Jedro

Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje sloni na drugačnem materialnopravnem zaključku o nujnosti informiranja porokov in zastaviteljev, ne pa v drugačni presoji standarda izpolnitve pojasnilne dolžnosti, zato ne gre za sodbo presenečenja.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Toženka je dolžna tretji in četrti tožnici ter petemu tožniku povrniti 1.338,10 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Uvodno

1.Tožniki so 31. 3. 2005 s toženo banko sklenili Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo (kreditna pogodba), Sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu Stvarnopravnega zakonika s 4. 4. 2005 (sporazum o ustanovitvi hipoteke) in notarski zapis SV 354/05-4 (notarski zapis). Prvi tožnik in druga tožnica sta kredit najela za nakup dela vrstne hiše. Tretja tožnica je h kreditni pogodbi pristopila kot solidarna porokinja, četrta tožnica in peti tožnik pa kot poroka in zastavitelja.

2.Tožniki so 11. 12. 2017 vložili tožbo, s katero so zahtevali ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, sporazuma o ustanovitvi hipoteke in notarskega zapisa. Med drugim so tretja in četrta tožnica ter peti tožnik trdili, da toženka pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni podala nobenega konkretnega opozorila o tečajnem tveganju in vplivu spremembe referenčne obrestne mere ali tečaja CHF na višino anuitete in višino glavnice. Iz 19. člena kreditne pogodbe izhaja, da zgolj kreditojemalca potrjujeta seznanjenost s tveganji, poroki pa take izjave niso podali. Toženka je ugovarjala, da so bančni uslužbenci tveganja pojasnili vsem tožnikom, kar izrecno izhaja prav iz 19. člena kreditne pogodbe.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

3.Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju z delno sodbo P 2658/2017-II s 23. 4. 2019 zavrnilo zahtevke za ugotovitev ničnosti pogodb, za plačilo prvemu tožniku in drugi tožnici, za ugotovitev neveljavnosti hipoteke ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Višje sodišče je s sodbo in sklepom II Cp 2323/2019 s 23. 10. 2019 pritožbo prvega tožnika in druge tožnice zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prva tožnika; pritožbi tretje in četrte tožnice ter petega tožnika pa ugodilo in sodbo glede njihovih zahtevkov razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) ponovno zavrnilo primarni zahtevek tretje in četrte tožnice ter petega tožnika. Odločitev o podrednem zahtevku in stroških je pridržalo za končno odločbo. Obrazložilo je, da v času sklenitve kreditne pogodbe veljavni Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) ni zahteval, da banka poda pojasnila in razkrije informacije tudi poroku. Tretja in četrta tožnica ter peti tožnik v razmerju do toženke niso nastopali kot potrošniki, zato kljub neopravljeni pojasnili dolžnosti o valutnem tveganju sporni pravni posli niso nični. Četrto tožnico in petega tožnika kot zastavitelja je o kreditni pogodbi in posledicah neplačila zadostno poučil notar.

5.Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tretje in četrte tožnice ter petega tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, sporazuma o ustanovitvi hipoteke in notarskega zapisa, sklenjene med tretjo in četrto tožnico, petim tožnikom ter toženko, in da sta vknjižbi hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti neveljavni ter vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Porok in hipotekarni zastavitelj sta v pravnem razmerju z upnikom in se zavezujeta, da bosta izpolnila veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil. Zato morata biti seznanjena z bistvenimi sestavinami pogodbe, vključno z valutno klavzulo in ni razloga, da bi zanju veljal nižji standard obveščanja pri sklepanju pogodb. Ugotovilo je, da poroki v pogodbi niso bili poučeni in opozorjeni na valutno tveganje ter da toženka ni niti zatrjevala, da bi poroke in zastavitelja sploh opozorila na tveganje valutne klavzule.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

6.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 465/2023 s 3. 12. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma ali je bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni, oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo.

Revizija

7.Toženka v reviziji navaja, da izpodbijana odločitev temelji na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 in zaključku, da toženka ni dokazala, da bi bila pojasnilna dolžnost opravljena tako, kot jo razume novejša sodna praksa. Toženka je odgovor na pritožbo vložila, preden je bila seznanjena s spremenjeno sodno prakso. Pretežni del obrazložitve izpodbijane sodbe predstavlja povzemanje novejše sodne prakse. Sprememba sodne prakse ne sme iti v škodo stranki. Zadeva je primerljiva s sklepom VSRS II Ips 21/2023 z 19. 7. 2023. Nova dejstva in dokaze bi toženka lahko podala šele po seznanitvi z novejšo sodno prakso. Gre za sodbo presenečenja. Kršitev drugega odstavka 351. člena ZPP je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka pojasnilne dolžnosti v razmerju do porokov ni bila dolžna opraviti, se v odgovoru na pritožbo ni osredotočila na pojasnilno dolžnost. Toženka je pred sodiščem prve stopnje uspela, zato ni imela interesa vložiti pritožbo zaradi nestrinjanja z dokazno oceno. Odvzeta ji je bila pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave.

Odgovor na revizijo

8.Tožniki v odgovoru na revizijo navajajo, da je bila kršena zahteva po obličnosti poroštvene izjave, zato je ta neveljavna že po določbah Obligacijskega zakonika (OZ). Ni odločilno, ali so bili tožniki potrošniki v smislu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), odločilno je, da so poroštveno izjavo podali kot posamezniki. Sodna praksa je jasna, da mora poroštvena izjava razkriti vse elemente, ki so pomembni za porokov položaj. Opustitev seznanitve z valutno klavzula predstavlja takšen primer. Toženka bi morala tožnike pisno seznaniti z valutnim tveganjem. Poroštvena izjava je neveljavna že na podlagi stališč, zavzetih v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 232/2005 z 18. 1. 2007, zato toženki ni bila kršena pravica do izjave.

Presoja utemeljenosti revizije

9.Revizija ni utemeljena.

10.Revizijska presoja je omejena le na pravno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Navedb, ki opisano presegajo, Vrhovno sodišče ni povzelo in se do njih ne opredeljuje.

11.Glede na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče presoja pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je na podlagi drugačnih materialnopravnih zaključkov o potrebni informiranosti porokov in zastaviteljev v primeru sklenjenih kreditnih pogodb pritožbi tretje in četrte tožnice ter petega tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njihovo korist. Gre za vprašanje, ali je s kabinetno spremembo sodbe prišlo do kršitve pravice do izjave (22. člen Ustave) oziroma bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 351. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Vrhovno sodišče je v zadnjem času prav v postopkih, primerljivih z obravnavanim, torej izvirajočih iz kreditnih pogodb v CHF, že večkrat obravnavalo ustavnopravne vidike pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 22. člena Ustave, v okviru katere je strankam med drugim zagotovljena tudi pravica do izjave.

Poudarilo je, da strankam zagotavlja možnost sodelovanja v sodnem postopku, učinkovite obrambe pred vsemi procesnimi ravnanji, ki lahko vplivajo na njene pravice, interese oziroma na njen pravni položaj ter možnost aktivnega vpliva na potek in izid postopka. Pravica do izjave mora biti strankam zagotovljena v celotnem postopku, tudi v postopku s pravnimi sredstvi.

Stranka mora ob ustrezni skrbnosti računati na pravno podlago, na kateri temelji odločitev. Če sodišče uporabi podlago, na katero se nobena od strank oziroma nobeno od nižjih sodišč v postopku niso sklicevali in stranki ni moč očitati neskrbnosti, gre za kršitev 22. člena Ustave. Smisel učinkovite pravice do izjave je tudi v varovanju strankinega procesnega položaja, ko bi zaradi sodbe presenečanja izgubila možnost navajati nova dejstva odločilna za uporabo nove pravne podlage.

13.V obravnavnem primeru je bila sodba sodišča prve stopnje res izdana še pred odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023. Tudi pritožba in odgovor na pritožbo sta bila vložena prej. Pravna izhodišča kasneje sprejetih stališč so res preoblikovala razumevanje standarda pojasnilne dolžnosti bank, standarda preglednosti pogodbenih pogojev ter meril za presojo (ne)poštenosti valutne klavzule. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je bila izdana kasneje, 21. 9. 2023. Kadar je spremenjena odločitev slonela na stališčih novejše sodne prakse, do katere se pravdni stranki nista imeli možnosti izjaviti, je Vrhovno sodišče že ugotovilo kršitev procesnih pravic.

Vendar v tem primeru ne gre za takšno situacijo.

14.Iz dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe izhaja, da tretji in četrti tožnici ter petemu tožniku valutno tveganje ni bilo pojasnjeno. Pojasnila banke tem tožnikom torej niso bila pomanjkljiva, ampak jih sploh ni bilo. Enak dokazni zaključek je sprejelo že sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe res sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ko obrazloži, da se neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost šteje za nepošten pogodbeni pogoj. Vendar v tem delu ne gre za odločilne razloge, na katerih bi slonela izpodbijana sodba. Razlog za drugačno odločitev sodišča druge stopnje najdemo zgolj v zaključku, da mora biti porok in zastavitelj seznanjen z bistvenimi sestavinami pogodb, kar je v tem primeru tudi valutna klavzula.

15.Stališče, da mora biti obveznost poroka opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo njegovega pravnega položaja, ni novo. Tožniki v odgovoru na revizijo utemeljeno izpostavljajo že dalj časa sprejeto in utrjeno stališče sodne prakse, da mora biti porok pisno obveščen o vseh bistvenih sestavinah glavne pogodbe. Toženka v reviziji ne trdi, da na uporabo 1013. člena OZ in v zvezi s tem ustaljeno sodno prakso ni mogla ali morala računati, da bi torej v tem delu šlo za sodbo presenečenja.

Poleg odločbe, ki jo izpostavljajo, prim. še odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 374/2008 s 15. 12. 2011, II Ips 305/2013 z 9. 7. 2015, II Ips 186/2016 z 2. 2. 2017 in II Ips 308/2015 z 20. 4. 2017.

6O tem sodišče druge stopnje v 10. točki obrazložitve: "Dovolj je ..., da je tožeča stranka trdila, da ni bila opravljena pojasnilna dolžnost banke."

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 351, 351/2, 378 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1013 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.