Jedro

Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank so določene v 258. členu ZPP. V konkretnem primeru ni bilo nobenega utemeljenega razloga po tej določbi ZPP za to, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le tožnico, toženi stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku pa je to pravico odreklo, kljub temu da je zaslišanje predlagala. Zato je bilo porušeno procesno ravnotežje med strankama. Ko sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku. Opustitev zaslišanja tožene stranke v obravnavanem primeru zato pomeni kršitev njene pravice do izjave, kar je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Za ugotavljanje delovnopravne kontinuitete in s tem povezanega upoštevanja delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu je po ustaljeni sodni praksi bistveno, da delavec po spremembi delodajalca in prehodu večine delavcev nadaljuje z opravljanjem enakega dela, v istih prostorih in z istimi sredstvi brez vmesne daljše časovne prekinitve.

Pogoj za uporabo instituta spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ni v tem, da bi prejšnji delodajalec povsem prenehal z opravljanjem dejavnosti. To pomeni, da niti dejstvo, da sta tožničin prejšnji delodajalec in tožena stranka v določenem obdobju poslovala hkrati („vzporedno“), ne vpliva na ugotovitev, da je v konkretnem primeru prišlo do spremembe delodajalca. Tudi iz same vsebine določbe 73. člena ZDR izhaja, da delodajalec prenosnik lahko še obstaja tudi v obdobju po spremembi delodajalca (možen je prevzem le dela podjetja, solidarna odgovornost obeh delodajalcev za določene terjatve delavcev, ipd.).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 8. 2013 v delu, ki se nanaša na odpovedni rok, in ugotovilo, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje 2. 9. 2013. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo do poteka 54-dnevnega odpovednega roka, ki teče od 17. 8. 2013 dalje, ji priznati za čas od 2. 9. 2013 do izteka 54-dnevnega odpovednega roka vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo in na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davke, dobljeni neto znesek plače pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec ter zanjo posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in jo prijaviti v zavarovanje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 692,35 EUR na račun tožničinega pooblaščenca, tožena stranka pa sama krije svoje stroške tega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predlagala zaslišanje strank, sodišče pa je zaslišalo le tožnico. Sodišče ni navedlo utemeljenih razlogov, zakaj ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke v zvezi z dejstvi, ki jih je navedla v pisnih vlogah. Toženi stranki tako ni bila dana možnost enakega obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pavšalno zavrnilo substancirani dokazni predlog z zaslišanjem priče A.A. Ker je sodišče zaslišalo priče, ki jih je predlagala tožnica, ne pa tudi priče, ki jo je predlagala tožena stranka, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka izpostavlja, da niso podani pogoji za spremembo delodajalca v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih. Pri tem se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke in izpovedi tožnice, da je sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu. Kontinuiteta delovnega razmerja ni podana, ker je tožnica podala odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu in nato sklenila novo delovno razmerje pri toženi stranki. Ker je tožničin prejšnji delodajalec nadaljeval s poslovanjem in zaposloval delavce tudi v obdobju po ustanovitvi tožene stranke, ga ni mogoče šteti za delodajalca prevzemnika. Meni, da bi moralo sodišče zavreči tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo. Daljši odpovedni rok (54 dni), kot ga je ugotovilo sodišče, se je iztekel že pred izdajo prvostopenjske sodbe. Ob izdaji in vročitvi sodbe tako ni več obstajala dolžnost tožene stranke, da pozove tožnico nazaj na delo. V tem delu zahtevka tožnica ni imela več pravnega interesa, zato bi moralo sodišče zavreči del tožbe z reintegracijskim zahtevkom. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja tudi zahteva po zagotovitvi enakopravnosti strank. Po 257. členu ZPP lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, sodišče ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank so določene v 258. členu ZPP. Če se sodišče prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče, lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka. Prav tako lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. V konkretnem primeru ni bilo nobenega utemeljenega razloga po tej določbi ZPP za to, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le tožnico, toženi stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku pa je to pravico odreklo, kljub temu da je zaslišanje predlagala, zato je bilo porušeno procesno ravnotežje med strankama. Ko sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku. Opustitev zaslišanja tožene stranke v obravnavanem primeru zato pomeni kršitev njene pravice do dokaza oziroma pravice do izjave, to je absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo opisano pomanjkljivost odpraviti. Pri ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo tudi upoštevati, da lahko izvedbo predlaganega dokaza (zaslišanje priče A.A.) zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza (z zaslišanjem A.A.), česar pa obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje.

Ob tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da doslej ugotovljena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča pritrjujejo zaključku sodišča prve stopnje, da je potrebno prehod tožnika od njegovega prejšnjega delodajalca k toženi stranki obravnavati upoštevaje 73. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), kot da je podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri obeh delodajalcih. Za ugotavljanje delovnopravne kontinuitete in s tem povezanega upoštevanja delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu je po ustaljeni sodni praksi bistveno, da delavec po spremembi delodajalca in prehodu večine delavcev nadaljuje z opravljanjem enakega dela, v istih prostorih in z istimi sredstvi brez vmesne daljše časovne prekinitve. Odpoved delavca in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru nista odločilno vplivala na dejstvo, da je šlo za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca. Nebistvene so pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je tožnikov prejšnji delodajalec delo opravljal še naprej, saj pogoj za uporabo instituta spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ni v tem, da bi prejšnji delodajalec povsem prenehal z opravljanjem dejavnosti. To pomeni, da niti dejstvo, da sta tožničin prejšnji delodajalec in tožena stranka v določenem obdobju poslovala hkrati („vzporedno“), ne vpliva na ugotovitev, da je v konkretnem primeru prišlo do spremembe delodajalca. Tudi iz same vsebine določbe 73. člena ZDR izhaja, da delodajalec prenosnik lahko še obstaja tudi v obdobju po spremembi delodajalca (možen je prevzem le dela podjetja, solidarna odgovornost obeh delodajalcev za določene terjatve delavcev, ipd.).

Glede na pritožbene navedbe velja tudi pripomniti, da bi v primeru priznanja daljšega odpovednega roka v trajanju 54 dni delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo pred izdajo prvostopenjske sodbe. Zato sodišče na dan izdaje sodbe ne more več naložiti toženi stranki, da pozove tožnico nazaj na delo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.