Jedro

Četudi je v okviru zaprosila sodišča dopolnilno izvedensko mnenje podala invalidska komisija II. stopnje v drugačni sestavi senata, kot je bil sestavljen senat ob podaji prvega mnenja, s tem ni bil kršen Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 25. 3. 2008 in z dne 29. 8. 2008 ter, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 25. 3. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podrejeno, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 25. 3. 2008 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka sam.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi zahtevku tožnika oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter naloži toženki v plačilo nastale stroške postopka. Pritožba meni, da se sodišče ni opredelilo do tega, da tožnik ni mogel opravljati hišniških opravil ravno zaradi bolezni in tako ne držijo zaključki sodišča, da je tožnik sposoben za druga, med drugim tudi hišniška dela, ne pa za delo KV zidarja. Sodišče je spregledalo tudi mnenje nemškega izvedenca dr. med. S.S. z dne 6. 12. 2010 in se do njega ni opredelilo. Iz tega mnenja pa izhaja, da je tožnik kljub terapiji podvržen bolečinam, ki močno omejujejo njegovo delovno zmožnost, zaradi bolezenskega stanja skeleta pa je tožnik pridobitno nezmožen. Sodišče tudi nima zadostnih znanj, da bi samo zaključilo, da gre pri tožniku za reaktivno depresijo, ki je dostopna terapiji, saj se izvedenec prof. dr. M.B. ni opredeljeval o reaktivni depresiji. Napačen je tudi zaključek sodišča, da gre po mnenju nemškega izvedenca psihiatra pri tožniku za popolno nezmožnost za delo, ki pa ni podprta z medicinskimi dokazi. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje slovenskega izvedenca in delno tudi nemškega izvedenca ortopeda, katerim ni bila priložena zdravstvena dokumentacija. Sodišče je nekritično zavrglo eno izvedensko mnenje, ki se po obliki in prilogah ne razlikuje od mnenj drugih izvedencev. Izvedenec prof. dr. M.B. ni pojasnil, zakaj tožnik ni upravičen do II. kategorije invalidnosti, sodišče pa je kljub temu zaključilo, da mu ne gredo pravice do te kategorije. Ker je tožnik invalid zaradi nesreče pri delu je že zaradi tega upravičen do pokojnine. Materialno pravna podlaga je v 1. toč. 1. odst. 67. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kjer je določeno, da je vsakdo, ki je utrpel poškodbo pri delu upravičen do invalidske pokojnine. Tožnik je upravičen do invalidske pokojnine tudi kot invalid III. kategorije, saj ima 34 let, 10 mesecev in 20 dni delovne dobe in izpolnjuje potrebno gostoto ter je invalid v posledici 50 % poškodbe pri delu in 50 % kot posledica bolezni. Pritožba nadalje ugotavlja, da je bila invalidska komisija, ki je dne 1. 4. 2010 v sodnem postopku izdala dopolnilno mnenje po sestavi drugačna kakor invalidska komisija druge stopnje, ki je v okviru upravnega postopka pred toženko izdala invalidsko mnenje dne 24. 7. 2008, mnenji sta identični do te mere, da pritožba zaključuje, da v okviru dopolnilnega mnenja komisija ni pripravila novega mnenja, temveč je samo povzela stališče prejšnjega mnenja invalidske komisije druge stopnje. Pritožba meni, da pri ugotovljenem bolezenskem stanju trajna somatomorfna bolečinska motnja in bolečine v vratu, to ni bilo upoštevano pri izdaji odločbe. Sodišče tudi ni pojasnilo zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika.

Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Ocena delazmožnosti iz predsodnega postopka je bila potrjena tudi po jasnem mnenju sodnega izvedenca. Neresnične so navedbe v pritožbi, da je bil tožnik ocenjen kot invalid III. kategorije v posledici 50 % poškodbe pri delu saj je bila ocena 50 % bolezen in 50 % poškodba izven dela, kar je potrdil tudi sodni izvedenec. Glede navedb v pritožbi o pogojih za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa toženka pripominja, da gre za navedbe, ki so v izrecnem nasprotju z materialnim pravom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 29. 8. 2008 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo z dne 25. 3. 2008 s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine ter, da je pri njemu podana invalidnost III. kategorije od 9. 2. 2008 dalje. Presojalo je torej zdravstveno stanje tožnika kakor je bilo ugotovljeno na dan dokončne odločbe dne 29. 8. 2008. Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. M.B., je pri tožniku ugotovljena popoškodbena artroza skočnega sklepa z omejeno gibljivostjo, ima obrabne spremembe ledveno – križne hrbtenice z moteno funkcijo, brez nevroloških izpadov na spodnjih okončinah. Zaradi degenerativnih sprememb vratne hrbtenice ima kronične bolečine predvsem v desnem ramenu, brez znakov draženja živcev. Zdravi se od leta 2004 tudi pri nevrologu, dobiva antidepresive in protibolečinska zdravila. Depresivna epizoda z omejeno koncentracijo je nedvomno povezano z izgubo delovnega mesta (reaktivna depresivna motnja brez psihotične simptomatike).

Navedene zdravstvene težave tožnika so bile v predsodnem in sodnem postopku pravilno ugotovljene in v posledici tega upoštevane pri ugotavljanju njegove invalidnosti. V skladu s 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije. Tožnik ni zmožen za svoje delo KV zidar pod splošnimi pogoji, zmožen pa je opravljati to delo in drugo delo z omejitvami, ravno to pa pomeni razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Tožnik je tako od 9. 2. 2008 dalje s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. na drugem delovnem mestu z omejitvami: ustrezno lažje delo, deloma sede in deloma stoje. Tudi po mnenju sodnega izvedenca lahko tožnik še nadalje opravlja lahka mamelna dela, pretežno sedeča dela, dela varovanja, montaže, sestavljanja, prebiranja, čiščenja in podobno. Vse v okviru svojih znanj in sposobnosti. Kakor je podrobneje pojasnilo tožniku tudi sodišče prve stopnje na strani 7 obrazložitve izpodbijane sodbe.

V posledici zgoraj navedenega pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam v pritožbi, da je tožnik nesposoben za druga dela. Sodni izvedenec je na glavni obravnavi dne 29. 3. 2011 dodatno pojasnjeval tožnikovo zdravstveno stanje ter pri tem izrecno izpostavil, da so v ospredju tožnikove ortopedske težave. Glede depresije tožnika pa navedel, da je izvedenec ortoped poudaril, da gre pri tožniku za somatomorfno motnjo in da je šele na podlagi tega tožnika napotil k psihiatru. Psihiater je poleg že navedene diagnoze opisal tudi depresijo, vendar brez psihopatološke simptomatike, brez psihološkega testiranja in tudi na podlagi mnenj izvedencev je ta terapevtsko dostopna in reaktivno pogojena zaradi izgube dela. K takšnim pojasnilom izvedenca tožnik ni imel nobenih pripomb, niti vprašanj. Sodišče pa je na podlagi navedenega utemeljeno zaključilo, da gre pri tožniku za reaktivno depresijo, ki je dostopna terapiji.

Sodišče izvede dokaze izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP). V danem primeru je sodišče postavilo izvedenca medicinske stroke, ker s tega področja ni imelo potrebnega strokovnega znanja. Razvrstitev tožnika v posamezno kategorijo invalidnosti pa ni stvar izvedeništva, temveč stvar materialnega predpisa (60. čl. ZPIZ-1), in tako tudi ni stvar izvedenca, da bi pojasnjeval, zakaj tožnik ni upravičen do druge kategorije invalidnosti, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi na strani 6 in 7 obširno obrazložilo, zakaj je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti, s to obrazložitvijo se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Protispisne so navedbe pritožnika, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti v posledici poškodbe pri delu 50 % in v posledici bolezni 50 %. Tožnik je invalid III. kategorije v posledici bolezni 50 % in 50 % poškodbe izven dela.

ZPIZ-1 v 67. čl. določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le – ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska).

- tožnik, rojen 11. 8. 1951 nobenega od teh pogojev ne izpolnjuje.

Invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so izvedenski organi tožene stranke in delo opravljajo v sestavi komisij v skladu s Pravilnikom o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005). Ni v nasprotju z navedenim pravilnikom to, da je v okviru zaprosila sodišča za dopolnilno izvedensko mnenje bilo podano izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje, dne 21. 9. 2010 v drugačni sestavi senata, kakor je bil sestavljen senat invalidske komisije II. stopnje z dne 1. 4. 2010. Pri tem je pod toč. 7 dopolnilnega izvedenskega mnenja jasno navedeno, da je v prejšnjih točkah le povzetek izvedenskega mnenja IK II. stopnje z dne 1. 4. 2010 dodatno k temu pa je obrazložitev v 7. točki.

O tem kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Takšnega dokaza pa tožnik ni predlagal, predlagal je le zaslišanje tožnika. Pa tudi sicer je sodišče v zadostni meri ugotovilo vsa relevantna dejstva za odločitev v predmetni zadevi, zato drugih dokazov niti ni bilo dolžno izvajati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP v povezati v 154. čl. ZPP je odločilo, da trpi stroške pritožbe tožnik sam.