Jedro

Glede na ureditev v 118. čl. ZFPPIPP, kjer so navedeni razlogi, zaradi katerih je lahko upravitelj razrešen, in sicer med drugim, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je imenovan, je možna razrešitev upravitelja iz citiranega razloga le, če gre za hujšo obliko kršitve obveznosti.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo upnika P., d.o.o., za razrešitev upraviteljice (mag. M.Š.).

Proti navedenemu sklepu je upnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče ugodi predlogu za razrešitev stečajne upraviteljice. Opozarja, da se je sodišče v izpodbijanem sklepu pretežno ukvarjalo z vprašanjem, ali je izpodbojno tožbo mogoče vložiti, brez da bi bila predvidena z načrtom poteka stečajnega postopka. Pri tem pa je spregledalo, da je upnik očitek o vložitvi izpodbojne tožbe povezoval z dejstvom, da je tožba sestavljena nestrokovno, da je nesklepčna in da za vložitev takšne tožbe ni podlage v zakonu. Z njeno vložitvijo je stečajna upraviteljica izpostavila stečajnega dolžnika odškodninskim zahtevkom, ki bodo sledili, v kolikor bo upniku nastala škoda. Upravitelj mora svoje naloge in pristojnosti opravljati v skladu z zakoni in predpisi na njihovi podlagi, ter s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe, torej z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V konkretnem primeru pa jih ne in sodišče je povsem spregledalo navedbe upnika, da je bila izpodbojna tožba vložena brez da bi upraviteljica poznala najosnovnejši podatek, ki je potreben za vložitev takšne tožbe, in sicer, kolikšno naj bi bilo oškodovanje stečajnega dolžnika zaradi oddelitve. Tega bi lahko zatrjevala le, če bi vedela, kolikšna je bila vrednost nepremičnin v času oddelitve. Takšno ravnanje v kombinaciji z dejstvom, da vložitev tožbe ni predvidena v načrtu poteka stečajnega postopka (načrta sploh ni), predstavlja zlorabo pravic. Upnik ne sprejema stališča, da bo kasnejša odločitev o zahtevku po tožbi pokazala, ali je ravnanje upraviteljice dovolj skrbno in ali predstavlja izpolnjevanje dolžnosti skrbnega strokovnjaka. Naloga upravitelja je, da pred vložitvijo tožbe ugotovi, ali ima možnosti za uspeh. Drugačno ravnanje je neskrbno in potencialno škodljivo. Še posebej, če upoštevamo, da je upnik upraviteljici že 2.10.2009 poslal vlogo z mnenjem izvedenca, iz katere izhaja, da je bilo premoženje oddeljeno po realni vrednosti. Upnik nasprotuje stališču sodišča, češ da tudi zavrnitev zahtevkov upravitelja ne more biti razlog za njegovo razrešitev; to ne pomeni, da lahko upravitelj vloži kakršnokoli tožbo. Sodišče je navedlo, da ni potrebno, da bi bile posamezne, konkretno navedene izpodbojne tožbe opredeljene v načrtu stečajnega postopka in v terminskem planu, vendar pa se ni jasno opredelilo, ali mora načrt poteka stečajnega postopka vsebovati konkretne izpodbojne tožbe ali ne. V kolikor je odgovor pritrdilen, potem predstavlja dejstvo, da stečajna upraviteljica te tožbe ni vključila v načrt, kršitev pravil ZFPPIPP, kar je lahko razlog za njeno razrešitev. Sicer pa je napačno in v izrecnem nasprotju z ZFPPIPP, ob upoštevanju komentarja navedenega zakona, stališče sodišča, da ni potrebno, da bi bile konkretno navedene izpodbojne tožbe opredeljene v načrtu stečajnega postopka; iz komentarja ZFPPIPP na strani 247 izhaja, da bi morala biti tožba za izpodbijanje oddelitve in razveljavitev vpisov v zemljiški knjigi najprej določena (predlagana) v predlogu načrta stečajnega postopka, nato pa odobrena in sprejeta s strani sodišča, ki bi moralo pred sprejemom načrta pridobiti tudi mnenje upniškega odbora. V tem stečajnem postopku je bil načrt poteka stečajnega postopka sprejet in odobren s strani sodišča, vendar pa je po njegovem pregledu jasno, da načrt v tem delu (glede predvidenih izpodbojnih tožb) nima nikakršne vsebine. V zvezi z zapisom sodišča, da je že prišlo do predložitve načrta, terminskega plana in predračuna stroškov, kjer so sporna dejanja predvidena, pritožnik opozarja, da je ta navedba protispisna in je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, glede na to, da načrt poteka stečajnega postopka ne predvideva nobene konkretne izpodbojne tožbe. V zvezi z upnikovimi pripombami, ki se nanašajo na izbranega pooblaščenca, je sodišče zapisalo, da so pripombe neutemeljene, ob upoštevanju dejstva, da ni navedb oziroma očitkov o vsebini oz. kvaliteti dela. Ta zapis pa je protispisen in v nasprotju z upnikovimi navedbami v zahtevi. V nadaljevanju povzema navedbe iz zahteve in dodaja, da bi pooblaščenec, ki je pravni strokovnjak, moral vedeti in preveriti, ali je vložitev izpodbojne tožbe predvidena z načrtom poteka stečajnega postopka. Hkrati pa bi moral preveriti tudi, kakšno naj bi bilo oškodovanje stečajnega dolžnika. Nadalje opozarja na še eno dejanje upraviteljice, ki kaže na to, da je ali pristranska, ali pa dela ne opravlja z zadostno skrbnostjo. Za navedeni razlog je upnik izvedel po prejemu osnovnega seznama priznanih (nepriznanih) pogojnih terjatev. Gre za prijavo terjatve upnika E.P. v stečajno maso, v znesku 680.636,43 EUR s pp (zap.št. 22). Navedeno terjatev je upraviteljica prerekala z navedbo: „prerekamo – plačilo strojev za Kosovo denar ni prišel v P.Š.“. Ta navedba pa ne odraža dejanskega stanja, saj je upnik prijavi terjatve priložil pogodbe z banko V. d.d., iz katerih izhaja, da se je s krediti financiralo poslovanje P.Š. d.o.o.. Iz listin, ki jih v nadaljevanju povzema pa jasno izhaja, da je upnik plačal obstoječe obveznosti stečajnega dolžnika, zaradi česar je upravičen prejeti plačane zneske v regresnem postopku. Gre za povsem neutemeljeno prerekanje terjatve, s čimer se povzročajo nepotrebni stroški tako upniku, kakor tudi stečajnemu dolžniku.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Trditev, da je izpodbojna tožba, ki jo je vložila upraviteljica, sestavljena nestrokovno in da za njeno vložitev ni podlage v zakonu, po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne more predstavljati utemeljenega razloga za njeno razrešitev; ali je za vložitev takšne tožbe bila podlaga v zakonu in ali je tožba sklepčna, bo odločalo tisto sodišče, ki bo vodilo postopek po takšni tožbi. Tudi zatrjevana možnost, da bo zaradi vložitve izpodbojne tožbe upraviteljica izpostavila stečajnega dolžnika odškodninskim zahtevkom, ki bodo sledili, če bo upniku nastala škoda, ne more pomeniti utemeljenega razloga, ker gre le za hipotetično možnost. Poleg tega pa pritožnik niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o zapletenosti in spornosti pravnih razmerij med nekdanjimi udeleženci raznih statusnih sprememb upnika in sedanjega stečajnega dolžnika, iz katerih je generirala odločitev upraviteljice za vložitev sporne izpodbojne tožbe. Svojo trditev, da ob vložitvi izpodbojne tožbe upraviteljica ni vedela, kolikšna je bila vrednost nepremičnin v času oddelitve, je pritožnik povezoval z dejstvom, da vložitev omenjene tožbe ni bila predvidena v načrtu poteka stečajnega postopka in je zato menil, da predstavlja zlorabo pravic. Vendar pa je v zvezi s tem pomembno, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tudi že prišlo do predložitve načrta, terminskega plana in predračuna stroškov, kjer so sporna dejanja predvidena, pa tudi stroški za njihovo izvedbo, in je bil izdan sklep o načrtu poteka stečajnega postopka. Poleg tega pa upnik v pritožbi niti ne zatrjuje, da v pravdnem postopku upraviteljica ne more (več) navajati dejstev v smeri oškodovanja stečajnega dolžnika zaradi statusne spremembe oziroma v smeri konkretne vrednosti oddeljenega premoženja. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je po pritožbenih trditvah upnik upraviteljici že 21.9.2009 poslal vlogo z mnenjem izvedenca, iz katere izhaja, da je bilo premoženje oddeljeno po realni vrednosti. Če pa bi se sprejelo pritožnikovo stališče po tako strogi presoji možnosti za uspeh izpodbojne tožbe, da bi bil upravitelj upravičen do njene vložitve le v primeru, ko je uspeh zagotovljen, potem bi to v končni fazi povzročilo situacije, ko do vlaganja takšnih tožb s strani upraviteljev sploh ne bi več prihajalo. Ustvarjanje takšnih situacij bi bilo nedopustno. Iz istih razlogov je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen tudi pritožbeni očitek o izbranem pooblaščencu stečajnega dolžnika (glede trditev, da bi moral preveriti, kakšno naj bi bilo oškodovanje stečajnega dolžnika in ali je vložitev izpodbojne tožbe predvidena z načrtom poteka stečajnega postopka). Trditev, da ob vložitvi predloga za začetek stečaja niso bili podani pogoji insolventnosti in da naj bi zato bila sporna oseba pooblaščenca, ki je dolžnika tedaj zastopal, ni utemeljena že zato, ker je bil začet stečajni postopek nad dolžnikom (torej je bil predlog utemeljeni in stečajni razlog podan). Pavšalni in z dejstvi nepodprti sta pritožbeni trditvi, da naj bi bilo slabo finančno stanje dolžnika namerno ustvarjeno in da je bil predlog za začetek stečajnega postopka vložen z namenom, da se „ujame“ enoletni rok za izpodbijanje oddelitve; takšna pa je tudi trditev, da isti pooblaščenec zastopa tudi družbo B. d.o.o. v pravdnem postopku, ki se vodi zoper E.P., saj ni v zvezi s tem upnik v pritožbi navedel nobenih razlogov, njegovega sklicevanja na druge vloge v tem postopku ni mogoče upoštevati.

Kot je bilo že navedeno, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi prišlo do predložitve načrta, terminskega plana in predračuna stroškov, kjer so sporna dejanja predvidena in finančno ovrednotena, pri čemer sta bila izdana tako sklep o načrtu poteka stečajnega postopka, kot tudi sklep o potrditvi predračuna stroškov. Ker je torej tudi sporna izpodbojna tožba predvidena in upoštevana in je sodišče prve stopnje v povezavi s tem izdalo ustrezne sklepe, se vprašanje pritožbenega sklicevanja na zatrjevano neskrbno ravnanje upraviteljice, ne more postavljati. Tako se pokaže, da so za vprašanje, ali so podani razlogi za razrešitev upraviteljice, nerelevantne pritožbene trditve v smeri, da bi moral načrt poteka stečajnega postopka in terminski plan vsebovati konkretno navedene izpodbojne tožbe in da bi moralo sodišče prve stopnje pred sprejemom načrta poteka stečajnega postopka pridobiti mnenje upniškega odbora, pa tudi ne pritožbene trditve, češ da načrt poteka stečajnega postopka v tem delu (tj. glede predvidenih izpodbojnih tožb), nima nikakršne vsebine. V povezavi s tem pa tako ni utemeljena niti pritožbena trditev, češ da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 121. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP (ker da načrt poteka stečajnega postopka ne predvideva nobene konkretne izpodbojne tožbe).

Upnik v pritožbi uveljavlja novo dejstvo, za katero trdi, da je zanj izvedel šele po prejemu osnovnega seznama preizkušenih terjatev, in sicer, da je upraviteljica prijavo terjatve upnika E.P. v višini 680.636,43 EUR prerekala očitno neutemeljeno z navedbo: „prerekamo – plačilo strojev za Kosovo denar ni prišel v P.Š.“, čeprav je upnik prijavi priložil pogodbo z V. d.d., iz katere izhaja, da se je s krediti finansiralo poslovanje P.Š. d.o.o. in da je upnik plačal obstoječe obveznosti stečajnega dolžnika, zaradi česar je upravičen prejeti plačilo zneska v regresnem postopku.

Ključna dolžnost upravitelja v zvezi s prijavljeno terjatvijo upnika je določno izrekanje, ali jo priznava ali prereka (1. odst. 61. čl. ZFPPIPP). V kolikor upravitelj terjatev prereka, je v 7. tč. 4. odst. 61. čl. ZFPPIPP res določeno, da v takšnem primeru osnovni seznam preizkušenih terjatev vsebuje tudi opis dejstev, iz katerih izhaja, da terjatev ne obstaja. Vendar pa bi bilo prerekanje veljavno tudi, če opisa takšnih dejstev ne bi bilo. Poleg tega pa presoja vprašanja, ali je upraviteljica utemeljeno prerekala navedeno prijavljeno terjatev, ni v domeni tega stečajnega postopka, ampak (drugega) postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve (300. čl. ZFPPIPP).

Drži pritožbena trditev, da mora upravitelj svoje naloge opravljati v skladu z zakoni in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi ter s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe, torej z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Vendar pa je glede na ureditev v 118. čl. ZFPPIPP, kjer so navedeni razlogi, zaradi katerih je lahko upravitelj razrešen, in sicer med drugim, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je imenovan, možna razrešitev upravitelja iz citiranega razloga le, če gre za hujšo obliko kršitve obveznosti. Iz razlogov, ki so navedeni zgoraj pa izhaja, da v obravnavanem primeru ni podana takšna oblika kršitve obveznosti, zato se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da predlog za razrešitev upraviteljice ni utemeljen.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. in 4. odst. 128. čl. ZFPPIPP, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.