Jedro

S tožilčevo ekstenzivno (jezikovno) razlago, po kateri bi poleg besedoslovnih, slovničnih in slogovnih pravil za iskanje pravega pomena zakonske določbe po 4. točki prvega odstavka 171a. člena ZP-1 uporabili še druge razlagalne metode, bi nedopustno prestopili besedni pomen norme, za kar pa ni zakonske podlage. Iz citirane določbe jasno izhaja, da mora iz novo ugotovljenih dejstev in novo predloženih dokazov očitno izhajati, da storilec ni storil prekrška, vendar samo zaradi razloga, ker o njegovi istovetnosti niso bili predloženi resnični osebni podatki. Tako imenovane novote na podlagi tega izrednega pravnega sredstva ne morejo biti usmerjene k izpodbijanju pravno odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obstoj prekrška ali odgovornost zanj, saj zakon za kaj takega ne daje podlage.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijani plačilni nalog razveljavi ter zadeva vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ptuj je s plačilnim nalogom 0000117130494 z dne 11. 11. 2017 storilko K. S. spoznal za odgovorno storitve prekrškov po prvem odstavku 6. člena, drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru. Za vsakega od prekrškov je prekrškovni organ najprej določil globo na spodnji meji predpisane, nato pa storilki izrekel enotno globo v znesku 981,50 evrov, v katero je na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) vštel čas pridržanja v znesku 20,00 evrov. Zahteve za sodno varstvo storilka ni vložila.

2. Prekrškovni organ je na pobudo Vrhovnega državnega tožilstva skladno s prvim odstavkom 171b. člena ZP-1 vložil predlog za odpravo plačilnega naloga na Okrajno sodišče na Ptuju. Sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 21. 1. 2019 omenjeni predlog prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljen. V obrazložitvi je zapisalo, da morajo biti za ugoditev takšnemu predlogu in odpravo plačilnega naloga po 4. točki prvega odstavka 171a. člena ZP-1 kumulativno izpolnjeni vsi štirje pogoji, torej tudi ta, da storilec prekrška pred prekrškovnim organom ni imel možnosti sodelovanja v postopku, ker o njegovi istovetnosti niso bili predloženi resnični osebni podatki. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bila istovetnost storilke prekrška pravilno ugotovljena, zato ni izpolnjenega pogoja za odpravo oziroma spremembo plačilnega naloga.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer vlaga zoper izpodbijani sklep okrajnega sodišča, v zvezi s plačilnim nalogom prekrškovnega organa, zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 4. točke prvega odstavka 171a. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da je okrajno sodišče citirano določbo razlagalo preozko in spregledalo, da lahko vsakršni novi dokazi oziroma novo ugotovljena dejstva, iz katerih izhaja, da storilec ni storil prekrška, privedejo do odprave oziroma spremembe odločbe o prekršku. Nov dokaz, konkretno izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je bila storilka v času storitve prekrška neprištevna, kaže na to, da ni mogla učinkovito uveljavljati svojih procesnih pravic in za storjeni prekršek ne more odgovarjati. Stališče okrajnega sodišča, da morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi štirje pogoji po 4. točki prvega odstavka 171a. člena ZP-1, se zato izkaže za preozko in nezakonito, zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njeni zagovornici. Zagovornica se v celoti strinja s stališčem vrhovnega državnega tožilca, storilka pa odgovora na zahtevo ni podala.

B.

5. Iz podatkov prekrškovnega spisa so kronološko razvidna naslednja procesnopravna relevantna dejstva: - storilka K. S. je dne 11. 11. 2017 ob 1.00 uri na območju Ptuja kršila javni red in mir pod vplivom alkohola s tem, da se ni hotela odstraniti iz vozila v lasti S. Z. in je pri tem nanj in na prisotne policiste vpila ter jih žalila, prav tako pa tudi ni upoštevala opozorila in zakonitega ukaza policistov, naj s kršitvijo preneha; - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog ni bila vložena; - zagovornica storilke je dne 27. 6. 2018 vložila na prekrškovni organ pobudo za odpravo plačilnega naloga in ji priložila izvedensko mnenje ter sodbo o ustavitvi prekrška. Iz omenjenih novih dokazov izhaja, da je bila storilka obravnavana za več cestnoprometnih prekrškov, ki naj bi jih storila približno štiri ure pred obravnavanimi prekrški s področja javnega reda in miru, izvedenec Branko Brinšek pa je ugotovil, da je bila storilka neprištevna, zato je sodišče zoper njo ustavilo postopek o prekršku; - prekrškovni organ je zagovorničino pobudo dne 12. 7. 2018 zavrnil; - zagovornica je ponovno vložila pobudo, tokrat na Vrhovno državno tožilstvo, ki je po pregledu spisa tudi samo podalo pobudo prekrškovnemu organu za odpravo ali spremembo plačilnega naloga; - prekrškovni organ je omenjeno pobudo Vrhovnega državnega tožilstva na podlagi prvega odstavka 171b. člena ZP-1 dne 18. 11. 2018 posredoval v odločanje Okrajnemu sodišču na Ptuju s predlogom, da pobudo zavrne; - Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom z dne 21. 1. 2019 pobudo zavrnilo z utemeljitvijo, da za njeno ugoditev niso izpolnjeni vsi štirje pogoji po 4. točki prvega odstavka 171a. člena ZP-1. 6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je s problematiko obstoja dvoma v prištevnost storilca prekrška, ki se pojavi šele po pravnomočnosti odločbe o prekršku, že večkrat srečalo in pri tem upoštevalo dve bistveni procesni pravili. Po ustaljeni sodni praksi je Vrhovno sodišče vprašanje prištevnosti (storilčeve zmožnosti razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja) štelo kot del (pravilno) ugotovljenega dejanskega stanja, zato je temu nasprotne trditve v zahtevi zavrnilo kot nedovoljene. Je pa v takih primerih ob povzeti zahtevi in priloženih dokazih ugotovilo, da obstoji precejšen dvom glede tistih pravno odločilnih dejstev, na katera se opira zakon (na primer glede storilčeve prištevnosti), zato je izpodbijano odločbo na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s 427. členom ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.1 Vrhovni državni tožilec zato pravilno ugotavlja, da je v podobnih oziroma enakih procesnih situacijah sodna praksa že ustaljena, ni pa utemeljeno vložnikovo stališče, da bi se jo lahko (deloma) spremenilo z dopustitvijo širše razlage zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v okviru izrednega pravnega sredstva odprave ali spremembe odločbe na predlog prekrškovnega organa.

7. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 171a. člena ZP-1 sodišče na predlog prekrškovnega organa odpravi ali spremeni pravnomočno odločbo o prekršku, če se ugotovijo nova dejstva in predložijo novi dokazi, iz katerih očitno izhaja, da storilec ni storil prekrška in tudi ni imel možnosti sodelovati v postopku, v katerem je bila zoper njega izdana odločba o prekršku, ker o njegovi istovetnosti niso bili predloženi resnični osebni podatki. Kot izhaja iz Komentarja ZP-1,2 je bilo izredno pravno sredstvo odprave ali spremembe odločbe na predlog prekrškovnega organa uvedeno z novelo ZP-1G leta 2011, s čimer je zakonodajalec želel razbremeniti Vrhovno sodišče na način, da bi se posamezne napake, ki se zgodijo v hitrem postopku o prekršku pred prekrškovnim organom, lahko sanirale po pravnomočnosti odločbe že pred tem organom, ne da bi se vlagale zahteve za varstvo zakonitosti. Z novelo ZP-1I leta 2013 je bila vnesena nova, zgoraj citirana 4. točka prvega odstavka 171a. člena ZP-1. Komentatorji sicer ugotavljajo, da se ta določba nanaša predvsem na tako imenovano krajo identitete, ko so torej ugotovljena nova dejstva in hkrati predloženi novi dokazi, iz katerih očitno izhaja, da storilec ni storil prekrška, ob tem pa dodajajo, da mora biti jasno razvidno tudi, da storilec ni imel možnosti sodelovati v postopku, ker o njegovi istovetnosti niso bili predloženi resnični osebni podatki. Gre predvsem za primere, ko storilec šele pozneje ugotovi, da je bil spoznan za odgovornega za prekršek, ki ga ni storil, pa ni vedel, da se zoper njega vodi postopek o prekršku in posledično v njem tudi ni imel možnosti sodelovati.

8. Takšno stališče je po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljeno sprejelo tudi okrajno sodišče in v obrazložitvi sklepa poudarilo, da morajo biti za uporabo tega izrednega pravnega sredstva izpolnjeni vsi štirje kumulativno našteti pogoji. Jezikovni pomen citirane zakonske določbe je jasen in bi druge razlagalne metode, ki jih ponuja vrhovni državni tožilec v zahtevi, nedopustno presegle jezikovno razlago, na katero se je pravilno oprlo okrajno sodišče. Zadnji del citirane norme omogoča zaključek, da lahko pride do odprave ali spremembe odločbe le v primeru kraje identitete. Gre za primere, ko oseba, zoper katero je tekel postopek o prekršku, zanj sploh ni vedela in tako ni imela možnosti sodelovanja v njem, z zadevo pa se običajno seznani šele po njeni pravnomočnosti v postopku izterjave. Citirana norma v takšnih primerih prekrškovnemu organu omogoča, da po pravnomočnosti odločbe poda predlog za njeno odpravo ali spremembo, o katerem odloča okrajno sodišče. Sodišče poleg prekrškovnega organa presoja navedbe v smeri novih dokazov ali novih dejstev v postopku, ki je hitrejši in enostavnejši, vendar z enakim učinkom, kot se ga je pred uzakonitvijo tega izrednega pravnega sredstva doseglo z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

9. S tožilčevo ekstenzivno (jezikovno) razlago, po kateri bi poleg besedoslovnih, slovničnih in slogovnih pravil za iskanje pravega pomena citirane zakonske določbe uporabili še druge razlagalne metode, bi nedopustno prestopili besedni pomen norme, za kar pa ni zakonske podlage. Iz citirane določbe jasno izhaja, da mora iz novo ugotovljenih dejstev in novo predloženih dokazov očitno izhajati, da storilec ni storil prekrška, vendar samo zaradi razloga, ker o njegovi istovetnosti niso bili predloženi resnični osebni podatki. Tako imenovane novote na podlagi tega izrednega pravnega sredstva ne morejo biti usmerjene k izpodbijanju pravno odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obstoj prekrška ali odgovornost zanj, saj zakon za kaj takega ne daje podlage. Takšno stališče navsezadnje podpira tudi primerjava z institutom obnove kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Po učinku je obnova kazenskega postopka podobna izrednemu pravnemu sredstvu odprave ali spremembe odločbe o prekršku, vendar pa se obnovo kazenskega postopka lahko zahteva na podlagi novo navedenih dejstev ali novo predloženih dokazov, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi med drugim povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, medtem ko se odpravo ali spremembo odločbe po citirani zakonski določbi lahko predlaga le zaradi napačno ugotovljene istovetnosti storilca. Povedano drugače, pri obnovi kazenskega postopka se nova dejstva ali novi dokazi lahko nanašajo na vsa pravno odločilna dejstva, ki utegnejo med drugim pripeljati do oprostilne sodbe, medtem ko se pri odpravi ali spremembi odločbe nova dejstva ali novi dokazi lahko nanašajo le na istovetnost storilca in se zaradi njih očitno izkaže, da storilec ni storil prekrška. Odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa zato predstavlja sui generis izredno pravno sredstvo, ki v prekrškovnem postopku ne nadomešča vloge obnove kazenskega postopka po ZKP. Okrajno sodišče je zato pravilno zaključilo, da so bili glede storilke prekrška predloženi resnični osebni podatki in zato njena istovetnost ni bila vprašljiva, s tem pa tudi ni bil izpolnjen pogoj za odpravo oziroma spremembo plačilnega naloga. Izpodbijani sklep okrajnega sodišča je zato zakonit in so navedbe vrhovnega državnega tožilca o kršitvi 4. točke prvega odstavka 171.a člena ZP-1 neutemeljene. Drži sicer navedba vrhovnega državnega tožilca, da se v primerih, kot je obravnavani, na sistemski ravni kaže problem obsega presojanja novih dokazov in novih dejstev po pravnomočnosti odločbe o prekršku v postopku pred Vrhovnim sodiščem, vendar je ureditev, ki je po njegovem videnju ustreznejša, v domeni zakonodajalca in je z ekstenzivno razlago pomensko jasne veljavne norme ni dopustno širiti.

10. Kljub dejstvu, da storilkina istovetnost ni sporna, pa se na podlagi povzete vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, izvedenskega mnenja specialista psihiatra in sodbe o ustavitvi postopka o prekršku zoper storilko utemeljeno zastavlja vprašanje, ali je bila storilka sploh prištevna in tako odgovorna za očitane prekrške ter procesno sposobna. Iz predloženega izvedenskega mnenja Branka Brinška izhaja, da je bila storilka K. S. dne 10. 11. 2017 ob 20.57 uri, ko naj bi storila cestnoprometne prekrške, pod vplivom psihotično spremenjene zavesti in ni bila prištevna. Storilka ima znake duševne bolezni – shizoafektivne psihoze, uživa pa tudi droge, ki prispevajo k izbruhom bolezni in vedenjsko simptomatiko še potencirajo. Na tej podlagi je Okrajno sodišče na Ptuju s sodbo z dne 21. 5. 2018 postopek o prekršku zoper storilko ustavilo. Zaradi tega tudi v obravnavanem primeru obstaja precejšen dvom glede storilkine zmožnosti razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja v kritičnem obdobju, prav tako pa tudi precejšen dvom glede njene procesne sposobnosti. Če nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. C.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ravnalo po 427. členu ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ter plačilni nalog Policijske postaje Ptuj razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prekrškovnemu organu. Ta bo moral presoditi, ali je bila storilka v času izvršitve obravnavanega prekrška prištevna. Upoštevaje storilkino zdravstveno stanje bo moral prekrškovni organ presojati tudi njeno procesno sposobnost. Če bo ugotovil, da je pri storilki podana začasna ali trajna duševna motnja, bo to na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1 narekovalo smiselno uporabo 124. člena ZP-1 oziroma 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. 1 Tako na primer sodbe IV Ips 9 – 41/2010 z dne 20. 4. 2010, IV Ips 21/2017 z dne 18. 4. 2017 in številne druge. 2 Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2018), strani 895 – 905.