Jedro

V ugotovljeni dejanski situaciji (zlasti upoštevaje funkcionalno namembnost prizidka po posameznih etažah) in pravni situaciji (prvotno enotno lastništvo obeh stanovanjskih stavb in povezovalnega trakta - prizidka med njima, poznejše različno lastništvo obeh stanovanjskih hiš) splošna omejitev pravnega prometa z deli stavb (na stanovanja in poslovne prostore) ni mogla pomeniti, da je bil glede take zaključene gradbene enote, za kakršno gre v tej zadevi (kleti s posebnim vhodom), izključen pogodbeni prenos lastninske pravice z lastnika ene stanovanjske hiše na lastnika druge stanovanjske hiše, med katerima je (obe hiši povezujoči) prizidek, v katerem je ta zaključena gradbena enota. Čim pa je taka pravna presoja revizijskega sodišča glede možnosti takega pravnega prometa, je seveda jasno, da ni bilo izključeno niti toženčevo priposestvovanje spornega kletnega prostora na škodo tožnika oz. njegovega lastninskega prednika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek 1) za ugotovitev, da je kletni prostor, zgrajen na parc. št. 650 k.o., ki je pod stopniščem in hodnikom stanovanjske stavbe T. sestavni del te stanovanjske stavbe v tožnikovi lasti, in 2) da mora toženec izročiti ta kletni prostor v posest tožniku. Odločitev je utemeljilo s tem, da je toženec priposestvoval ta kletni prostor. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Odločitev je utemeljilo s tem, da je sporni kletni prostor zaključena enota s posebnim vhodom, ki jo je mogoče izločiti kot etažno lastnine, in da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje te kleti s strani toženca. Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) toženec na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo. Revizija ni utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, storjene s tem, ko sodišče pripisuje tožniku, da je priznal, da je toženec pobiral najemnino od M. za uporabo kleti - kar je v nasprotju s tem, da je tožnik na zadnjem zaslišanju izrečno povedal, da je toženec pobiral najemnino od M., da pa on (tožnik) ni vedel, da je toženec zaračunaval najemnino za klet. Grajana ugotovitev (sodišča prve stopnje) na podlagi tožnikovega zaslišanja: "To klet so M. koristili do leta 1965, dokler so bili v stanovanju. Ko je postal toženec Š. lastnik hiše, pa je res pričel od M. pobirati najemnino..." - ne pomeni ugotovitve (ali trditve): tožnik je priznal (v svoji izpovedi), da je vedel, da toženec pobira od M. najemnino (tudi) za sporno klet. Torej pravkar obravnavane procesne kršitve ni. Neutemeljen je tudi revizijski očitek (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.odstavka 354.člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP), da je ostala dokazno neocenjena trditev tožnika, podkrepljena z dejansko geometrično odmero, in sicer, da sta tožnik in toženčev oče sopodpisala in se tudi strinjala z geometrično odmero leta 1968, po kateri se je določila meja med stanovanjskima hišama. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi posvetilo trditvam (tudi in predvsem pritožbenim) o tej geometrični izmeri vso potrebno pozornost, saj je temu namenilo kar dve tretjini četrte strani svoje sodbe. Končno ni utemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da se sodišče druge stopnje sklicuje na mnenje izvedenca v nasprotju z njegovo vsebino, ker to mnenje povzema drugače, kakor dejansko je. Ta očitek pri tem utemeljuje tudi z grajo, da je sodišče iz mnenja izvedenca izločilo in uporabilo le tiste dele, ki gredo v korist toženca - ta pa je ves čas postopka onemogočal, da bi izvedenec opravil ogled celotnega spornega prostora, kar je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu in zaradi česar izvedenec ni dal eksaktnih odgovorov. Iz te izpeljave tega revizijskega očitka je jasno, da preko njega tožnik predvsem izraža svoje nezadovoljstvo z dejansko podlago sodbe, na kar je treba navezati opozorilo, da z revizijo ni dovoljeno uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče izvede dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšne ga dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (250. člen ZPP). Sodišče vodi dokazovanje z izvedenci in jim z naročilom, vprašanji in zahtevami za pojasnila (1. odstavek 259. člena ZPP) določi obseg in smeri izvedenskega dela. Sodišče prve stopnje je gradbenemu izvedencu naročilo izvedensko delo s sklepom (l. št. 62 spisa), ki ga je tožnik prejel in ga zato ni treba povzemati. Tudi izvedensko mnenje je le eden izmed dokazov in zato tudi glede njega velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Za revizijske očitke, da izvedenec (zaradi toženčevega nesodelovanja, onemogočanja ogleda sporne kleti) ni mogel dati vseh potrebnih eksaktnih odgovorov; da izvedensko mnenje zato temelji na izvedenčevih predvidevanjih; in da je sodišče druge stopnje uporabilo le posamezne dele tega mnenja (ne pa vseh) - se tako izkaže, da so dejansko le nedovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP) izpodbijanje vrednotenja dokazov in načina, kako so bili uporabljeni kot podlaga za ugotovitev odločilnih dejstev. Odločilna dejstva, glede katerih je sodišče našlo podlago tudi v mnenju izvedenca gradbene stroke, so v izpodbijani sodbi naslednja: 1) glede same sporne kleti: - da je sporna klet velika 10 m x 1,5 m; - da ima klet le en poseben vhod; - da ta vhod koristi (slovensko prav: uporablja) toženec; - da iz tožnikove hiše vhoda v sporno klet ni - na drugem mestu (na podlagi tožnikove izpovedi): da je vhod iz svoje hiše v sporno klet (torej je ta prej obstajal!) tožnik zazidal že leta 1952; - da je o spornem kletnem prostoru že tekla pravda zoper toženca, pravnomočno zaključena s sodbo sodišča prve stopnje štev. P 161/82-41 z dne 20.9.1983, potrjeno s sodbo druge stopnje štev. Cp 861/83 z dne 18.1.1984, s katero je bil zahtevek za izpraznitev kleti zoper toženca zavrnjen zaradi priposestvovanja; 2) glede lokacije sporne kleti: - da je sporna klet v prizidku (torej v objektu, ki je bil zgrajen naknadno, v prvotno nezazidanem prostoru); - da je to prizidek na vmesnem, 1,5 m širokem prostoru med (stanovanjskima) hišama (tožnikovo T. in toženčevo T.); - da ta prizidek ob ureditvi ni bil namenjen samo enemu objektu, ampak je služil kot povezovalni trakt med obema objektoma; - da je v tem prizidku v kletni etaži sporni kletni prostor, v pritlični etaži stopnišče, predprostor in shramba, v podstrešni etaži pa podstrešna soba; - da sta bila takrat (tj. ob postavitvi prizidka) oba objekta (tj. obe stanovanjski hiši) v lasti tožnikovih staršev; 3) glede posesti sporne kleti: - da tožnik po lastnem priznanju sporne kleti ne uporablja že nekako od leta 1954; - da je toženec bil skupaj s svojima staršema sopogodbenik (kot kupec) pri nakupu najprej spodnje etaže hiše T. po pogodbi z dne 9.9.1954, nato pa še preostalega dela hiše po pogodbi z dne 30.9.1958; - da je toženec bil v dobri veri ob nastopu posesti sporne kleti, saj sta njemu in njegovim staršem prodajalca pokazala, da sta prodala poleg hiše tudi (sporno) klet, uvedla sta jih v posest in je tako sporno klet toženec imel v posesti od 1954. leta ali vsaj od 1958. leta naprej; - da sta pravdni stranki bili v dobrih odnosih vse do vložitve tožbe v letu 1980 oz. da je do prvega spora med pravdnima strankama prišlo v letu 1979; - da je potrebna priposestvovalna doba 20 let po pravnih pravilih premoženjskega prava potekla najpozneje leta 1978 in do takrat ni bilo nobenega utemeljenega razloga, ki bi lahko vplival na toženčevo dobro vero. To so dejstva, na katera je tudi revizijsko sodišče pri svoji pravni presoji vezano. Pravna presoja, ki jo je v tem postopku preskusilo, pa je presoja sodišča druge stopnje, da je sporna klet zaključena (gradbena) enota s posebnim vhodom, in da jo je, po formulaciji sodišča druge stopnje, "mogoče tudi izločiti kot etažno lastnino". Ta presoja je seveda presoja, ki ne presega meja spora med pravdnima strankama, to pa je spor med lastnikoma dveh sosednjih stanovanjskih hiš, med katerima je prizidek s funkcijo povezovalnega trakta, v katerem je med drugim sporna klet s posebnim vhodom. Omejeno na to konkretno situacijo, ni utemeljena revizijska graja uporab e materialnega prava, uveljavljana v tej smeri. Načelno je sicer treba dati prav tožniku, ko v reviziji meni, da je pravno (in ne dejansko) vprašanje, ali je določena stvar v pravnem prometu - in nato opozarja, da klet ni niti stanovanje niti poslovni prostor. Pri tem ima tožnik očitno v mislih določbe predpisov o lastnini na delih stavb, ki so veljali v času, ko je po citiranih ugotovitvah tekla priposestvovalna doba v toženčevo korist. Vsebinsko enake določbe zveznega Zakona o lastnini na delih stavb (Ur. l. SFRJ št. 16/59 s spremembami, nato prečiščeno besedilo št. 43/65 in 57/65) in poznejšega republiškega Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS 19/76) so v tem odločilnem obdobju namreč določale, ne le, da so posamezni deli stavbe lahko (med drugim) v lastnini občanov (etažna lastnina - 1. odstavek 1. člena oz. 1. odstavek 2. člena) - ampak tudi, da so v etažni lastnini lahko samo posamezna stanovanja in poslovni prostori. Vendar pa, kakor je bilo že prej poudarjeno, v obravnavanem sporu ni šlo za teoretično posplošeno vprašanje, ampak je šlo za konkretno situacijo, katere bistvo je bilo ob zavrnitvi te revizijske graje že povzeto, pred tem pa izčrpno opredeljeno z vsemi odločilnimi dejanskimi okoliščinami, reproduciranimi iz izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče se pri taki dejanski podlagi izpodbijane sodbe strinja s pravnim bistvom obravnavane presoje sodišča druge stopnje, ki pomeni, da je sporna klet, kot zaključena (gradbena) enota s posebnim vhodom, v odločilnem času (to je v času, ko naj bi po zatrjevanju toženca prišlo do priposestvovanja), lahko bila predmet pravnega prometa med pravdnima strankama (oz. njunima lastninskima prednikoma) kot lastnikoma sosednjih stanovanjskih hiš, med katerima je prvotni nezazidani prostor zapolnil prizidek, v katerem je sporna klet. V taki dejanski situaciji (zlasti upoštevaje navedeno funkcionalno namembnost prizidka po posameznih etažah) in pravni situaciji (prvotno enotno lastništvo obeh stanovanjskih stavb in povezovalnega trakta - prizidka med njima, poznejše različno lastništvo obeh stanovanjskih hiš) prej citirana splošna omejitev pravnega prometa z deli stavb (na stanovanja in poslovne prostore) ni mogla pomeniti, da je bil glede take zaključene gradbene enote, za kakršno gre v tej zadevi (kleti s posebnim vhodom), izključen pogodbeni prenos lastninske pravice z lastnika ene stanovanjske hiše na lastnika druge stanovanjske hiše, med katerima je (obe hiši povezujoči) prizidek, v katerem je ta zaključena gradbena enota. Čim pa je taka pravna presoja revizijskega sodišča glede možnosti takega pravnega prometa, je seveda jasno, da ni bilo izključeno niti toženčevo priposestvovanje spornega kletnega prostora na škodo tožnika oz. njegovega lastninskega prednika. Dejstva, ki so v izpodbijani sodbi ugotovljena glede toženčeve posesti spornega kletnega prostora, glede njegove dobrovernosti in glede trajanja te dobroverne posesti, so narekovala zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Torej je materialno pravo (pravna pravila stvarnega prava, ki so urejala to pravno področje v času ugotovljene priposestvovalne dobe - in ki so v izpodbijani sodbi pravilno navedena) sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je tako razsodilo, sodišče druge stopnje pa, ko je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. To pomeni, da revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.