Jedro

Če je župan tožnika napotil na D. P. kot kontaktno osebo, še ne zadostuje za sklepanje, da je župan D. P. pooblastil, da v imenu toženke sklene s tožnikom mandatno pogodbo za opravo odvetniških storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82608/2012 z dne 12. 6. 2012 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 506,56 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženko pa obveže na plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodeloval pri pripravi in sestavi pogodbe na željo obeh pogodbenih strank, na izrecno željo toženke pa je pridobil tudi izbrisno pobotnico. Delo je opravil korektno in v korist obeh pogodbenih strank. Zaključek sodišča, da ni imel toženkinega pooblastila in da zato ni imel njenega mandata, je napačen in protispisen. Za sestavo pogodbe odvetnik ne potrebuje pooblastila strank, gre zgolj za njuno zahtevo oziroma naročilo, da se pogodba sestavi oziroma primerno korigira. Nesporno je, da je župan pri toženki tožnika napotil na D. P., ki je nastopala kot kontaktna oseba oziroma predstavnik toženke. Da je šlo za dogovarjanje o vsebini pogodbe in o dokončni uskladitvi želja obeh strank, je razvidno tudi iz pisnih dokazov (priloga A2 do A10 in B1 do B3) in iz izpovedbe D. P. Določila, ki predstavljajo bistvo pogodbe (ureditev razmerja med pogodbenima strankama, način plačila, zneski, varovala za prenos lastninske pravice in vknjižba v zemljiško knjigo), je v pogodbo vnesel tožnik. Da je v obdobju sklepanja in usklajevanja pogodbe vse opravil tožnik, je razvidno tudi iz elektronske pošte v spisu. Ugotovitve sodišča, da je bil tožnik pooblaščenec prodajalca, so protispisne. Sodišče je 8. člen prodajne pogodbe razlagalo v nasprotju z namenom, za katerega je bil sestavljen. Navedeni člen je pripravil tožnik na izrecno željo toženke, da prevzame vse stroške, vezane na to pogodbo. Iz določila jasno izhaja, da gre za vse stroške v zvezi s pogodbo (stroški sestave in spreminjanja pogodbe, pogajanj, korespondence med strankama, pridobivanja informacij) in ne zgolj za stroške, ki nastanejo po sestavi pogodbe, kot to zmotno navaja sodišče. Če bi toženka štela, da je račun neutemeljen, bi ga zavrnila.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in ji prizna pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva od toženke plačilo za sestavo in pripravo prodajne pogodbe med M. K. kot prodajalcem in toženko kot kupcem (v nadaljevanju prodajna pogodba). Odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna legitimacija toženke in da je zato tožbeni zahtevek neutemeljen, je pravilna in zakonita. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka tožniku ni naročila nobenih storitev v zvezi s pripravo in sestavo prodajne pogodbe niti se ni zavezala, da bo krila stroške odvetniških storitev, ki jih je tožniku naročil prodajalec.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovite ocene dokaznega gradiva pravilno ugotovilo, da je odvetniške storitve v zvezi s pripravo in sestavo prodajne pogodbe tožniku naročil prodajalec in ne toženka kot kupec. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tožnik ni trdil, da bi pogodbo o opravljanju odvetniških storitev sklenil z županom, ki je kot zakoniti zastopnik toženke upravičen veljavno sklepati pogodbe s tretjimi, niti ni zatrjeval, da je imela pooblastilo za sklenitev pogodbe D. P., ki je ob zaslišanju obstoj takšnega pooblastila tudi izrecno zanikala. Če je župan tožnika napotil na D. P. kot kontaktno osebo, še ne zadostuje za sklepanje, da je župan D. P. pooblastil, da v imenu toženke sklene s tožnikom mandatno pogodbo za opravo odvetniških storitev. Da bi toženka tožniku naročila kakršnokoli storitev v zvezi s pripravo in sestavo prodajne pogodbe, tudi ne izhaja iz pisnih dokazov, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nenazadnje je tožnik tudi sam izpovedal, da je imel pooblastilo prodajalca oziroma, da ga je za sestavo in pripravo prodajne pogodbe najel prodajalec. Zbrano procesno gradivo torej ne daje podlage za zaključek, da je tožnik izvršil naročilo obeh pogodbenih strank, kot to zmotno navaja pritožba. Pritožbeni očitek, da so ugotovitve sodišča prve stopnje protispisne in da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, torej ni utemeljen.

7. Če ni dogovorjeno drugače, je naročnik tisti, ki plača nagrado prevzemniku naročila (766. člen OZ (1)). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo navedbe tožnika, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo stroške odvetniških storitev namesto naročnika krila toženka. Dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pritožba v tem delu niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožba izpostavlja 8. člen prodajne pogodbe, ki naj bi določal, da bo odvetniške stroške v zvezi s pripravo in sestavo prodajne pogodbe krila toženka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da ni bil namen pogodbenih strank, da stroške sestave pogodbe krije toženka in da se toženka s pogodbo k temu ni zavezala. Tudi če bi takšen dogovor med pogodbenima strankama obstajal, na odločitev v zadevi ne bi imel nobenega vpliva. V 8. členu prodajne pogodbe sta pogodbeni stranki uredili medsebojno razmerje in določili, katera od njiju končno nosi posamezne stroške. Sporno pogodbeno določilo tako v nobenem primeru ne daje tožniku (tretjemu) lastno in neposredno pravico od toženke zahtevati plačilo opravljenih odvetniških storitev.

8. Ob takšnih ugotovitvah je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Za odločitev v zadevi ni pomembno, kolikšen obseg dela je tožnik opravil in ali je delo opravil korektno. Tudi okoliščina, da je tožnik v fazi priprave in sestave pogodbe komuniciral s toženko, sama po sebi na odločitev v zadevi nima nobenega vpliva. Tožnik bi bil upravičen od toženke zahtevati plačilo za opravljene odvetniške storitve, če bi dokazal, da je izvršil naročilo toženke, ali da je bilo med njima dogovorjeno, da bo odvetniške storitve, ki jih je naročil tretji, tožniku plačala toženka (7. in 212. člen ZPP (2)). Pri tem pa tožnik, kot pojasnjeno, ni uspel. 9. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker sodba tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo glede na njeno vsebino ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato za postopek ni bil potreben, je toženka stroške odgovora na pritožbo dolžna kriti sama.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).