Jedro

Sodišče se tudi do dokaznega predloga za zaslišanje voznika, ki je bil neposredni storilec prekrška, ni opredelilo, čeprav je glede na trditve v zahtevi za sodno varstvo o samovoljnem ravnanju delavca zaslišanje slednjega nedvomno šteti kot relevanten dokaz. V skladu s sodno prakso sodišče sicer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora svojo odločitev, da dokaza ne bo izvedlo ustrezno obrazložiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Specializirane enote za nadzor prometa Ljubljana, št. 5550088448718 z dne 2. 4. 2020 in navedeno odločbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je prekršek kvalificiralo po sedemindvajsetem odstavku 30. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in storilcu izreklo globo v višini 1.000,00 EUR, sodne takse pa ni določilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilčeva zagovornica, ki v pritožbenih navedbah smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1), ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bil storilec kot samostojni podjetnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 5. člena Zakona o cestah (ZCes-1) ker naj bi 23. 9. 2019 ob 8.oo uri na površini avtocestnega počivališča namenjenega krajšemu postanku udeležencev cestnega prometa bilo parkirano priklopno vozilo registrskih številk ..., katerega je lastnik je storilec kot samostojni podjetnik. To priklopno vozilo naj bi na navedenem mestu pustil oziroma parkiral voznik A. A., ki je v času storitve prekrška bil zaposlen pri storilcu in je prekršek storil v zvezi z opravljanjem dejavnosti samostojnega podjetnika z njegovim sredstvom. Tudi vozniku A. A. je bila za storjeni prekršek izrečena globa s plačilnim nalogom, ki je postal pravnomočen, globo pa je storilec že plačal. 5. V zahtevi za sodno varstvo je storilec po zagovornici navajal, da je voznik A. A. samovoljno parkiral priklopno vozilo ter da je sam kot samostojni podjetnik storil vse potrebno, da ne pride do kršitve, saj je sprejel Pravilnik o notranji kontroli, ki so ga podpisali vsi zaposleni, ki se tudi redno izobražujejo. S takimi navedbami je storilec uveljavljal ekskulpacijski razlog iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, saj je zatrjeval, da je do prekrška prišlo z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere neposredni storilec prekrška opravlja delo ali storitev za pravno osebo oziroma s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. V dokaz svojim navedbam, da je bil voznik A. A. poučen o svojih obveznostih in da je prekršek storil samovoljno, je predlagal vpogled oziroma prebiranje Pravilnika o notranji kontroli ter zaslišanje navedenega voznika.

6. Sodišče prve stopnje je glede na obrazložitev v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca, vpogledalo vse listine v spisu, nato pa analiziralo storilčev zagovor ter ugotovilo, da ni dokazan noben ekskulpacijski razlog iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Pri tem se je oprlo na dopis storilca z dne 7. 10. 2019, v katerem je storilec navedel, da je res bilo priklopno vozilo takrat parkirano na počivališču ... v smeri ..., ker je imel voznik dostavo, kjer je bil možen dovoz samo s solo kamionom. Zgolj na podlagi te izjave je sodišče zaključilo, da storilec kot nosilec dejavnosti ni izvedel vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev prekrška in da se ni ekskulpiral, ker bi dostavo moral organizirati tako, da bi voznik opravil solo dostavo in priklopnik pustil na storilčevem lastnem parkirišču in ne na počivališču, čeprav je v izjavi trdil, da ima ustrezno parkirišče. 7. Sodišče prve stopnje se torej v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni z nobeno besedo opredelilo do Pravilnika o notranji kontroli, ki je bil posredovan kot dokaz hkrati z zahtevo za sodno varstvo, niti ni obrazložilo, zakaj šteje, da dejanje ni podvrženo določbam Pravilnika, na kar utemeljeno opozarja zagovornica v pritožbi. Prav tako se sodišče tudi do dokaznega predloga za zaslišanje voznika, ki je bil neposredni storilec prekrška, ni opredelilo, čeprav je glede na trditve v zahtevi za sodno varstvo o samovoljnem ravnanju delavca zaslišanje slednjega nedvomno šteti kot relevanten dokaz. V skladu s sodno prakso sodišče sicer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora svojo odločitev, da dokaza ne bo izvedlo ustrezno obrazložiti, saj postopanje v nasprotju s tem pravilom predstavlja kršitev pravice do obrambe in izvajanja dokazov v storilčevo korist, ki je del širše pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o varstvu temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter Ustava RS.

8. Ker so glede na navedeno pritožbeni očitki o absolutno bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, saj glede na naravo kršitve le-te ni moglo samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno proučiti navedbe v zahtevi za sodno varstvo ter podane dokazne predloge, se do njih ustrezno opredeliti ter v primeru, če bo štelo, da so dokazni predlogi substancirani in relevantni, dokaze izvesti, v nasprotnem primeru pa prepričljivo obrazložiti zakaj šteje, da izvajanje predlaganih dokazov ni potrebno. Pri ponovnem odločanju pa bo moralo biti pozorno tudi na dejstvo, da je storilec svoje podjetje oziroma opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika prenesel na družbo z omejeno odgovornostjo že 1. 4. 2021, kar vpliva na odločitev oziroma izrek sodbe o zahtevi za sodno varstvo, kot to določa tretji odstavek 14.b člena ZP-1. Za svojo odločitev bo moralo navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge.