Jedro

Tožnica je bila do prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri toženi stranki, tako da je za ta čas upravičena do plačila plače in prispevkov iz plače ne glede na dejstvo, da je z dela neupravičeno izostala.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plačo za mesece od julija 2004 do marca 2007 v bruto zneskih:

57.447,30 SIT za mesec julij 2004

62.249,80 SIT za mesec avgust 2004

62.249,80 SIT za mesec september 2004

62.249,80 SIT za mesec oktober 2004

62.249,80 SIT za mesec november 2004

62.249,80 SIT za mesec december 2004

62.249,80 SIT za mesec januar 2005

62.249,80 SIT za mesec februar 2005

62.249,80 SIT za mesec marec 2005

62.525,24 SIT za mesec april 2005

62.525,24 SIT za mesec maj 2005

62.525,24 SIT za mesec junij 2005

62.525,24 SIT za mesec julij 2005

65.834,90 SIT za mesec avgust 2005

65.834,90 SIT za mesec september 2005

65.834,90 SIT za mesec oktober 2005

65.834,90 SIT za mesec november 2005

65.834,90 SIT za mesec december 2005

65.834,90 SIT za mesec januar 2006

65.834,90 SIT za mesec februar 2006

65.834,90 SIT za mesec marec 2006

66.124,92 SIT za mesec april 2006

70.029,06 SIT za mesec maj 2006

70.029,06 SIT za mesec junij 2006

70.029,06 SIT za mesec julij 2006

70.029,06 SIT za mesec avgust 2006

70.029,06 SIT za mesec september 2006

70.029,06 SIT za mesec oktober 2006

70.029,06 SIT za mesec november 2006

70.029,06 SIT za mesec december 2006 292,23 EUR za mesec januar 2007 292,23 EUR za mesec februar 2007 292,23 EUR za mesec marec 2007, od teh zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke, ki jih plačuje delodajalec, tožnici izdati pisne obračune navedenih plač ter ji od navedenih bruto zneskov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 632,79 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer je toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna plačo za čas od julija 2004 do marca 2007, od teh zneskov plača prispevke, ki jih plačuje delodajalec in tožnici izda pisne obračune plač. Zavrnilo pa je zahtevek na plačilo ustreznih neto zneskov. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 598,79 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka iz pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje navaja, da v kolikor bi tožnica v spornem obdobju delala, bi ji pripadala plača v določeni višini. Ker pa je bila tožnica formalno v delovnem razmerju, je vseeno obstajala obveznost tožene stranke, da zanjo plačuje prispevke. Na podlagi take obrazložitve sodišča prve stopnje je razvidno, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni razvidno na kakšni pravni podlagi je prišlo do takega zaključka, zato sodbe ni mogoče preizkusiti ali preveriti njene pravilnosti. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka ter kršena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Kršen je tudi 25. člen Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe. Ta pravica stranki ni zagotovljena, če sodišče le navede neko pavšalno tezo, na podlagi katere je sprejelo odločitev. Izpostavlja, da ni jasno, zakaj bi tožena stranka morala tožnici obračunati prispevke, če tožnica ni upravičena do plačila za delo, ker ni delala. Plačilo plače, nadomestilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja je vezano na obstoj delovnega razmerja. Če delavec ne uveljavlja ugotovitve obstoja delovnega razmerja, ne more uspešno zahtevati denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni sporno, da v času od junija 2004 do marca 2007 noben od elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zatrjevati obstoj delovnega razmerja, ni obstajal. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da jo spremeni. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi bila tožnica v spornem obdobju odsotna z dela izključno iz razlogov na njeni strani. To ne drži. Vseskozi je zatrjevala, da je bila upravičeno odsotna z dela, predlagala je postavitev izvedenca medicinske stroke, sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj ga je zavrnilo. Meni, da tudi če bi se izkazalo, da je bila njena odsotnost neupravičena, ji za čas trajanja delovnega razmerja kljub temu pripada plača. Za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je la-ta zavezujoča za obe stranki in ena od obveznosti je tudi plačilo plače. Odsotnost tožnice bi tožena stranka lahko sankcionirala na druge načine. V spornem obdobju je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki. Delovno razmerje ji je prenehalo šele naslednji dan po dnevu vročitve izredne odpovedi in ne že prvi dan domnevno neupravičene odsotnosti z dela. Odpoved je prejela 14. 3. 2007, delovno razmerje ji je prenehalo 15. 3. 2007, do tega datuma je tožnici trajalo delovno razmerje in bila v veljavi pogodba o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že večkrat odločalo, zadnjič je s sklepom opr. št. Pdp 658/2008 z dne 23.10.2008 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotavljalo, ali je tožnica upravičena do plačila plače za čas od 18. 7. 2004 do prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnica nima pravice do izplačila plače za sporno obdobje, ker pa je bila formalno še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki je le-ta dolžna zanjo plačati prispevke, ki se plačujejo od plač.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijani del sodbe ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zgolj dejstvo, da se tožena stranka s temi razlogi ne strinja, še ne pomeni, da je sodba pomanjkljiva.

V sporni zadevi je bistveno vprašanje, ali je tožnica za čas pred prenehanjem delovnega razmerja (torej pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2007) upravičena do plače oziroma do nadomestila plače. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se tožnici očita izostanek z dela od 18. 7. 2004 dalje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnici zaključen bolniški stalež 18. 7. 2004, od takrat dalje ji tožena stranka ni izplačevala plače. Ugotovilo je, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 14. 3. 2007, ko ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenih izostankov od 18. 7. 2004 dalje. Ugotovilo je, da je bil razlog za izostanek tožnice na njeni strani, ker pa je bila v spornem obdobju formalno še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, je odločilo, da je tožena stranka dolžna zanjo plačati prispevke, ki se plačujejo od plač, zahtevek na plačilo neto plače pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča glede odločitve o plačilu prispevkov, ne strinja pa se s stališčem, da tožnica ni upravičena do plačila neto plače. Za čas delovnega razmerja je delavec upravičen do plače, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi oziroma v sklepu o razporeditvi (kot v konkretnem primeru). Za čas odsotnosti z dela zaradi delovne nezmožnosti ali zaradi upravičenih razlogov delavcu pripada nadomestilo plače pod pogoji in v višini, določeni z zakonom. Ni sporno dejstvo, da tožnice ni bilo na delo od 18. 7. 2004 in tudi ni sporno dejstvo, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2007. Tožena stranka vse do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice ni sankcionirala in tudi ni sprožila nobenih postopkov zoper njo, kot to poudarja pritožba tožnice. Tožena stranka je začela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tik preden je bila izdana sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1368/2004 z dne 27. 3. 2007, s katero je bilo odločeno, da je pri tožnici od 11. 6. 2004 dalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni ter da se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo od 11. 6. 2004. Tožena stranka je torej s postopkom zaradi neupravičenih izostankov čakala vse do 13. 3. 2007, tožnica pa je bila do takrat v delovnem razmerju pri njej. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je plačilo plače, nadomestilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja vezano na obstoj delovnega razmerja. Da je bila tožnica v spornem obdobju v delovnem razmerju pri toženi stranki, ni bilo sporno, saj v kolikor ne bi bila v spornem obdobju v delovnem razmerju (kar je tudi sicer pritožbena novota) pri toženi stranki, ne bi bila potrebna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nedvoumno izhaja, da „delavki preneha delovno razmerje naslednji dan po dnevu vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi“. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica ni bila le v formalnem delovnem razmerju (kakšno je to delovno razmerje sodišče prve stopnje ne obrazloži), temveč je bilo to dejansko delovno razmerje vse do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je za sporno obdobje upravičena ne le do plačila prispevkov iz plače, temveč tudi do plače. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe pritožbe tožnice in tožene stranke, ki so odločilnega pomena in se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe (2. točka izreka sodbe) spremenilo tako, da je zahtevku na plačilo neto plač ugodilo ter zavrnilo pritožbo tožene stranke ter potrdilo izpodbijani del (1. točka izreka sodbe) sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, je moralo na podlagi 2. točke 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je v sporu v celoti uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka na prvi stopnji v celoti, kot jih je že odmerilo sodišče prve stopnje, torej v višini 632,79 EUR.

Tožnica je priglasila pritožbene stroške in ker je s pritožbo uspela, je upravičena do potrebnih stroškov postopka za pritožbo v višini 375 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, znaša 210,68 EUR, tožena stranka svoje pritožbene stroške krije sama, ker s pritožbo ni uspela.