoče namreč izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel. Tako iz zadev Paribas izhaja, »da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto«2. 11. Vrhovno sodišče je navedena stališča SEU upoštevalo v novejših odločbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023. Tako je v 45. točki sodbe II Ips 8/2022 posebej poudarilo, da pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika. Tudi v 16. točki sodbe II Ips 54/2023 je Vrhovno sodišče poudarilo, da je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja odvisna od vsebine posameznega pogoja in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša in načina predstavitve pogoja: »Kot stalnica in navdih presoje obsega ter intenzivnosti pojasnilne dolžnosti mora obstajati razlagalčevo zavedanje, i) da je na eni strani (večplastnost asimetričnega razmerja) ponudnik, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede tveganj, in to tveganje prenaša oziroma (so)ustvarja za druge, na drugi strani pa je potrošnik, ki je ravno glede tega tega netipičnega, neomejenega in neobvladljivega tveganja, ki ga prevzame nase, a) praviloma informacijsko podhranjen ter b) tega tveganja (drugače kot banka) ne more ovrednotiti in obvladati, ii) da gre tu za kombinacijo izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, oboje v škodo potrošnika, kar lahko v součinkovanju vzpostavi znatno neravnotežje, iii) da se kredit odplačuje s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar lahko ogrozi njen socialni razvoj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov, iv) da gre v primeru stanovanjskih kreditov za finančne produkte, ki služijo zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine, in v) da je pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti treba po drugi strani izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Slednje pomeni, da je ekonomska izobrazba stranke nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Ta je namreč i) standardizirana in zato objektivizirana in ii) potrošnik, četudi ekonomsko izobražen, ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem in ki poseduje akumulirano zanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo.“

12. V 39. točki sodbe II Ips 8/2022 je Vrhovno sodišče obrazložilo tudi, da je to, da se valutno tveganje lahko realizira le bodisi v korist, bodisi v škodo potrošnika, ne pa tudi ponudnika, posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank (zaprte devizne pozicije) in dovoljene vsebine bančnega instrumenta, in da to samo po sebi še ne povzroči znatnega neravnotežja. Če je banka skrbno opravila svojo pojasnilno dolžnost, potem v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama in ni nepoštenosti pogodbenega pogoja. Vrhovno sodišče je tako v obeh navedenih zadevah na podlagi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tem, kakšna pojasnila je posojilodajalec pred sklenitvijo pogodbe posredoval posojilojemalcu, presojalo najprej, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, nato pa še poštenost pogodbenega pogoja.

13. Tožeča stranka ima tako prav, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev glede opravljene pojasnilne dolžnosti, sodišče druge stopnje pa je takemu zmotnemu materialnopravnemu stališču pritrdilo. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018, točka 43. 2 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, tč. 72, sodba C-609/19, tč. 51.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia