22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vseh iz Ž., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 863/2002 z dne 23. 6. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper Ministrstvo za okolje in prostor. To je med drugim zavrnilo pritožbo zoper odločitev urbanističnega inšpektorja o odstranitvi nezakonite gradnje pritožnikov. Po stališču Vrhovnega sodišča za izrek inšpekcijskega ukrepa po 73. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZUN) zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo brez ustreznega upravnega dovoljenja. Menilo je, da iz dopisa Skupščine Občine Ljubljana Vič – Rudnik z dne 30. 5. 1968 ne izhaja, da je bilo za sporno gradnjo izdano ustrezno upravno dovoljenje niti da je bila ta dovoljena. Po oceni Vrhovnega sodišča za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali je objekt na območju, na katerem bi bila po predpisih, ki so veljali v času njegove gradnje, ta dovoljena. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je v času, ko je bil izrečen urbanistični ukrep, veljal ZUN, zato je urbanistični inšpektor ukrepal po njegovih določbah. Po njegovi oceni ni pomembno, da gre za objekt, zgrajen pred uveljavitvijo ZUN. Menilo je, da je postopek, ki ga vodi urbanistični inšpektor, ločen od postopka pridobivanja dovoljenj za gradnjo oziroma od vseh drugih postopkov, ki tečejo v zvezi z legalizacijo gradnje.

2.Pritožniki se z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča ne strinjajo. Menijo, da krši prepoved povratne veljave predpisov iz 155. člena Ustave in njihove pravice iz 14., 15. in 33. člena Ustave. Navajajo, da so začeli s sporno gradnjo leta 1967, ko je veljal Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in nasl. – v nadaljevanju ZUPl), ki naj za gradnje brez lokacijskega dovoljenja ne bi predvideval njihove odstranitve. Leta 1971 naj bi zaprosili za lokacijsko dovoljenje, vendar naj ga ne bi pridobili zaradi nejasnih urbanističnih rešitev. Menijo, da iz dopisa Skupščine Občine Vič - Rudnik z dne 30. 5. 1968 izhaja, da naj bi njihovi vlogi za gradnjo ugodili, saj naj bi bila na območju, na katerem so bile gradnje dovoljene. Tudi ZUN naj bi prvotno predvideval odstranitev nezakonitih gradenj le, če zanje lokacijskega dovoljenja sploh ni bilo mogoče izdati. Šele leta 1990 naj bi ZUN predpisal obravnavani urbanistični ukrep. Po 155. členu Ustave naj bi veljala prepoved povratne veljave predpisov, razen če zakon v posameznem primeru ne določa drugače. ZUN naj takšnega primera ne bi predvideval, zato naj za gradnje, ki so bile končane še v času veljavnosti ZUPl, ne bi veljal. Nepravilno naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da s potekom časa ni ugasnila pravica urbanističnega inšpektorja, da odredi urbanistični ukrep. Pojasnjujejo, da so se leta 1978 vselili v sporno stanovanjsko hišo in takrat naj bi staro hišo prodali. Na kupca naj bi nehote prenesli tudi zemljišče, na katerem stoji nova hiša, in zato naj bi med njimi tekel spor. Sodišče naj tega ne bi preverilo, čeprav je prav to razlog, da niso mogli pridobiti dovoljenja za gradnjo nove hiše.

B.

3.Bistveno, kar očitajo pritožniki Vrhovnemu sodišču v tej zadevi, je, da ni upoštevalo, da so sporni objekt gradili v času veljavnosti ZUPl, in da je bil takrat na območju, na katerem so bile sicer gradnje načrtovane, ter da sedaj zanj ne morejo pridobiti dovoljenja za gradnjo zaradi prodaje zemljišča, na katerem ta objekt stoji. Takšne njihove navedbe po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti. Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožniki sicer zatrjujejo kršitve določb Ustave, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkažejo. Zgolj dejstvo, da pravo razumejo drugače od sodišča, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se v postopkih pred sodiščem kaže kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, načela uresničevanja in omejevanja pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave) ter pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivo stališče. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

4.Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali je morda odločitev sodišča očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Sodišče je zadostno in razumljivo pojasnilo, da za izrek urbanističnega ukrepa po 73. členu ZUN zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo brez ustreznega upravnega dovoljenja. Iz dopisa Skupščine Občine Ljubljana Vič - Rudnik z dne 30. 5. 1968 ne izhaja, da je bilo za sporno gradnjo izdano ustrezno upravno dovoljenje niti da je bila ta dovoljena. Pravno ni pomembno, ali gre za objekt, grajen pred uveljavitvijo ZUN, niti ali je bil ta takrat na območju, na katerem so bile gradnje načrtovane. Pravica urbanističnega inšpektorja, da izreče urbanistični ukrep, določen v citirani določbi ZUN, s potekom časa ni ugasnila. Inšpekcijski postopek je ločen od postopka pridobivanja dovoljenj za gradnjo.

5.Pritožniki ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti s sklicevanjem na 155. člen Ustave, ker ta člen neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan