Jedro

Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da se zaradi obstoja pisnega pooblastila kot delodajalec glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 v konkretnem primeru šteje tudi namestnik predsednika uprave tožene stranke. Zato za tek subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 ni pomembno le, kdaj je za odpovedni razlog izvedel predsednik uprave, ampak je pomembna tudi seznanitev njegovega namestnika, ki ga je predsednik uprave pooblastil za nadomeščanje pri opravljanju njegovih nalog v funkciji uprave in za sklepanje vseh pravnih poslov v okviru rednega poslovanja. To pooblastilo vsebuje tudi pooblastilo za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za njeno podajo. Ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo, kdaj je namestnik predsednika uprave izvedel za odpovedni razlog in ali je morda iz tega razloga bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe v delu, v katerem je tožnik zahteval obračun in izplačilo plače v višini dejansko prejete plače pri drugem delodajalcu z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbene zahtevke: za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 18. 10. 2013 podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (II/1. točka izreka); za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi ni prenehalo, temveč še traja, da mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje in mu v ustrezne evidence vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (II/2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, mu za obdobje brezposelnosti obračunati bruto plačo v višini 6.680,00 EUR, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa obračunati ustrezno razliko med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, in dejansko prejeto plačo, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, ter mu priznati in izplačati tudi vse druge pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja (II/3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožnika. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe tožnika, da delodajalec ni zgolj zakoniti zastopnik, pač pa tudi od njega pooblaščena oseba, torej v konkretnem primeru namestnik predsednika uprave, A.A.. Zato je za tek subjektivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomembno, kdaj je on izvedel za odpovedni razlog. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil namestnik predsednika uprave najkasneje v času seznanitve s potrebo po izvedbi postopka javnega naročila seznanjen z dejstvom naročanja mimo sklenjene pogodbe z B.. Subjektivni rok je tako začel teči najkasneje z uvedbo postopka javnega naročila dne 23. 7. 2013. Nadalje navaja, da bi zagotovo ukrepal že namestnik predsednika uprave, če bi to naročanje predstavljalo hujšo kršitev. Tožniku očitano ravnanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj njegovo dejanje ni bilo motivirano s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu ali povzročitvijo škode. Takšen namen ni bil niti izkazan niti ugotovljen. Zaslišani referenti in vodje s področja avtoprodaje so izpovedali, da štejejo, da naročanje storitev avtoelektrike ni zajeto v pogodbi in da so bile storitve pri C. vedno opravljene hitro in cenovno ugodneje kot pri B.. Tožnik je dokazal, da storitve pri C. niso bile dražje in je predložil račune za primerljive storitve in rezervne dele. Tožnik je izpovedal, da je zaupal podrejenim, da so storitve potrebne, oni pa so izpovedali, da so se odločali glede na to, kje so storitve hitro in kvalitetno opravljene, pri tem pa so šteli, da je C. tudi cenovno ugoden. Z ničemer ni izkazano, da bi tožnik zlorabil svoj položaj za to, da bi C. pridobil protipravno korist, toženi stranki pa povzročil škodo. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča, da je potrebno tudi zahtevnice za storitve do vrednosti 1.500,00 EUR predložiti v podpis upravi, saj v Organizacijskem predpisu to ni določeno. Ker niso podani vsi znaki kaznivega dejanja, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna za vse tožnikove kršitve v obdobju od aprila 2012 dalje. Sodišče je spregledalo izpovedbi A.A. in D.D., da pri toženi stranki ni bilo enotne prakse glede pisanja zahtevnic in da so se pisale tudi v primeru obstoja krovne pogodbe. Nelogično je tudi, da bi tožnik sam spraševal, zakaj se vozila vozijo na servise, s katerimi nimajo pogodbe, in nato še naprej podpisoval zahtevnice. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izpovedbe prič E.E., F.F. in G.G., da pogodba s B. ni zajemala vzdrževanja elektronskih sklopov vozil. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Prerekala je njegove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje po nepotrebnem povzema navedbe pravdnih strank v takšnem obsegu, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Povzemanje navedb pravdnih stranki v več točkah in na skupaj dobrih osmih straneh sodbe ne prispeva k preglednosti in jasnosti obrazložitve. Glede na določbe ZPP zadostuje, da se navedbe povzamejo v eni točki za vsako stranko, pri tem pa naj se povzamejo le bistvene navedbe iz tožbe oziroma odgovora na tožbo ter pripravljalnih vlog.

7. Pritožba pavšalno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožba natančnejših navedb nima, pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da kršitev iz 14. točke navedenega člena ni podana. Do očitka kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, saj pritožba ne pove, v čem naj bi bilo nasprotje med vsebino izvedenih dokazov in v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzeto vsebino teh dokazov. Pri tem iz pritožbe izhaja, da tožnik v tem delu dejansko uveljavlja pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 18. 10. 2013. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu izvršni direktor organizacijske enote tehnična podpora. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A6) je tožena stranka tožniku očitala dvoje: 1. da je, kljub vedenju, da ima tožena stranka za redno in izredno vzdrževanje službenih vozil sklenjeno pogodbo z B., d. o. o. (v nadaljevanju: B.), dopustil vodenje postopka javnega naročila in sklenitev pogodbe za izvajanje vzdrževanja in popravila vseh električnih in elektronskih sklopov vozil z C. s. p. (v nadaljevanju: C.), čeprav ta ni bila potrebna, storitve pa so bile po tej pogodbi dražje; ter 2. da je pred sklenitvijo pogodbe z C., kljub vedenju, da ima tožena stranka sklenjeno pogodbo s B., v obdobju od aprila 2012 do avgusta 2013 s kršitvijo procedure naročanja odrejal popravila pri C., čeprav to glede na sklenjeno pogodbo s B. ni bilo potrebno, čeprav pogodba z C. ni bila sklenjena in čeprav so bile te storitve dražje od storitev po pogodbi s B.. Tožena stranka je tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po 1. („če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja“) in 2. alineji („če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja“) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Očitala mu je, da je s svojim ravnanjem zlorabil svoj položaj in družbi povzročil škodo, drugemu pa pridobil premoženjsko korist, zato so izpolnjeni tudi vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po predpisanem postopku in pravočasno. Ugotovilo je, da je bila tožena stranka z odpovednim razlogom seznanjena šele v oktobru 2010, saj prej ne predsednik uprave tožene stranke, H.H., ne njegov namestnik, A.A., za kršitve nista vedela. Z zvezi z navedenim tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da se zaradi obstoja pisnega pooblastila kot delodajalec glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 v konkretnem primeru šteje tudi A.A.. Zato za tek subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 ni pomembno le, kdaj je za odpovedni razlog izvedel H.H., ki je po določbi 266. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) toženo stranko upravičen zastopati, pač pa je pomembna tudi seznanitev A.A.. Njega je namreč H.H. dne 20. 4. 2010 pooblastil (A12) med drugim tudi za nadomeščanje pri opravljanju nalog predsednika uprave tožene stranke v funkciji uprave in za sklepanje vseh pravnih poslov v okviru rednega poslovanja, razen poslov, za katere je potrebno posebno pooblastilo. Takšno pooblastilo vsebuje tudi pooblastilo za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za njeno podajo(1). Tožnik je v postopku zatrjeval, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, ker je A.A. za odpovedni razlog izvedel pred H.H. že v juliju 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nasprotno, vendar so ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljive. Ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo, kdaj je A.A. izvedel za odpovedni razlog in ali je morda iz tega razloga bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje pravočasnost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo le z vidika druge očitane kršitve, to je očitka, da je tožnik, kljub vedenju, da je obstajala pogodba s B., s kršenjem procedure naročanja odrejal popravila pri C.. Ni pa ugotovilo, ali je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna tudi glede prve očitane kršitve, to je očitka, da je tožnik, kljub vedenju, da obstaja pogodba s B., dopustil vodenje postopka javnega naročanja in sklenitev pogodbe z C.. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede prve očitane kršitve neutemeljena, vendar bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu najprej presoditi pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi za vsako očitano kršitev posebej.

10. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje že iz zgoraj navedenih razlogov, se v nadaljevanju opredeljuje tudi do drugih relevantnih pritožbenih navedb.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj objektivnega roka šestih mesecev iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je sicer postavilo na materialnopravno zmotno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na objektivni rok pravočasna zgolj zato, ker ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja. V primeru ponavljajočih se kršitev pogodbenih obveznosti namreč rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče ves čas, dokler te kršitve trajajo(2). Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik popravila vozil odrejal pri C. ves čas do avgusta 2013 in da je v juliju oziroma v začetku avgusta 2013 dopustil vodenje postopka javnega naročanja, tožena stranka ni zamudila objektivnega šestmesečnega roka za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je prvo očitano kršitev iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je vodenje postopka javnega naročanja in sklenitev pogodbe z C., spoznalo za neutemeljeno. Ob odsotnosti pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti presodilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo.

13. Tožnik se v pritožbi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da druga očitana kršitev iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (očitek, da je tožnik kršitvijo procedure naročanja odrejal popravila pri C., čeprav je tožena stranka imela pogodbo s B., za katero je tožnik vedel) predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka v obdobju od aprila 2012 do avgusta 2013 za servisiranje službenih vozil imela sklenjeno pogodbo s B., za katero je tožnik vedel in ki je pokrivala tudi popravila električnih in elektronskih sklopov vozilo. Ugotovilo je tudi, da je tožnik kršil proceduro naročanja teh storitev, saj izdanih zahtevnic ni posredoval v podpis upravi, kar bi glede na interne predpise tožene stranke moral storiti tudi za naročilo storitev do vrednosti 1.500,00 EUR. Izjema od tega pravila v obliki dogovora med A.A. in E.E. pa ni obstajala. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je nabavna služba naročilnice izdala na podlagi neparafiranih zahtevnic po odredbi tožnika. Pritožbeno sodišče se z navedenimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in v zvezi z relevantnimi pritožbenimi navedbami dodaja še:

14. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbe zaslišanih prič (F.F., E.E.) pravilno presodilo, da je tožnik vedel, da tožena stranka v letu 2012 in 2013 ni imela sklenjene pogodbe z C., pač pa s B.. Do navedenega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnik podpisoval zahtevnice, kar v primeru obstoja t.i. krovne pogodbe ni bila praksa. Zaslišane priče (A.A., D.D. in I.I.) so sicer res izpovedale, da je bilo tudi v primeru sklenjene krovne pogodbe treba izdajati zahtevnice, kot navaja pritožba, vendar je na podlagi njihovih izpovedb mogoče zaključiti, da je bila praksa v zvezi s tem nekonsistentna in da se zahtevnice povečini niso izdajale. Zato je bilo tudi to ugotovljeno dejstvo mogoče uporabiti kot dodaten argument za zaključek, da je tožnik vedel, da pogodbe z C. tožena stranka ni imela sklenjene.

15. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da pogodba s B. ni zajemala vzdrževanja električnih in elektronskih sklopov vozil. Navedeno namreč izhaja tako iz izpovedb zaslišanih prič (H.H., J.J.) kot tudi iz listinskih dokazov (A11, B4, B5). Sodišče prve stopnje je kot razlog za nesprejem nasprotnih izpovedb F.F., E.E. in G.G. upoštevalo dejstvo, da je bilo tudi njim očitano kršenje delovnopravnih obveznosti. Ker pa je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedb navedenih prič upoštevalo tudi druge okoliščine, so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

16. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bilo potrebno tudi zahtevnice za storitve do vrednosti 1.500,00 EUR predložiti v podpis upravi tožene stranke. V pritožbi tožnik izpostavlja določbe Organizacijskega predpisa za odgovornost vodstva (B19), ki te obveznosti ne določajo. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno uporabiti določbe Navodil za naročanje (B8), ki v 6.1.1.1 točki določa, da zahtevnico potrdi izvršni direktor OE ali direktor DE ter uprava podjetja. Navedena Navodila so namreč nastala kasneje, pri tem pa noben od navedenih aktov ne vsebuje določb o razveljavitvi oziroma veljavnosti drugih aktov tožene stranke. Tudi zaslišane priče (A.A., D.D. in I.I.) so izpovedale, da je obveznost posredovanja v podpis upravi tožene stranke obstajala za vse zahtevnice ne glede na vrednost storitve. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tisti interni akt, ki je zanj ugodnejši, saj takšnega pravila ne določa niti ZDR-1 niti kakšen drug zakon. Je pa res, da uporaba internega akta delodajalca ne more biti odvisna od navedb delavca v postopku, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Vendar navedeno na pravilni materialnopravni in dejanski zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva.

17. Tožnik se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izjema od pravila podpisovanja zahtevnic ni bila vzpostavljena na podlagi dogovora med A.A. in E.E.. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje je glede na izpovedbe zaslišanih prič (H.H., A.A. in D.D.) pravilen, pravilna pa je tudi dokazna ocena izpovedbe E.E., kateremu sodišče prve stopnje iz obrazloženih in prepričljivih razlogov ne verjame. Na pravilnost dejanskega zaključka ne vplivajo pritožbene navedbe o tem, da bi bil glede na dejansko situacijo pri toženi stranki možen dogovor med namestnikom predsednika uprave in tožniku podrejenim delavcem, saj to še ne pomeni, da je dogovor tudi dejansko bil sklenjen.

18. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podrejenim v nabavni službi odrejal izdajanje naročilnic za storitve na podlagi s strani uprave nepodpisanih zahtevnic. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik le potrdil izbiro referentov, ki so se odločali samostojno, saj navedenega ni potrdila nobena zaslišana priča, celo F.F. je izpovedal, da se je včasih tudi s tožnikom dogovarjal o tem, kam bo vozilo napoteno.

19. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in izhajajo iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, še ne pomenijo, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz prvega odstavka 240. člena KZ-1. Eden izmed zakonskih znakov tega kaznivega dejanja je tudi namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist ali povzročiti premoženjsko škodo. Za izpolnjenost vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja torej ne zadostuje, da oseba pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, pač pa mora to storiti z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist ali povzročiti škodo. Prav tako še ne zadostuje sam obstoj premoženjske koristi ali škode. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje (in enako sedaj v pritožbi) zatrjeval, da je odrejal popravila vozil pri C., ker so bile storitve tam opravljene cenovno ugodno, hitro in kvalitetno. V zvezi s tem je predlagal zaslišanje prič in izvedbo listinskih dokazov, in sicer računov B. in C. (A11). Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bile storitve pri C. dražje, o tem je sklepalo na podlagi listinskih dokazov, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Do računov, na katere je opozoril tožnik in jih tudi predložil, se ni opredelilo, tožnikovim navedbam ni sledilo iz razloga, ker bi moral tožnik po mnenju sodišča prve stopnje pri B. reklamirati storitve, če niso bile opravljene v skladu s pogodbo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen, saj bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati in dokazno oceniti tudi dokaze, ki jih je predlagal tožnik, in sicer tako listinske dokaze kot tudi izpovedbe prič (G.G., E.E., F.F.), ki so bile zaslišane v zvezi z obstojem škode tožene stranke. Obstoj premoženjske škode tožene stranke oziroma protipravne premoženjske koristi C., ki se očita tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora namreč tožena stranka dokazati. Hkrati pa mora dokazati tudi tožnikov namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist ali povzročiti premoženjsko škodo. Sam obstoj škode oziroma koristi še ne zadostuje, kot je že pojasnjeno. Zato tudi, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik vedel za pogodbo s B., da je vedel, da je ta pogodba obsegala tudi popravila električnih in elektronskih sklopov vozil in kljub temu, da so bile storitve pri C. dejansko dražje, bi moralo ugotoviti tudi tožnikov namen. Tudi tega sodišče prve stopnje ni raziskalo v zadostni meri.

20. Tožena stranka je sicer tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je utemeljen odpovedni razlog podan tudi, če se ugotovi, da je tožnik (zgolj) naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav kršitev nima vseh znakov kaznivega dejanja. Vendar pa mora biti glede na prvi odstavek 109. člena ZDR-1 tudi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izpolnjen še nadaljnji pogoj, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato je tožnikov namen, ki ga je zasledoval pri svojem ravnanju, pomemben tudi z vidika zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 21. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v II. in III. točki izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenih zahtevkih ponovno odločiti. Najprej bo moralo presoditi, ali je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno glede na subjektivni in objektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Če bo ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala postopkovne določbe, bo moralo presojati še utemeljenost očitanih kršitev. Pri tem bo moralo upoštevati stališča pritožbenega sodišča iz tega sklepa.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Tako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 373/2006 z dne 18. 4. 2007. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 83/2009 z dne 21. 2. 2011.