Jedro

Upravnik sam po sebi ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja od posameznega etažnega lastnika. Aktivno legitimacijo lahko pridobi (1) na podlagi pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja, (2) na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov ali pa (3) če je upravnik stroške založil iz lastnih sredstev.

Pravil o prepovedi navajanja pritožbenih novot ni mogoče obiti s sklicevanjem na splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki so splošno znana, sicer ni treba dokazovati, jih mora pa stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru mora sodišče šteti, da ne obstajajo.

Toženka je trdila, da uporabljeni ključi delitve (vseh) stroškov med etažnimi lastniki niso dogovorjeni in da naj bi jih tožnica samovoljno določila. Ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnica dela oziroma storitev, za katere zahteva plačilo, ni opravljala, pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova upravljanja, da je storitve, potrebne za obratovanje zgradbe, v kateri so prostori toženke, tožnica opravljala, toženka jih je prejela, plačati pa jih ni dolžna. Taka presoja krši kar nekaj najbolj temeljnih splošnih načel obligacijskega zakonika, npr. načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), načelo poštenja iz (5. člena OZ), načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).

Pogodba o upravljanju je neke vrste mandatna pogodba. Mandatar je skladno z določilom 778. člena OZ upravičen do običajnega plačila za svoje delo, če običajnega plačila ni, pa do pravičnega plačila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni: 1) v I. točki izreka tako, da mora toženka v 8 dneh od prejema te sodbe plačati tožnici 153,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 31,51 EUR od 15. 8. 2019 do plačila, od zneska 31,51 EUR od 16. 7. 2019 do plačila, od zneska 31,51 EUR od 15. 6. 2019 do plačila, od zneska 27,51 EUR od 16. 5. 2019 do plačila in od zneska 31,51 EUR od 15. 9. 2019 do plačila, 2) v II. točki izreka pa tako, da v breme tožnice prisojeni stroški toženke znašajo 368,07 EUR.

II. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

III. Toženka mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 21,80 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Tožnica kot upravnica poslovne stavbe št. 0000 na naslovu ... 56 in ... 58 ter ... 3, od toženke, ki je lastnica štirih posameznih delov (dveh garaž, skladišča in poslovnega prostora) ter solastnica skupnih delov te stavbe, zahteva plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe ter stroškov opominjanja za obdobje od februarja do julija 2019. **Izpodbijana sodba**

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 3.131,42 EUR s pripadki zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 422,20 EUR pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka).

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, (1) da ima po podatkih GURS poslovna stavba 0000 površino 47.225,50 m²; (3) da ima toženka v tej stavbi v lasti posamezni del stavbe 01 s površino 12,80 m² (garaža), del stavbe 02 s površino 14,40 m² (garaža), del stavbe 03 s površino 120,70 m² (poslovni prostor) ter del stavbe 04 s površino 19,20 m² (skladišče); (4) da tožnica med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi etažni lastniki nanjo prenesli materialnopravno upravičenje za izterjavo obratovalnih stroškov, niti da je te stroške poravnala iz lastnih sredstev; (5) da je tožnica stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja delila med etažne lastnike glede na površino posameznih delov v razmerju do različnih površin poslovne stavbe (gre za površine v izmeri 29.677,40 m², 24.988,30 m², 21.177,00 m², 17.747,60 m² ter 8.205,70 m²); (6) da je bila med tožnico in etažnimi lastniki stavbe sklenjena Pogodba o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe, parkirnih mest, skupnih delov stavbe, vgrajenih sistemov in naprav na naslovih ... 56, 58 in ... 3 /v nadaljevanju Pogodba o upravljanju, A2/, zgolj z večinskim soglasjem etažnih lastnikov; (7) da je v tej Pogodbi določena cena za upravljanje na površino; (8) da je toženka z nakazilom v višini 571,59 EUR (potrdilo na B2) poravnala terjatev po računu št. 999000331819 (A8) v vtoževani višini 409,14 EUR.

4. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek na plačilo 409,14 EUR, ki temelji na računu št. 9990000331819 zavrnilo zato, ker je ta terjatev s toženkinim plačilom v znesku 571,59 EUR ugasnila. Glede preostanka tožbenega zahtevka pa je presodilo, da tožnica ni aktivno legitimirana za izterjavo _obratovalnih stroškov_ zato ne, (1) ker etažni lastniki niso nanjo prenesli materialnopravnega upravičenja za izterjavo teh stroškov in ker (2) tožnica ni zatrjevala, da bi bila vtoževano terjatev poravnala iz svojih sredstev. Za izterjavo _stroškov upravljanja_ pa zato ne, (1) ker ni podlage za uporabo ključa delitve po površini posameznega prostora in (2) ker tožnica ni pojasnila, kako je prišla do površin, ki jih je uporabila, rekoč da je dokazno breme o ključu delitve na tožnici. Zato je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

**Pritožba tožnice**

5. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid skupaj s stroškovno posledico oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

**K odločitvi o pritožbi**

7. Pritožba je delno utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, primerjaj 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 3. točki obrazložitve te sodbe, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

9. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

**K delni zavrnitvi pritožbe**

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, _da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini in med samimi temi listinami, ker naj bi tožnica zatrjevala, da je predlagala izvedbo naroka ter v tej smeri tudi predlagala zaslišanje prič (zaposlenih delavcev pri tožnici)_. Vsebino katerih listin naj bi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi napačno povzelo, iz pritožbe ne izhaja, samo pritožbeno sodišče pa tega ne vidi. Neizvedba naroka pa ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnica z zgoraj povzetimi navedbami očita sodišču prve stopnje. Poleg tega tudi ne drži pritožbena navedba, da je tožnica med postopkom pred sodiščem prve stopnje predlagala izvedbo naroka.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica kot upravnik poslovne stavbe v tem sporu _ni aktivno legitimirana za izterjavo_ stroškov dobaviteljev in izvajalcev storitev. Upravnik sam po sebi ni aktivno legitimiran za izterjavo _stroškov obratovanja in vzdrževanja_ od posameznega etažnega lastnika. Aktivno legitimacijo lahko pridobi (1) na podlagi _pogodbe o upravljanju_, s katero bi etažni lastniki nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja, (2) na podlagi _posebnega naročila_, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov ali pa (3) če je _upravnik stroške založil iz lastnih sredstev_1. Ničesar od tega pa tožnica med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. V pritožbi je sicer navedla, da _v svoji trditveni podlagi ves čas zatrjuje, da plačuje dobaviteljem, kar posledično izhaja že iz samega dejstva, da npr. toženki še vedno niso izklopili električne energije_, vendar tudi iz teh trditev ne izhaja nobena od zgoraj predočenih podlag. V dopolnitvi tožbe je tožnica trdila, da _plačuje dobaviteljem v stavbi skladno s prejetimi plačili lastnikov_. V svoji drugi pripravljalni vlogi pa, da so _z dobavitelji v stavbi sklenjena poslovna razmerja, ki tako na podlagi mesečno opravljenih storitev tudi mesečno izstavljajo račune_. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa te trditve ne zadoščajo za zaključek, da je tožnica vtoževane obratovalne stroške poravnala iz lastnih sredstev.

12. Pritožbenih navedb, da (1) _tožničino plačilo računov dobaviteljev izhaja že iz dejstva, da toženki še vedno niso izklopili električne energije, katere toženka ni plačala ter (2) da je splošno znano, da imajo upravniki z večjimi dobavitelji sklenjene generalne pogodbe, na podlagi katerih ti pristanejo na dobavo samo pod pogojem takojšnjega plačila s strani upravnikov_, pritožbeno sodišče ni upoštevalo tudi zato, ker predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (primerjaj 451. in 453. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa k temu še dodaja, da pravil o prepovedi navajanja pritožbenih novot ni mogoče obiti s sklicevanjem na splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki so splošno znana, sicer ni treba dokazovati, jih mora pa stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru mora sodišče šteti, da ne obstajajo2. 13. S pritožbenim očitkom, da drugačna odločitev sodišča prve stopnje predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog, ki v pritožbenem postopku v SMV ni dovoljen.

14. Ker je glede na zgornje razloge pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni aktivno legitimirana za izterjavo obratovalnih in vzdrževalnih stroškov, je pritožbeno sodišče pritožbo proti temu delu sodbe zavrnilo (353. člen ZPP) in jo v tem delu potrdilo (II. točka izreka), ne da bi se opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP). K temu le še dodaja, da ob uradnem preizkusu tega dela sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

**K delni spremembi izpodbijane sodbe**

15. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo stroškov upravljanja, kar predstavlja plačilo za upravnikovo delo. Tako je ravnalo zato, (1) ker naj ne bi bilo podlage za uporabo ključa delitve stroškov upravljanja po površini posameznega prostora in (2) ker naj tožnica ne bi izkazala, kako je prišla do izmere skupne površine, ki jo uporablja pri delitvi stroškov upravljanja, saj naj ta ne bi bila skladna s površino stavbe, ki izhaja iz uradne evidence GURS.

16. Drži stališče prvostopenjskega sodišča, da v primeru, ko etažni lastniki poslovne stavbe s pogodbo dogovorijo drugačen ključ delitve stroškov, kot je predviden v 115. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ)3, predstavlja tak poseg v njihova lastninska upravičenja posel izrednega upravljanja, za katerega se skladno s petim odstavkom 67. člena SPZ zahteva soglasje vseh in ne le večine etažnih lastnikov4. Drži pa tudi, da v takem primeru predstavlja podlago za izračun stroškov upravljanja 68. člen SPZ. Po tem določilu stroške upravljanja, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo etažni lastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev.

17. Tožnica je, kot navaja v pritožbi, jasno opredelila, na kaj se nanašajo različne kvadrature za izračun različnih obratovalnih stroškov5. Navedla je tudi, da je pri izračunu stroškov vedno uporabila isto kvadraturo. Kar se tiče tožbenega zahtevka za plačilo stroškov upravljanja, pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za svoj uspeh v pravdi pojasniti tudi, kako je prišla do površin stavbe, ki jih je uporabila pri izračunu posameznih stroškov, saj je, kot rečeno, za vse etažne lastnike vedno uporabila isto kvadraturo za izračun stroškov upravljanja.

18. Ugovor toženke, da bi morala tožnica upoštevati površino celotnega objekta, ki znaša 47.225,50 m², je torej nepomemben, saj bi bil v vsakem primeru rezultat o višini stroška za upravljanje, ki odpade na toženko isti, pa če bi tožnica faktor za izračun stroška upravljanja vzela večjo ali nižjo kvadraturo. Isto velja za navedbo iz druge pripravljalne vloge da bi morala tožnica pri izračunu solastniškega deleža upoštevati lokal B., ki je „zrasel“ na skupnih prostorih brez soglasja vseh etažnih lastnikov ter prostore, namenjene za blagajno parkirne hiše, stiskalnico embalaže in WC, s čimer naj bi se spremenile površine skupnih prostorov6. 19. Toženka je tudi trdila, da uporabljeni ključi delitve (vseh) stroškov med etažnimi lastniki niso dogovorjeni in da naj bi jih tožnica samovoljno določila. Prav tako uporabljeni ključi niso skladni z določbami Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb. Ker pa gre v konkretnem primeru za poslovno stavbo, toženka ne more uspeti s sklicevanjem na Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki sicer določa le merila za delitev obratovalnih stroškov.

20. Kar se tiče preostalih ugovorov pa pritožbeno sodišče poudarja, da tudi če bi držali, toženka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnica dela oziroma storitev, za katere zahteva plačilo, ni opravljala. Prav tako ni nasprotovala trditvam tožnice, da so bili vsi računi, ki odpadejo na upravljanje, dokler je toženka svoje prostore oddajala v najem, plačani. Torej ni sporno, da je tožnica svoje delo opravljala. Zato zavrnitev tožbenega zahtevka tudi iz naslova upravljanja (plačila upravnikovega dela) v celoti pomeni, da je storitve, potrebne za obratovanje zgradbe, v kateri so prostori toženke, tožnica opravljala, toženka jih je prejela, plačati pa jih ni dolžna.

21. Taka presoja krši kar nekaj najbolj temeljnih splošnih načel obligacijskega zakonika (OZ), npr. načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), načelo poštenja iz (5. člena OZ), načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Po določilu prvega odstavka 8. člena OZ morajo udeleženci pri sklepanju poslov izhajati iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. Pogodba o upravljanju je neke vrste mandatna pogodba. Mandatar je skladno z določilom 778. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičen do običajnega plačila za svoje delo, če običajnega plačila ni, pa do pravičnega plačila. Tožnica je za upravljanje etažnim lastnikom zaračunavala po 0,1647 EUR/m² z DDV. Da bi bila ta cena na splošno previsoka, toženka ni navedla, sledeč njenim obširnim navedbam pa tožnici niti tega zneska ni dolžna plačevati, češ da je njegova višina nepreverljiva. Da bi z vidika 778. člena OZ ta cena ne bila primerna, pa toženka ni zatrjevala. Prav tako ni ugovarjala obsegu kvadratnih metrov, katerih lastnica je. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zato, ker tožbenega zahtevka ni presojalo tudi z vidika vseh citiranih določil OZ, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

22. Pritožbeno sodišče je tožnici po računih št. 9990000394438 (A3), št. 9990000378530 (A4), št. 9990000362609 (A5), št. 9990000346034 (A6) in št. 9990000410344 (A7) priznalo postavke „100 UPRAVLJANJE“, ki po posameznem računu znašajo 27,51 EUR, skupaj pa 137,55 EUR.

23. Tožnica je upravičena tudi do stroškov opominjanja, ki ji skladno z enajstim odstavkom 5. člena Pogodbe o upravljanju pripadajo v primeru zamude s plačilom računov, ki jih na podlagi te pogodbe izstavlja tožnica. Ker je za utemeljenost teh stroškov potrebna zgolj zamuda s plačilom računov, ugovori toženke, da tožnica ni izkazala za kateri opomin naj bi šlo ter kdaj in komu je bil poslan, niso relevantni. Strošek enega opomina znaša 4,00 EUR, skupaj pa stroški opominjanja po računih št. 9990000394438 (A3), št. 9990000378530 (A4), št. 9990000362609 (A5) in št. 9990000410344 (A7) torej znašajo 16,00 EUR. Tožnica pa ni upravičena do postavke „981 ZAMUDNE OBRESTI“, za katere tudi po ugovoru toženke v njeni prvi pripravljalni vlogi ni podala nobenih pojasnil glede njihovega izračuna.

24. Tožbeni zahtevek je tako utemeljen za stroške upravljanja in opominjanja po računih št. 9990000394438 (A3), št. 9990000378530 (A4), št. 9990000362609 (A5), št. 9990000346034 (A6) in št. 9990000410344 (A7) v skupnem znesku 153,55 EUR. Toženka datumu zapadlosti navedenih računov ni ugovarjala, zato od vsote stroškov upravljanja in opominjanja po posameznem računu dolguje skladno s 378. členom OZ tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dne od zapadlosti računov do plačila.

**Obrazložitev odločitve o pravdnih stroških**

25. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v pravdi uspela s 95,04 % in je v takem odstotku upravičena tudi do povračila stroškov. V preostalem delu je uspela toženka, ki je torej upravičena do povračila 4,96 % odmerjenih in priznanih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pravdne stroške tožnice odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT), Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in načela potrebnosti (155. člen ZPP).

26. Glede stroškov toženke je pritožbeno sodišče upoštevalo odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, saj ji tožnica v pritožbi ni nasprotovala (stroški toženke so bili odmerjeni na znesek 422,20 EUR). Glede na uspeh torej tožnici pripada 401,26 EUR.

27. Tožnici pa je pritožbeno sodišče v okviru izvršilnih stroškov priznalo 150 točk za sestavo predloga za izvršbo (tar. št. 27/1 OT), 3 točke za administrativne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 153 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znese 91,80 EUR. Na ta znesek je sodišče prištelo strošek sodne takse za predlog za izvršbo v višini 44,00 EUR (tar. št. 4011, 4041 tarife ZST-1). Do preostalih priglašenih izvršilnih stroškov pa tožnica ni upravičena, saj jih ni izkazala niti zanje ne obstaja podlaga v OT. Izvršilni stroški tožnice znašajo 135,80 EUR, ob upoštevanju njenega uspeha pa 6,74 EUR.

28. V okviru pravdnih stroškov gredo tožnici 300 točk za sestavo dopolnitve tožbe (18/1 OT), 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (19/1 OT) in 12 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 612 točk, kar ob upoštevanju višine odvetniške točke znaša 367,20 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče prištelo še strošek sodne takse v višini 166,00 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, ker te storitve nimajo narave samostojne storitve, ampak so že vključene v nagrado za sestavo vlog. Skupaj priznani pravdni stroški znašajo 533,20 EUR, 4,96 % od tega zneska pa 26,45 EUR.

29. Po medsebojnem pobotu je tako tožnica dolžna toženki v roku 8 dni povrniti še 368,07 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

**O pritožbenih stroških**

30. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti tudi sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Uspeh tožnice v pritožbenem postopku prav tako znaša 4,96 %. Pritožbeno sodišče ji je v skladu s predloženim stroškovnikom priznalo: 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) in 7,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 382,5 točk. Glede na vrednost odvetniške točke to znese 229,50 EUR. Na ta znesek je sodišče prištelo še sodno takso za pritožbo v višini 210,00 EUR. Skupaj priznani pritožbeni stroški tožnice znašajo 439,50 EUR, 4,96 % od tega zneska pa 21,80 EUR. Navedeni znesek je dolžna toženka tožnici povrniti v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2001 ter pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, občna seja VSS, 18. 12. 2001, objavljeno v Pravna mnenja 2/01 str. 15. 2 Več o tem glej komentar k členu 214 ZPP v: J. Zobec, Pravdni postopek; Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2009, GV založba, str. 374. 3 Pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. 4 Takšna je tudi ustaljena sodna praksa: glej sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 965/2015, II Cpg 1090/2015, II Cpg 631/2015, II Cpg 1312/2016, II Cpg 653/2015. 5 Tako je v drugi vlogi (na tretji strani) navedla, da se površine, ki izhajajo iz vtoževanih računov (29.677 m², 24.988,30 m², 21.177 m², 17.747,60 m², 8.205,70 m²) nanašajo na samo stavbo, pri čemer se čiščenje v stavbi opravlja na 29.677 m² (kar tako velja kot osnova za izračun deleža), površina 8.205,70 m² se nanaša na površino za katero se obračunava električna energija itd (toženka pa je navedla, da celotna površina stavbe znaša 47.225,50 m²). Navedla pa je tudi, da strošek upravljanja znaša 0,1674 EUR/m² z DDV. 6 S temi navedbami se toženka očitno zavzema za vključitev navedenih prostorov v površino skupnih delov stavbe, kar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni relevantno pri izračunu solastniškega deleža po kriteriju, ki ga je uporabila tožnica.