Jedro

Določbe 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI, ki določajo pogoje za meritorno obravnavanje zahteve za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, vložene po določbah ZVojI, so prisilne narave in jih morajo organi, ki v postopku odločajo, upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 3000/97-10 z dne 3.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 30.10.1997. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Upravne enote V. z dne 6.1.1997, s katero je navedeni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje, da je dne 1.1.1996 začel veljati Zakon o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, v nadaljevanju ZVojI). Ta določa v 3. odstavku 121. člena, da se lahko zahteva za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve ZVojI, vloži najkasneje v dveh letih od uveljavitve ZVojI. Po določbi 1. odstavka 96. člena ZVojI se lahko zahteva vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Ne glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZVojI je na podlagi določbe 4. odstavka 121. člena ZVojI pravočasna tudi zahteva osebe, ki po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZVojI, statusa mirodobnega vojaškega invalida ni mogla uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti, če je bila prva zahteva vložena v roku iz 1. odstavka 96. člena ZVojI. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka služila vojaški rok od 14.4.1954 do 14.4.1956. Ob takšni ugotovitvi je tožena stranka utemeljeno zavrnila njeno pritožbo zoper odločitev organa prve stopnje in za zavrnitev navedla pravilne razloge. Tožeči stranki je namreč pojasnila, da je svojo prvo zahtevo za priznanje vojaške invalidnosti vložila šele dne 6.3.1964, torej je zamudila petletni rok od dneva odpusta, v katerem je bilo po takrat veljavnih predpisih možno uveljavljati vojaško invalidnost, ki je posledica bolezni, dobljene v času opravljanja vojaške službe. Da je tožeča stranka po takrat veljavnih predpisih zamudila petletni prekluzivni rok za vložitev prve zahteve, je v upravnem sporu presodilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. U 317/88 z dne 24.11.1988. Glede na navedeno se nov zahtevek tožeče stranke z dne 30.7.1996 ne more več obravnavati po ZVojI glede na določbe 3. in 4. odstavka 121. člena tega zakona.

V pritožbi navaja tožeča stranka, da je izpodbijana sodba krivična, ker ne upošteva, da je njen primer poseben. Zaradi bolezni je namreč nesposobna za delo. Opisuje naravo svoje bolezni in navaja, da naj bi zaradi nje tudi zamudila rok za vložitev prve zahteve za priznanje vojaške invalidnosti.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja.

Takšne presoje ne morejo spremeniti pritožbene navedbe. Določbe 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI, ki določajo pogoje za meritorno obravnavanje zahteve za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, vložene po določbah ZVojI, so prisilne narave in jih morajo organi, ki v postopku odločajo, upoštevati po uradni dolžnosti. Da zahteve tožeče stranke, vložene po določbah ZVojI, ni mogoče meritorno obravnavati, ker ni izpolnjen pogoj pravočasnosti prve zahteve, izhaja iz podatkov upravnih spisov. Ker je v obravnavanem upravnem sporu sporno le, ali so podani pogoji za meritorno obravnavanje po določbah ZVojI, v obravnavanem upravnem sporu razlogov, ki jih navaja tožeča stranka v zvezi z zamudo pri vložitvi prve zahteve, ni mogoče presojati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.