Jedro

Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta (drugi odstavek 71. člena) uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil. Obravnavana izvršba bi bila nedopustna samo, če bi denarna sredstva revidentovega dolžnika v prvi izvršbi ne le prispela na račun davčnega organa, ampak bi tam tudi (dokončno) ostala. Šele v tem primeru bi bila terjatev do dolžnikovega dolžnika izterjana in s tem predmetom izvršbe poplačana revidentova obveznost.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-557488/2015-1 03 z dne 6. 10. 2015. Z njim je bila zaradi izterjave zneska, ki skupaj s stroški tega sklepa znaša 30.295,16 EUR, uvedena davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev na tožnikovih bančnih računih. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-29-822/2015-7 z dne 3. 3. 2016, tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo v 3., 4. in 5. točki izreka (to je glede rubeža, prenosa sredstev in obvestila drugim izvajalcem plačilnega prometa v zvezi z zneskom 62,68 EUR) ter v tem delu vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Poleg tega je izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je navedlo pravilne izvršilne naslove, naštete pod zaporedno številko 2, 15 in 25. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V razlogih sodbe sodišče med drugim zavrača tožbeno trditev, da terjatev finančne uprave do tožnika ne obstaja več, ker naj bi bila poplačana v prejšnjem izvršilnem postopku z rubežem tožnikove terjatve do R. (v nadaljevanju rokometni klub oziroma dolžnikov dolžnik) v znesku 21.395,37 EUR. Pojasnjuje, da je bil sklep, na podlagi katerega je bil dolžnikov dolžnik dolžan plačati zarubljeno terjatev, odpravljen, zato mu je moral davčni organ navedeni znesek vrniti. Tožnikov dolg torej ni bil plačan.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper omenjeno sodbo vložil revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

4. Toženka na revizijo po vsebini ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Revizija ni utemeljena.

**Dovoljenost revizije**

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,1 saj vrednost izpodbijanega sklepa o izvršbi presega 20.000,00 EUR.

**Vsebinska presoja revizije**

7. Vrhovo sodišče uvodoma poudarja, da z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1) za razliko od pritožbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti presoje postopka izdaje upravnega akta (pritožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Tako je revizijo mogoče vložiti le zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka istega člena). Pri tem Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb postopka upravnega spora ne pazi po uradni dolžnosti, saj je k temu zavezano le glede pravilne uporabe materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Po navedenem predmet revizijske presoje same zase ne morejo biti revidentove navedbe, ki se nanašajo na napake izvršilnega postopka (npr. da sklepi prvostopenjskega organa, s katerimi so bili odmerjeni stroški postopka, niso izvršilni naslov in da niso bili priloženi "davčni izvršbi").

9. Revident tudi navaja, da naj bi mu sodišče prve stopnje kršilo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pravico do učinkovitega sojenja iz 23. člena in enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave. To pojasnjuje s tem, da sodišče ni obrazloženo odgovorilo na vse njegove tožbene navedbe.2 Res ima upravno sodišče v drugem odstavku 71. člena ZUS-1 pooblastilo, da se sklicuje na obrazložitev upravnega organa, vendar pa iz zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu izhaja zahteva, da se sodišče do strankinih navedb opredeli.

10. Sporna je torej že sama zakonska ureditev možnosti uporabe omenjenega pooblastila,3 do česar pa se je Ustavno sodišče že opredelilo. Sprejelo je stališče,4 da sklicevanje sodišča na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 samo po sebi ni ustavnopravno sporno, če gre za upravni spor o zakonitosti, v katerem upravno sodišče v okviru tožbenih ugovorov presoja le zakonitost upravne odločbe, stranka pa v tožbi zgolj ponavlja očitke in argumente, ki jih je navajala že med postopkom in jih je argumentirano zavrnil že upravni organ v izpodbijani odločbi. Sodišče se mora vselej opredeliti do tožbenih ugovorov, ki so pravno odločilni za presojo in na katere v izpodbijani odločbi še ni bilo odgovorjeno.

11. Enaka in ustaljena je tudi razlaga Vrhovnega sodišča,5 da lahko sodišče sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil. 12. Iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ugovore, ki so vsebinsko enaki tožbenim, utemeljeno zavrnil že pritožbeni organ. Revident tej ugotovitvi neutemeljeno nasprotuje s trditvijo, da v odločbah davčnega organa ni mogoče najti odgovora, od kdaj so zaračunane zamudne obresti. Očitno je ob branju odločbe upravnega organa druge stopnje spregledal drugi odstavek na sedmi strani o zamudnih obrestih, obračunanih od izvršljivosti posameznega zneska glavnice, kar velja tudi za znesek, za katerega je neutemeljeno zatrjeval, da je bil poplačan z zarubljeno terjatvijo do rokometnega kluba. Prav tako ne drži, da pritožbeni upravni organ ni odgovoril na njegovo trditev, da je terjatev davčnega organa do njega prenehala, saj jo zavrača na četrti strani obrazložitve svoje odločbe.

13. To pa pomeni, da je bilo upravno sodišče pri obravnavanju revidentove tožbe soočeno z okoliščinami, v katerih se je smelo sklicevati na razloge za odločitev upravnega organa: šlo je za spor o zakonitosti sklepa o izvršbi in le za ponovitev pritožbenih navedb zoper omenjeni sklep, ki jih je kot neutemeljene zavrnil upravni organ druge stopnje. Njegovi razlogi so s tem postali tudi razlogi izpodbijane sodbe in je sodišče z njimi odgovorilo na tožbene navedbe.

14. Po obrazloženem ni utemeljen revidentov očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva ter do obrazložene sodne odločbe. Da v tej zadevi ne gre primer, ko bi sodišče prve stopnje dejansko spregledalo (med drugim) osrednji revidentov ugovor o prenehanju davčnega dolga, pa nenazadnje potrjuje tisti del revizije, v katerem nasprotuje stališču v izpodbijani sodbi, da revidentov davčni dolg kljub zarubljeni terjatvi do njegovega dolžnika ni bil plačan, zato ga je treba prisilno izterjati z izvršbo na denarna sredstva na revidentovih bančnih računih.

15. Glede tega iz dejanskega stanja zadeve, ki je povzeto tudi v reviziji, izhaja, da se je zoper revidenta zaradi poplačila istega dolga že vodila izvršba. V ta namen je davčni organ s sklepom o izvršbi z dne 3. 2. 2009 zarubil revidentovo terjatev do rokometnega kluba, davčni organ pa je na tej podlagi prejel denarna sredstva. Dolžnikov dolžnik je nato s pravnimi sredstvi (s tožbo v upravnem sporu I U 1889/2009 zoper omenjeni sklep o izvršbi in s pritožbo zoper v ponovnem postopku izdanem sklepu z dne 31. 5. 20106) dosegel vračilo omenjenih sredstev.7 Zato so revidentov dolg in zamudne obresti, obračunane od dneva izvršljivosti, v tem delu ostal neporavnane.

16. Revident meni, da je za prenehanje njegovega dolga bistveno, da je toženka prejela sredstva iz zarubljene terjatve, ne pa rezultat s strani dolžnikovega dolžnika vloženih pravnih sredstev. Sodišče prve stopnje se je do navedenega ugovora, ki ga je zavrnil že pritožbeni organ, še dodatno opredelilo. V zvezi s tožbenim navajanjem določbe 425. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je poudarilo, da pravna sredstva zoper sklep o davčni izvršbi ne zadržijo izvršitve sklepa, kar lahko privede do njegove odprave šele, ko je že izvršen. To se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi, ko je odprava pravne podlage izvršenega plačila dolžnikovega dolžnika narekovala vračilo sredstev, izterjanih na podlagi takega sklepa.

17. Stališče, da terjatev davčnega organa ni bila plačana z vnovčenjem revidentove terjatve do rokometnega kluba, je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno. Z zneskom, ki ga je davčni organ izterjal od revidentovega dolžnika, je bil revidentov dolg namreč plačan pod odložnim pogojem – da rokometni klub ne uporabi pravnih sredstev ali da so zavrnjena. Ker pa je ta dokončno uspel z ugovorom, da revidentova terjatev do njega ne obstoji, saj je prenehala zaradi pobota, se pogoj ni izpolnil, revidentov davčni dolg pa ne prenehal zaradi plačila. Izvršba na omenjeno revidentovo premoženje (terjatev do rokometnega kluba)8 se je tako izkazala za neuspešno, saj je moral davčni organ zaradi odpadle pravne podlage znesek, ki ga je dobil od revidentovega dolžnika, slednjemu tudi vrniti.

18. Po navedenem bi bila obravnavana izvršba nedopustna samo, če bi denarna sredstva revidentovega dolžnika v prvi izvršbi ne le prispela na račun davčnega organa – kot je mogoče razbrati, revizija to okoliščino šteje kot odločilno za prenehanje revidentovega dolga –, ampak bi tam tudi (dokončno) ostala. Šele v tem primeru bi bila terjatev do rokometnega kluba izterjana in s tem predmetom izvršbe poplačana revidentova obveznost. Ker ni bila, je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na drugi odstavek 425. člena OZ9 in – tudi sicer povsem pavšalno – navajanje odločb Višjega sodišča v Celju (Cpg 354/2006), Višjega sodišča v Mariboru (I Cp 345/2015) in Vrhovnega sodišča (III Ips 59/2001). Revident namreč ne zatrjuje, da se nanašajo na primer, kot je obravnavani (glede sodbe III Ips 59/2001 je to zavrnilo že sodišče prve stopnje). Zato je neutemeljena tudi revizijska trditev, da odločitev (glede prenehanja terjatve) odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 19. Glede na navedeno in ker ostale revizijske navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

20. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Da je terjatev davčnega organa prenehala, ker je bila plačana z rubežem tožnikove terjatve; da prvostopenjski davčni organ ni sprejel nove odločitve, potem ko je pritožbeni organ odpravil prvostopenjsko odločitev z dne 31. 5. 2010; da terjatev ne temelji na veljavnem izvršilnem naslovu; da davčni organ ni upošteval, da je 5. 9. 2009 na svoj račun prejel znesek v višini 21.419,23 EUR in da zato od tega datuma do datuma, ko je dolžnikovemu dolžniku vrnil izterjani znesek, ni upravičen do zamudnih obresti; da sklepa ni mogoče preizkusiti glede datuma, od katerega je davčni organ računal zamudne obresti. 3 Določba drugega odstavka 71. člena ZUS-1 se glasi: "Sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi." 4 Odločba Up-434/14-15 z dne 8. 1. 2015. 5 Primerjaj npr. sklepa X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016 in X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016. 6 V njem je davčni organ prve stopnje ugotovil, da je na dan 5. 2. 2009 obstajala revidentova terjatev do rokometnega kluba po tam navedenih računih in da nasprotna terjatev kluba do revidenta, ki jo je klub uveljavljal v pobot, še ni zapadla, zato pogoji za pobot niso bili izpolnjeni, ter odločil, da se ponovni rubež ne opravi, saj je bila terjatev dolžnikovega dolžnika v celoti izterjana na podlagi sklepa z dne 5. 3. 2010. 7 Pritožbeni organ je z odločbo z dne 15. 11. 2012 odpravil 1. in 2. točko izreka sklepa z dne 31. 5. 2010, prvostopenjski organ pa je zaradi posledic odprave rokometnemu klubu vrnil, kar je bilo neupravičeno zarubljeno. 8 Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (prvi stavek prvega odstavka 144. člena ZDavP-2). 9 Ta določa, da če dolžnik odstopi svojemu upniku svojo terjatev samo v izterjavo, ugasne ali se zmanjša njegova obveznost šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev.