Jedro

Pri ugotavljanju izgubljenega dobička gre za predvidevanje o poteku poslovanja oškodovanca v preteklosti, ki pa se dejansko ni zgodilo. Tako predvidevanje pa mora imeti dejansko podlago ali v pogojih poslovanja oškodovanca pred škodnim dogodkom ali v drugih dejstvih, iz katerih je mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati na njegovo poslovanje v pogojih brez protipravnega ravnanja povzročitelja škode.

Če je tožeča stranka utemeljevala izgubljeni dobiček kot prikrajšanje iz posameznih izgubljenih poslov s pogodbenimi partnerji, ki naj bi prešli na storitev tožene stranke, bi za utemeljitev takšnega prikrajšanja morala v smislu dejanske podlage pojasniti, kako naj bi se to prikrajšanje v vtoževanem obdobju kazalo glede na sklenjene pogodbe s temi partnerji. Tožeča stranka ni ponudila trditev in dokazov o vsebini pogodbenih razmerij s pogodbenimi partnerji, ki naj bi prekinili pogodbe s tožečo stranko, niti ni v tem smislu pojasnila zneska 84.938.100,00 SIT, ki ga je s tožbenim zahtevkom uveljavljala kot izgubljeni dobiček. V priloženem prikazu škode (A2) je ta znesek opredelila zgolj kot ocenjeno izgubo prihodka. Ta kategorija že pojmovno ne more predstavljati izgubljenega dobička, saj je le-ta lahko le razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju.

Pri ugotavljanju izgubljenega dobička, bi se lahko izkazala potreba po strokovni pomoči izvedenca ekonomske ali finančne stroke, s čigar strokovno pomočjo bi sodišče lahko sklepalo na najbolj zanesljiv predviden rezultat poslovanja oškodovanca v spornem obdobju. Ta pomoč bi se lahko nanašala tako na uporabo najprimernejše metode takšnega sklepanja ali strokovno pravilno ovrednotenje podatkov iz preteklega poslovanja, iz katerega naj bi se sklepalo na poslovanje v vtoževanem obdobju. Predpogoj, da bi sodišče takšno strokovno pomoč sploh potrebovalo, pa je, da bi tožeča stranka zatrjevala in dokazala tisto dejansko podlago, iz katere naj bi izvedenec sklepal na predvidene rezultate poslovanja v vtoževanem obdobju. Naloga izvedenca ne more biti, da tako potrebno dejansko podlago šele ugotavlja iz poslovne in knjigovodske dokumentacije tožeče stranke, saj bi v tem primeru šlo za nedopusten informativni dokaz, ki bi tožeči stranki pomagal nadomestiti manjkajočo trditveno podlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh toženi stranki povrniti 2.679,95 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala naj tožena stranka novemu upniku B. E., plača znesek 354.440,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 9.808,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi in sicer kot plačilo izgubljenega dobička, ki ga je utrpela njena pravna prednica T. d.o.o., v posledici dejanj zlorabe prevladujočega položaja na trgu, s katerimi naj bi s trga izrinila storitev DDI, ki jo je tržila pravna prednica tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja škode kot predpostavke odškodninskega zahtevka.

6. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v nadaljevanju te obrazložitve za poimenovanje prvotnega tožnika T. d.o.o. in njegovega naslednika, sedaj tožečo stranko S. d.d. v stečaju, uporablja enotni pojem tožeča stranka.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je obstoj škode ena od materialnopravnih predpostavk odškodninske odgovornosti, za katero nosi trditveno in dokazno breme oškodovanec, to je tožeča stranka. Tožeča stranka je škodo utemeljevala kot izgubljeni dobiček. Skladno s 3. odst. 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predstavlja izgubljeni dobiček kot pravno relevantno škodo dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Izgubljeni dobiček torej predstavlja razliko v premoženjskem položaju oškodovanca po škodnem dogodku, v primerjavi z njegovim utemeljeno pričakovanim premoženjskim položajem, ki bi ga imel, v kolikor ne bi bilo škodnega ravnanja povzročitelja škode. Da bi tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu bi morala podati zadostno trditveno podlago, s katero bi utemeljila takšno razliko v premoženjskopravnem položaju, ki izvira iz škodnega ravnanja tožene stranke in ponuditi ustrezne dokaze, s katerimi bi tako podano trditveno podlago dokazala. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka glede na podano trditveno podlago, s katero je utemeljevala nastalo škodo, in glede na ponujene dokaze temu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila.

8. Iz opredelitve izgubljenega dobička po 3. odst. 168. člena OZ izhaja, da tako uveljavljano škodo ni mogoče ugotoviti zgolj z enostavno računsko operacijo. Za sklepčnost tožbe mora tožnik, ki uveljavlja takšno obliko škode, ponuditi ustrezno trditveno podlago in dokaze, iz katerih je mogoče sklepati na takšno obliko preprečitve povečanja premoženja.

9. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe v smislu utemeljitve nastale škode podala zgolj trditev, da je v letih 2000, 2001, 2002 in 2003 utrpela izgubo v skupni višini 84.938.100,00 SIT (zadnji odstavek točke IV tožbe). Tožeča stranka se je pri tem sicer v dokazne namene sklicevala na predloženo fotokopijo prikaza ocene škode (priloga A2), ki je očitno le enostranska listina tožeče stranke.

10. Tožeča stranka je trditveno podlago glede škode prvič dopolnila v pripravljalni vlogi z dne 31. 05. 2005 (list. št. 38) in sicer tako, da naj bi utrpela izgubljeni dobiček v vtoževani višini, ki ga je utrpela v posledici prehoda strank, navedenih v prilogi A2, na storitev C. tožene stranke. Vendar tudi takšne trditve še ne predstavljajo zadostne podlage za utemeljitev dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo sklepati na izgubljeni dobiček v smislu 3. odst. 168. člena OZ. Če je tožeča stranka utemeljevala izgubljeni dobiček kot prikrajšanje iz posameznih izgubljenih poslov s pogodbenimi partnerji, ki naj bi prešli na storitev tožene stranke, bi za utemeljitev takšnega prikrajšanja morala v smislu dejanske podlage pojasniti, kako naj bi se to prikrajšanje v vtoževanem obdobju kazalo glede na sklenjene pogodbe s temi partnerji. Tožeča stranka ni ponudila trditev in dokazov o vsebini pogodbenih razmerij s pogodbenimi partnerji, ki naj bi prekinili pogodbe s tožečo stranko, niti ni v tem smislu pojasnila zneska 84.938.100,00 SIT, ki ga je s tožbenim zahtevkom uveljavljala kot izgubljeni dobiček. V priloženem prikazu škode (A2) je ta znesek opredelila zgolj kot ocenjeno izgubo prihodka. Ta kategorija že pojmovno ne more predstavljati izgubljenega dobička, saj je le-ta lahko le razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju (glej sklep VS RS, II Ips 17/2003). Ker tožeča stranka v tem smislu ni ponudila relevantnih trditev, ni zadostila sklepčnosti tožbenega zahtevka v smislu utemeljitve nastale škode.

11. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 04. 03. 2008 deloma spremenila trditveno podlago pri utemeljitvi izgubljenega dobička in sicer tako, da je škodo utemeljevala za obdobje od leta 2000 do 2004 (glede na tožbo, v kateri se je sklicevala na obdobje od leta 2000 do 2003). Po svoji vsebini pa je škodo utemeljevala kot razliko med dohodki, ki bi jih tožnik imel ob normalnem teku stvari in posebnimi okoliščinami ter odhodki, ki bi jih tožnik imel tako z obstoječimi strankami, kakor tudi z novimi strankami, ki bi jih pridobil ob normalnem teku stvari (točka II vloge na list. št. 95). Glede na tožbo je tožeča stranka torej razširila trditveno podlago tudi v smislu izgubljenega dobička, ki naj bi izhajal iz predvidenega poslovanja z novimi strankami. Vendar so trditve tožeče stranke tudi v tem delu ostale na nekonkretizirani ravni. Kljub spremenjeni trditveni podlagi je tožeča stranka vztrajala po višini pri enakem tožbenem zahtevku kot po tožbi, ne da bi pojasnila kako naj bi uveljavljana škoda nastajala v posameznih letih od 2000 do 2004, kakor tudi kaj naj bi uveljavljani znesek predstavljal v smislu posamezne od obeh kategorij uveljavljanega izgubljenega dobička (iz nerealiziranega poslovanja z obstoječimi strankami oziroma z novimi strankami).

12. Pri ugotavljanju izgubljenega dobička gre za predvidevanje o poteku poslovanja oškodovanca v preteklosti, ki pa se dejansko ni zgodilo. Tako predvidevanje pa mora imeti dejansko podlago ali v pogojih poslovanja oškodovanca pred škodnim dogodkom ali v drugih dejstvih, iz katerih je mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati na njegovo poslovanje v pogojih brez protipravnega ravnanja povzročitelja škode. Glede takšne dejanske podlage, ki se nanaša na preteklo poslovanje, iz katerega bi bilo mogoče zanesljivo sklepati na njen premoženjski položaj v vtoževanem obdobju, bi tožeča stranka morala ponuditi ustrezno trditveno podlago in predložiti dokaze, o katerih bi se lahko izjasnila tudi nasprotna stranka. Tožeča stranka je v tem smislu podala zgolj abstraktne navedbe glede okoliščin, ki bi jih bilo potrebno upoštevati v zvezi s poslovanjem tožnika od leta 1992 do 2004, ki jih ponovno citira tudi v točki III. č pritožbe. Tožeča stranka konkretiziranih trditev v tej smeri ni ponudila, niti ni ponudila dokazov, s katerimi bi dokazala takšno osnovo, iz katere bi bilo mogoče sklepati na predvidene rezultate poslovanja v vtoževanem obdobju.

13. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na dokazne predloge, ko se je tožeča stranka sklicevala na vse poslovne in knjigovodske listine tožnika in toženca v zvezi z nastalo škodo, ne da bi posamezne listine, ki se nanašajo na njeno poslovanje, s katerimi razpolaga, dejansko tudi predložila in utemeljila, katera dejstva naj bi s temi listinami dokazovala. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na navedbe o prekinitvi pogodb 159 uporabnikov storitev tožeče stranke, saj ni ponudila nobenih trditev in dokazov glede pogojev poslovanja s temi uporabniki. Samo ob tako podani trditveni podlagi in ob nadaljnji utemeljitvi časa prekinitve pogodbenega sodelovanja bi bila podana osnova, iz katere bi bilo mogoče sklepati na izgubljen dobiček po prekinitvi sodelovanja s posamezno stranko. Zgolj z dokazovanjem, da naj bi prišlo do prekinitve posameznih pogodbenih razmerij, tožeča stranka trditvenemu in dokaznemu bremenu še ni zadostila.

14. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na ponujene dokazne predloge za ... imenovanje izvedenca telekomunikacijske ali druge tehnične stroke, izvedenca ekonomske in finančne stroke ter izvedenca vsake druge potrebne stroke glede okoliščin v zvezi s temeljem za odškodninsko odgovornost in višino škode. Izvedenec je strokovni pomočnik sodišču takrat, ko za ugotovitev, ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebuje strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Pri ugotavljanju izgubljenega dobička, bi se lahko izkazala potreba po strokovni pomoči izvedenca ekonomske ali finančne stroke, s čigar strokovno pomočjo bi sodišče lahko sklepalo na najbolj zanesljiv predviden rezultat poslovanja oškodovanca v spornem obdobju. Ta pomoč bi se lahko nanašala tako na uporabo najprimernejše metode takšnega sklepanja ali strokovno pravilno ovrednotenje podatkov iz preteklega poslovanja, iz katerega naj bi se sklepalo na poslovanje v vtoževanem obdobju. Predpogoj, da bi sodišče takšno strokovno pomoč sploh potrebovalo, pa je, da bi tožeča stranka zatrjevala in dokazala tisto dejansko podlago, iz katere naj bi izvedenec sklepal na predvidene rezultate poslovanja v vtoževanem obdobju. Naloga izvedenca ne more biti, da tako potrebno dejansko podlago šele ugotavlja iz poslovne in knjigovodske dokumentacije tožeče stranke, saj bi v tem primeru šlo za nedopusten informativni dokaz, ki bi tožeči stranki pomagal nadomestiti manjkajočo trditveno podlago.

15. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje tudi na predloženo mnenje izvedenca I. G., katero je v postopku uveljavljala kot lastno trditveno podlago. Tožeča stranka se je na navedeni izračun izgubljenega dobička (priloga A117) prvič sklicevala v pripravljalni vlogi z dne 14. 04. 2008 v smislu utemeljevanja višine škode (list. 134). Pritrditi je stališču, da je takšno mnenje upoštevno zgolj kot trditvena podlaga stranke in nima dokazne vrednosti. Predložen izračun deloma temelji na bilančnih podatkih tožeče stranke, glede katerih se je tožeča stranka v dokazne namene sklicevala na splošno dostopne podatke poslovnih izkazov za tožečo stranko (finančni podatki v točki 4.1 izračuna). Vendar izračun škode, ki je prikazan v točki 6. izračuna, temelji tudi na drugih knjigovodskih podatkih družbe T., d.o.o.. Ključni podatek, iz katerega izhaja ponujeni izračun, je potencialni prihodek, ki bi ga podjetje realiziralo z obstoječimi naročniki in temelji na prometu z naročniki v letu 1998. Tudi pri upoštevani postavki prihodkov novih naročnikov se izračun sklicuje kot osnovno na prihodke iz telefonskih storitev, realiziranih v letu 1998. O teh knjigovodskih podatkih iz leta 1998, na katerih temelji njen predloženi izračun, tožeča stranka ni predložila nobenih dokaznih listin, niti te osnove iz leta 1998 po višini ni konkretizirala. Tožeča stranka torej ni ponudila dokazne podlage glede variantnega izračuna v točki 6.2. Tožeča stranka pa prav tako ni predložila nobenih pojasnil in dokazov o izhodiščih, ki v variantnih izračunih 6.3 in 6.4 utemeljuje delež kritja stroškov v čistih prihodkih tožeče stranke v spornem obdobju. Kot rečeno, v tem smislu ne zadostuje zgolj pavšalno sklicevanje tožeče stranke na vse knjigovodske listine tožeče stranke.

16. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na javno objavljene podatke iz poslovnih poročil tožeče stranke na AJPES. Okoliščina, da so posamezni podatki splošno znani, stranki, ki se nanje sklicuje, zgolj olajšuje dokazovanje takšnih dejstev. To pa ne pomeni, da jih stranka v okviru trditvenega bremena ni dolžna konkretizirano navesti. Ker se vsi variantni izračuni tožeče stranke v izračunu škode (A117) zgolj posredno sklicujejo na podatke iz poslovanja v preteklosti, bi jih morala, tudi če bi šlo za posamezne bilančne postavke, konkretizirano navesti, saj bi se le na takšen način tožena stranka do njih lahko konkretizirano opredelila. Le konkretizirano zatrjevana osnova za izračun izgubljenega dobička bi bila lahko ustrezna podlaga, na osnovi katere bi lahko sodišče (tudi ob pomoči sodnega izvedenca) ugotavljalo višino izgubljenega dobička. Na te pomanjkljivosti v trditveni podlagi tožeče stranke je vseskozi upravičeno opozarjala tožena stranka. Ob tako nepojasnjenih virih izračunov škode s strani tožeče stranke, pomeni, da tožeča stranka tudi ob tako predloženem izračunu ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine izgubljenega dobička, ki naj bi ga utrpela v vtoževanem obdobju.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni pozivalo tožnika k predložitvi kateregakoli od še neizročenih dokazov. V kolikor je takšen pritožbeni očitek razumeti v smislu uveljavljanja kršitve materialnoprocesnega vodstva s strani prvostopenjskega sodišča (285.čl. ZPP), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče v tem okviru dolžno skrbeti, da se med obravnavo obravnavajo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank oziroma ponudijo ali dopolnijo dokazila. Sodišče mora torej skrbeti, da stranke v okviru obravnavanja zadeve ne bi prezrle katero od pravnorelevantnih dejstev za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa se v tej smeri ne more uspešno sklicevati na pomanjkljiva pojasnila s strani sodišča prve stopnje v primeru, ko je bila na njeno pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago večkrat opozarjana z jasnimi ugovori tožene stranke v tej smeri že od vložitve odgovora na tožbo dalje. Tožena stranka je vseskozi izrecno utemeljevala nedokazanost predhodnega poslovanja tožeče stranke, kot podlage za izračun izgubljenega dobička v vtoževanem obdobju. V pritožbi smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev postopka zato ni podana.

18. Upoštevaje zgoraj navedeno se izkaže pritožba kot neutemeljena v tistem delu, v katerem smiselno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz že pojasnjenih razlogov je sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago in ponujene dokaze pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni uspela dokazati škode v obliki izgubljenega dobička. Ni namreč uspela dokazati tistih temeljnih predpostavk iz njenega poslovanja pred zatrjevanim škodnim ravnanjem tožene stranke, ki naj bi bila osnova za sklepanje na predvideno prikrajšanje v vtoževanem obdobju. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki nastale stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo in sicer v skladu z Odvetniško tarifo za sestavo odgovora na pritožbo (3.375 točk, kar upoštevaje vrednost točke (0,459 EUR) in 20 % DDV znaša 1.858,95 EUR. Prav tako pa je dolžna povrniti tudi plačano takso za odgovor na pritožbo v višini 821,00 EUR.