Jedro

Trditveno in dokazno breme glede tega, da tožena stranka prejete kupnine s strani leasingodajalca ni zadržala zase in jo je „izročila“ naprej prodajalcu avtomobila, je na toženi stranki. Tu bi morala podati trditve, na kakšen način, kje, kdaj in komu je izročila prejeto kupnino, šele potem bi sodišče izvajalo dokaze za potrditev teh dejstev. Zgolj splošne trditve, da kupnine ni zadržala zase, brez konkretizacije dejstev, ki bi na to kazala, pa niso dovolj za to, da bi tožena stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu v postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 51.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2008 dalje (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 51.000,00 EUR od 28.9.2007 do 30.3.2008 je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 3.023,99 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo „spremeni oziroma razveljavi“ in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki sodelovali pri prodaji avtomobilov, in sicer se tožena stranka ukvarja s prodajo avtomobilov, tožeča stranka pa s finančnimi leasingi. Tožena stranka je ob prodaji vozila iz svojega programa (proti plačilu provizije) napotila kupce k tožeči stranki, s katero so sklenili pogodbo o finančnem leasingu. V primeru, iz katerega izvira ta spor, je tako tožeča stranka dne 27. 9. 2007 sklenila pogodbo o finančnem leasingu s T. U., tožena stranka pa je bila v njej navedena kot dobavitelj vozila. Kupnino za vozilo je tako tožeča stranka v celoti plačala toženi stranki.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka svoj del obveznosti, to je plačilo kupnine toženi stranki, izpolnila, tožena stranka pa svojega dela obveznosti, to je izročitev vozila kupcu U., ne.

7. Pritožbene navedbe glede obstoja in izročitve vozila ter s tem povezane ugotovitve dejanskega stanja in sicer, da bi predlagane priče, ki jih prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo, bilo potrebno zaslišati, so si same s seboj v nasprotju, saj je pritožnik istočasno trdil, da je sodišče pravilno ugotovilo obstoj vozila z listinskim dokazom, obenem pa vztrajal pri zaslišanju prič glede istega dejstva. Zato jih pritožbeno sodišče zavrača in ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje glede ugotovljenih dejstev skladna in pravilna. Očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede na to, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj vozila, pa je neutemeljen in nelogičen. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo zaslišanja prič, saj je v dokaznem postopku prvostopenjsko sodišče vpogledalo listinsko dokumentacijo in kot pričo zaslišalo L., ostale dokazne predloge po zaslišanju strank in prič pa zavrnilo kot nepotrebne, saj je že iz tako izvedenega postopka, glede na podana dejstva strank, z gotovostjo ugotovilo dejansko stanje, potrebno za odločitev v sporu, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Trditev, da bi predlagane priče izpovedovale tudi o uvozniku in lastniku vozila, pa je pritožbeno novota in kot taka nedovoljena (337. čl. ZPP).

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nepravilni zavrnitvi dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika in prič. Izkazana je bila namreč trditev tožeče stranke, za katero je pravilno navedla dejstva o nakazilu denarja in to potrdila z dokazilom o nakazilu 51.000,00 EUR toženi stranki. Pritožnik pa nima prav, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke zato, da bi povedal, zakaj s strani H. pogodba o komisijski prodaji ni podpisana in tudi o tem, da naj bi H. prejel kupnino za sporni avtomobil. V pravdnem postopku velja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, kar pomeni, da mora vsaka stranka najprej predstaviti dejstva, s katerimi utemeljuje svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora predlagati dokaze (7. čl. ZPP, glej tudi III Ips 106/2001). Trditveno in dokazno breme glede tega, da tožena stranka prejete kupnine ni zadržala zase in jo je „izročila“ naprej prodajalcu avtomobila, je na toženi stranki. Tu bi morala podati trditve, na kakšen način, kje, kdaj in komu je izročila prejeto kupnino, šele potem bi sodišče izvajalo dokaze za potrditev teh dejstev. Zgolj splošne trditve, da kupnine ni zadržala zase, brez konkretizacije dejstev, ki bi na to kazala, pa niso dovolj za to, da bi tožena stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu v postopku. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo, da je tožeča stranka toženi stranki nakazala 51.000,00 EUR na račun kupnine za avto, tožena stranka pa ni navedla konkretiziranih dejstev, ki bi izkazovala njeno trditev, da je kupnino predala naprej prodajalcu H. Slednje pa glede na relativnost obligacijskih razmerij, upoštevaje, da pogodba o komisijski prodaji ni podpisana, niti ni odločilnega pomena.

9. Glede trditev o (ne)izročitvi vozila kupcu U. je imelo prvostopenjsko sodišče zadostno podlago v izpovedbi U. v pravdnem postopku istega sodišča P 3052/2008 ter listinski dokumentaciji, za ugotovitev, da kupec ni prevzel avtomobila in tako postopalo pravilno, ko ni izvedlo dodatnih dokazov v zvezi s tem, saj niso bili potrebni.

10. Zgolj zato, ker prvostopenjsko sodišče ni pribavilo pravdnega spisa in neposredno zaslišalo T. U., ugotovitve prvostopenjskega sodišča pod točko 6. obrazložitve sodbe še niso neverodostojne in nepreverjene. Listine, katerih pribavo je tožena stranka predlagala (odstop od pogodbe, leasing pogodbo, prevzemni zapisnik...), ne bi mogle omajati zaključkov prvostopenjskega sodišča, da do izročitve vozila ni prišlo, saj ti temeljijo na prepričljivih dokazih, med drugim izpovedbi U., ki se je do teh listin opredelil in s tem omajal vse tisto, kar tožena stranka z navedenimi listinami želi dokazati. Pritožnik pa ne poda tehtnega razloga za dvom v neverodostojnost in resničnost njegove izpovedbe. Dokazni predlog tožene stranke za pribavo in vpogled v spis P3051/2008 pa je presplošen, saj tožena stranka ni navedla, katera dejstva in s katerimi listinami v tem spisu s tem želi dokazati.

11. Pritožbene trditve, da vozilo ni bilo registrirano v času prodaje (27. 9. 2007), da pa je bilo do leta 2008 registrirano ter da iz dopisa MNZ izhaja, da je bilo registrirano do 16. 11. 2007, glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je vozilo obstajalo, niso odločilnega pomena.

12. Premalo konkretizirane in pravno neokvalificirane so trditve tožene stranke o nezadostni skrbnosti tožeče stranke pri sklepanju leasing pogodbe. Le-te pa tudi ne morejo spremeniti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka s strani tožeče stranke prejela kupnino, sama pa svoje obveznosti, to je izročitve vozila, ni izpolnila.

13. Pritožnik neutemeljeno oporeka višini tožbenega zahtevka, češ da je tožeča stranka prejela od U. 15.000,00 EUR pologa in še vsaj 3 obroke po 680,00 EUR in je tako upravičena le do razlike (33.960,00 EUR). Izpolnjevanje finančnih obveznosti leasingojemalca po Pogodbi o finančnem leasingu z dne 27. 9. 2007, je stvar pogodbenega razmerja med njim in tožečo stranko in ne vpliva na izpolnitev obveznosti tožene stranke izročiti vozilo ter na zahtevke tožeče stranke, povezane z njo.

14. Ker je torej tožena stranka prejela od tožeče stranke 51.000,00 EUR, tožena stranka pa ni uspela izkazati, da je sama svojo obveznost, to je izročitev vozila U., izpolnila, je tožeča stranka toženo stranko upravičeno pozvala k vračilu kupnine (poziv z dne 20. 3. 2008) in s tem smiselno odstopila od pogodbe (106. člen Obligacijskega zakonika - OZ), saj v dani dejanski situaciji ni bilo za pričakovati, da bo pogodbeno obveznost izpolnila. Zato je tožeča stranka tudi na podlagi določbe 2. odstavka 111. člena OZ upravičena do vrnitve tistega, kar je dala toženi stranki, torej zneska 51.000,00 EUR.

15. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti z uveljavljanimi kršitvami.

16. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (1. odstavek 155. člena ZPP).