Jedro

Za izvršitev denarne kazni je za obsojenca milejši KZ-1 kot KZ, ker predvideva krajši zastaralni rok.

Primeri iz 2. odstavka 48. člena KZ-1, 2. odst. 71. člena KZ-1, 3. odst. 72. člena KZ-1, ko zastaranje ne teče, se ne nanašajo na izvršitev denarne kazni, temveč na kazen zapora in varnostne ukrepe.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obsojenega F. G. se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavi.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Brežicah je z v uvodu navedenim sklepom obsojenemu F. G. izrečeno denarno kazen v višini 834,59 EUR spremenilo v kazen zapora v trajanju 20 dni.

Zoper sklep je vložil pritožbo obsojenec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je predlagal „odpis“ denarne kazni oziroma njeno obročno odplačevanje.

Ob reševanju obsojenčeve pritožbe, presoji izpodbijanega sklepa in upoštevanju vsebine kazenskega spisa, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. K 3/2006 z dne 12.4.2006 za kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 4. odstavku 249. člena KZ izrečena denarna kazen v znesku 200.000,00 SIT (kar sedaj znaša 834,59 EUR), ki jo je bil dolžan plačati v roku enega meseca. V primeru, če se denarna kazen ne bi dala prisilno izterjati, pa je bilo določeno, da bo izvršena tako, da se bo za vsakih začetih 10.000,00 tolarjev določil en dan zapora. Sodba je postala pravnomočna dne 21.4.2006, ko je tudi pričel teči rok za zastaranje izvršitve denarne kazni. V 5. točki 1. odstavka 113. člena KZ je določeno, da se izrečena kazen na zapor enega leta ali na denarno kazen ne sme več izvršiti po poteku treh let. Zastaranje izvršitve kazni se začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna (1. odstavek 115. člena KZ). Zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitve kazni. V 5. odstavku 115. člena pa je določeno, da izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni. Po določbah KZ je absolutni zastaralni rok za izvršitev denarne kazni šest let. Dne 1.11.2008 je stopil v veljavo novi Kazenski zakonik (KZ-1), ki je prinesel spremembe glede zastaranja kazenskega pregona in izvršitve kazni. KZ je razlikoval relativno in absolutno zastaranje kazenskega pregona in izvršitve kazenskih sankcij, pri čemer je bil absolutni zastaralni rok določen kot dvakratnik relativnih zastaralnih rokov. KZ-1 je ta sistem spremenil, tako, da je odpravil relativno zastaranje in s tem roke, v katerih je potrebno začeti kazenski pregon oziroma izvrševanje kazenske sankcije. Glede zastaranja izvršitve denarne kazni KZ-1 v 5. točki 92. člena določa, da se ne sme več izvršiti, ko je poteklo tri leta od obsodbe. Zastaranje izvršitve kazni glede na določbe 94. člena KZ-1 prav tako začne teči tistega dne, ko postane sodba pravnomočna. V 2. odstavku istega člena je sicer zapisano, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. To pa so primeri iz 2. odstavka 48. člena KZ-1, 2. odstavka 71. člena KZ-1, 3. odstavka 72. člena KZ-1, ki se ne nanašajo na izvršitev denarne kazni, temveč na kazen zapora in varnostne ukrepe. Po KZ-1 je torej rok za izvršitev denarne kazni tri leta od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu taka kazen izrečena. KZ v 3. členu, KZ-1 pa v 7. členu, dopuščata odstop od načela zakonitosti in sicer, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

V konkretnem primeru je za obsojenca milejši KZ-1, saj določa krajši zastaralni rok za izvršitev denarne kazni. Sodišče druge stopnje je zato ob reševanju obsojenčeve pritožbe, ker je ugotovilo, da je zastaranje izvršitve obsojencu izrečene denarne kazni glede na določbe KZ-1 nastopilo že dne 21.4.2009, izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavilo.