Up-367/97

25. 5. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. P. iz K. na seji senata dne 25. maja 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. P. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 381/97 z dne 23. 10. 1997 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. St 1/93 z dne 27. 6. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V stečajnem postopku je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sklep Okrožnega sodišča o razdelitvi med upnike ter zavrnitvi ugovora pritožnika zoper osnutek glavne razdelitve razdelitvene mase med upnike ter sklep istega sodišča o napotitvi pritožnika na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve.

2.V ustavni pritožbi pritožnik oporeka odločitvi sodišč o napotitvi na pravdo, saj meni, da prijavljena terjatev ni terjatev iz stečajne mase, pač pa strošek stečajnega postopka.

Navaja tudi, da naj bi ga sodišče s tem sililo, da vloži pravno sredstvo v stvari, o kateri že teče pravda, kar naj bi mu povzročalo zgolj nepotrebne dodatne stroške. Ugovarja stališču sodišč, da upniki v ugovoru zoper osnutek glavne razdelitve ne morejo ponovno uveljavljati predlogov, ki so že bili pravnomočno zavrnjeni. Opozarja, da naj bi senat dovolil nekaterim upnikom spreminjanje že potrjenih terjatev, drugim pa ne, kar naj bi predstavljalo kršitev pravic do poštenega sojenja ter enakosti pred zakonom. Ker naj bi senat dopustil upnikom spreminjanje terjatev, Višje sodišče pa ne dopušča ugovarjanja tem terjatvam v ugovoru zoper osnutek glavne razdelitve, naj bi bila s tem kršena pravica do sodnega varstva. Meni, da je kontradiktorno in protispisno stališče višjega sodišča, da upnik nima pravnega interesa za izpodbijanje in uveljavljanje zahtevkov v ugovoru k osnutku glavne razdelitve, ki bi jih sicer lahko uveljavljal v pravdi. Sodišče naj bi tudi prekršilo obveznost, da je potrebno osnutek glavne razdelitve upnikom poslati.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v stečajnem postopku in nepravilna ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilna uporaba materialnega in procesnega prava sama po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V postopku ustavne pritožbe Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) preizkusi izpodbijano sodno odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za odločanje o ustavni pritožbi so zato brez pomena pritožnikove navedbe glede domnevne nezakonitosti napotitve pritožnika na pravdo, glede nedopustnosti navajanja oz. ponavljanja določenih predlogov v ugovoru zoper osnutek glavne razdelitve ter glede pomanjkanja pravnega interesa za uveljavljanje določenih ugovorov. V pravnih stališčih, ki so jih zavzela sodišča glede teh vprašanj, ni nasprotovanja ustavnim pravicam ali temeljnim svoboščinam, o vprašanju zakonitosti teh stališč pa se Ustavno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov ni pristojno izrekati.

4.Z vidika ustavne pravice do izjave pred sodiščem, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, bi bila lahko relevantna pritožnikova trditev, da mu sodišče ni vročilo osnutka glavne razdelitve. Nujni predpogoj za uresničitev pravice do izjave v postopku namreč je, da se stranki predhodno omogoči, da se seznani z vsem procesnim gradivom, glede katerega ima pravico, da se izjavi. Ob tem je sicer res, kot navaja pritožnik, da je prejšnji Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ št. 84/89 (ki ga je potrebno uporabiti v tem stečajnem postopku) v 144. členu določal, da se osnutek za glavno razdelitev med drugim pošlje (določenim) upnikom. Ravnanje sodišča torej lahko predstavlja kršitev te določbe zakona. Vendar pa, kot je obrazloženo zgoraj, izkazana kršitev zakona še ne zadošča za ugoditev ustavni pritožbi. Ustavni pritožbi bi bilo mogoče ugoditi le, če bi Ustavno sodišče ugotovilo,da je bila kršena pritožnikova ustavna pravica do izjave, kar bi bilo v primeru, če pritožniku ne bi bilo omogočeno, da se še pred narokom za obravnavanje osnutka glavne razdelitve seznani s tem osnutkom.

Vendar pa je sodišče upnikom omogočilo vpogled v ta osnutek (takšna je tudi ureditev v novem Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; Uradni list RS št. 67/93 ter 39/97, ki v 164. členu določa, da sodišče upnike v oklicu obvesti, kje ter kdaj lahko vpogledajo osnutek glavne razdelitve). Ustavni zahtevi po seznanitvi z relevantnim procesnim gradivom, kar je predpogoj za uresničitev ustavne pravice do izjave, je s takšnim ravnanjem, vsaj glede osnutka glavne razdelitve v stečajnem postopku, zadoščeno. Ravnanje sodišča v obravnavani zadevi torej morda predstavlja kršitev zakona, vendar pa ne predstavlja kršitve ustavne pravice do izjave v postopku. Zato ustavna pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

5.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude