Jedro

Pritožbeno sklicevanje na zastaralne roke je ne samo pavšalno, ampak v prvi vrsti tudi sicer novo. Toženec se namreč v postopku na prvi stopnji ni skliceval na zastaranje niti ni podal nobenih dejanskih trditev, ki bi omogočale postavitev oziroma odločanje o ugovoru zastaranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13.1.2015 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16315/2014 z dne 13.2.2014 delno v veljavi za znesek 259,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2014 do plačila in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2014 do plačila (I. točka izreka), - da je dolžan toženec v roku 8 dni tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 12,92 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi. Navaja, da je v tej zadevi zahteval (navedel), naj se za razjasnitev stvari opravi narok. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo zgolj na podlagi tožničinih pisnih dokazov, njegovih dokazov pa ni preizkusilo. Prav tako so v sodbi datumska neskladja (in sicer v točki 1 in 3). Poudarja, da premije za celotno obdobje od 30.12.2012 do 30.12.2013, ni dolžan poravnati, saj je bilo zavarovanje po enem mesecu odpovedano (avto je bil namreč deponiran). Tožnica pa je bila o odjavi avtomobila iz prometa tudi pisno obveščena. Končno opozarja tudi, da po obligacijskem zakonu zavarovalniški posli absolutno zastarajo v dveh letih.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku(1). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava(2). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP)(3).

6. Toženčeve pritožbene navedbe, da je predlagal izvedbo naroka, ne držijo. To iz nobene od njegovih v postopku podanih vlog ni razvidno. Prav tako v njih ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, zaradi česar je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje njegovih dokazov ni preizkusilo, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v 11. točki (stran 5 izpodbijane sodbe) navedlo, da toženec svojih trditev, da je bilo vozilo odjavljeno in da je o tem pisno obvestil tožnico, ni dokazal (oziroma da za to dokazov sploh ni predložil)(4). Zato pomeni obsežno pritožbeno navajanje (vztrajanje), da je to storil(5), izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa (kot je bilo predhodno poudarjeno) v sporih majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga. Posledično je brezpredmetno pritožbeno omenjanje materialno-pravnih posledic, ki naj bi iz njegovega ravnanja(6) izhajale. Netočnosti, ki naj bi po njegovem mnenju obstajale v 1. in 3. točki obrazložitve sodbe, tudi, če bi bile resnične (pa niso),(7) prav tako ne bi predstavljale upoštevnega pritožbenega razloga. Toženec niti ne pojasni, kako naj bi vplivale na pravilnost/zakonitost same odločitve. Pritožbeno sklicevanje na zastaralne roke pa je ne samo pavšalno, ampak v prvi vrsti tudi sicer novo. Toženec se namreč v postopku na prvi stopnji ni skliceval ne na zastaranje, niti ni podal nobenih dejanskih trditev, ki bi omogočale postavitev oziroma odločanje o ugovoru zastaranja. Tudi v tem oziru gre tako za nedopusten pritožbeni razlog.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZPP Op. št. (2): Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo.

Op. št. (3): V zvezi s to značilnostjo je tesno povezana tudi okoliščina, da je moč v postopku v sporih majhne vrednosti (v skladu z določbo 453. člena ZPP) upoštevati samo tista dejstva in dokaze, ki jih stranke navajajo v vlogah iz 452. člena ZPP. Novih dejstev (dokazov), ki jih stranka navaja oz. poda kasneje (kar velja seveda tudi za pritožbo), sodišče ne sme upoštevati (saj so nedopustna).

Op. št. (4): Kar, kot izhaja iz njegovih vlog, v celoti drži. Op. št. (5): Da je torej avto iz prometa odjavil in o tem tožnico pisno obvestil. Op. št. (6): Izrecna trditev o odpovedi zavarovanja je tudi sicer nova in že zato nedopustna.

Op. št. (7): V omenjenih točkah ne gre za zaključke sodišča prve stopnje, ampak njegovo navajanje, na podlagi katerih verodostojnih listin, je bil izdan sklep o izvršbi (1. točka obrazložitve), oziroma tožničinih v postopku podanih trditev (3. točka obrazložitve). Poleg tega se datum 9.2.2014 ne nanaša na znesek ampak na dan izdaje verodostojnih listin; navedba, da je toženec poravnal prvi obrok, pa se nanaša na obrok (in sicer prvi od devetih), ki naj bi zapadel dne 17.1.2013. Skratka trditev o neskladjih ne drži.