Jedro

Obveznost najemodajalca je bila namestiti vitrine v prehodu, ne pa tudi kaj drugega. Dogovora o nadomestni izpolnitvi ni bilo, zato so pritožbene navedbe, da je toženčev pano "nadomeščal funkcijo" neobstoječih vitrin, neupoštevne. Toženec ni upravičen terjati od tožnika povračila stroškov za postavitev panoja, kateri ni in nikoli ni bil predmet njegove (tožnikove) obveznosti. Zato toženec stroškov tega panoja tudi ne more uveljavljati v pobot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/01607 z dne 3.3.1998 glede zneska 676.563,10 SIT s pripadki (1. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke (2. točka izreka), vzelo na znanje umik tožbe za znesek 163.640,00 SIT (3. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči v znesku 283.122,00 SIT (4. točka izreka) ter obsodilo toženo stranko na povrnitev stroškov tožeči (5. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodbe oziroma podredno, spremembo in ugoditev pobotnemu ugovoru glede zneska 283.122,00 SIT. V pritožbi je navedla, da je ponudila dovolj dokazov za utemeljenost pobotnega ugovora, kar pa izhaja tudi iz zaslišanja priče J.G. Tožena je bila zaradi gradbenih del v obdobju od oktobra do decembra 1997 dejansko ovirana v svoji dejavnosti, o čemer je bil najemodajalec tudi večkrat obveščen. Ker najemodajalec ni namestil vitrin v prehodu, kar je bila njegova obveznost, je ustrezne prostostoječe vitrine financirala tožena stranka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik posebej ne obrazloži izrecno uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka. Smiselno v pritožbi uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik izpodbija odločitev, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev (4. in posledično tudi 5. točka izreka ter posledično tudi 1. tč. izreka).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter glede na dejanske ugotovitve tudi pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa tudi izčrpno in sistematično obrazložilo, zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe, v nadaljevanju pa bo odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe.

Glede pobotnega ugovora za znesek 119.322,00 SIT iz naslova odškodnine zaradi gradbenih del v atriju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec ni izkazal vseh elementov odškodninskega delikta. Nesporno je, da so se adaptacije v zatrjevanem obdobju vršile, vendar je priča G. logično izpovedal, da v minimalnem obsegu, saj je bil objekt generalno adaptiran dve leti poprej. Tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov za svoje trditve (ki jih vsebinsko ponavlja tudi v pritožbi), da je šlo za obsežnejša gradbena dela, zaradi katerih naj bi bil dostop do njenega lokala onemogočen, čeprav je bilo dokazno breme glede te okoliščine na njej, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbena trditev, da je bil o teh težavah večkrat obveščen najemodajalec (ki je prav tako neizkazana), pomeni navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi (t.i. pritožbena novota), kar pa je po izrecnem določilu 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dovoljeno le, če pritožnik izkaže, da novot brez svoje krivde ni mogel uveljavljati do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Teh okoliščin pritožnik niti ne zatrjuje, zato pritožbeno sodišče novot ni upoštevalo.

V zvezi s pobotnim ugovorom glede zneska 163.800,00 SIT je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo v spornem atriju med drugim predvideno oglaševanje na dveh mestih oz. z dvema vrstama oglasnih medijev: na panojih pred posameznim lokalom v notranjosti atrija ter v vgrajenih vitrinah v prehodu. Vitrine v prehodu (ne pa tudi kakega drugega oglasnega medija) je bil na svoje stroške dolžan namestiti najemodajalec. Nesporno je bilo ugotovljeno, da naj bi vitrine v prehodu po dogovoru z najemniki financiral najemodajalec s tem, da bi najemnikom odpustil po dve mesečni najemnini (za januar in februar 1996), najemniki pa naj bi po medsebojnem dogovoru namestili vitrine. Nesporno je, da vitrin ni nihče namestil. Sodišče prve stopnje ne trdi, da toženec ni plačal najemnin za januar in februar 1996, kot neutemeljeno očita pritožba.

Iz vsega povedanega, pa tudi iz izpovedbe priče G. in listin v spisu, kar je vse pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, jasno izhaja, da je bila vsebina najemodajalčeve pogodbene obveznosti poskrbeti za vitrine v prehodu, kar v pritožbi priznava tudi tožena stranka. Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina pogodbene obveznosti, zato niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti upnik ne more česa drugega terjati (1. odst. 307. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Nadomestna izpolnitev je možna samo s poprejšnjim dogovorom strank (1. odst. 308. čl. ZOR), ki pa v konkretnem primeru ni bil dosežen, saj je tožena na glavni obravnavi dne 7.6.1999 sama povedala (list. št. 32), da najemodajalca ni prosila za dovoljenje za postavitev svojega panoja oz. prostostoječe vitrine, niti se z njim ni dogovarjala o plačilu svojega panoja. Prav tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo za odločanje v tej zadevi pomembno okoliščino, da je bil skupen namen pogodbenih strank enotna zunanja podoba atrija, vključno z oglasnimi mediji. Postavljanje "nestandardnih" panojev brez soglasja najemodajalca za slednjega ni bilo sprejemljivo, saj tak pano zanj ni uporaben v primeru zamenjave najemnika lokala (izpovedba priče G., prvi odstavek na list. št. 32). Glede na vse zgoraj povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obveznost najemodajalca namestiti vitrine v prehodu, ne pa tudi kaj drugega. Dogovora o nadomestni izpolnitvi ni bilo (oziroma ga toženec ni izkazal), zato so pritožbene navedbe, da je toženčev pano "nadomeščal funkcijo" neobstoječih vitrin, neupoštevne. Toženec ni upravičen terjati od tožnika povračila stroškov za postavitev panoja, kateri ni in nikoli ni bil predmet njegove (tožnikove) obveznosti (prim. tudi 290. in 291. čl. ZOR). Zato toženec stroškov tega panoja tudi ne more uveljavljati v pobot, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).