Jedro

Tudi v primeru t.i. procesnega pobotanja pobot nastane na dan, ko se stečejo pogoji zanj, tako da mora, če imata terjatev tožnika in terjatev tožene stranke različno dospelost, sodišče prve stopnje v izreku sodbe navesti, kdaj se pobot izvede.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. točki izreka, tako da se v tem delu glasi: „Terjatev tožnika iz naslova plače za čas od januarja do aprila 2009 iz I. točke izreka sodbe v višini neto plač, obračunanih od bruto zneskov, ki so navedeni v I. točki izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih mesečnih neto zneskov tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do 9. 7. 2009 ter v pobot uveljavljana ugotovljena terjatev tožene stranke iz II. odstavka izreka v višini 871,58 EUR se pobotata na dan 9. 7. 2009, tožena stranka pa je dolžna tožniku plačati razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2009 dalje do plačila, ter od mesečnih bruto zneskov plač iz I. odstavka izreka obračunati in plačati davke in prispevke ter akontacijo dohodnine, vse v 15 dneh pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: ugotovilo obstoj terjatve tožnika nasproti toženi stranki iz naslova plač za čas od januarja 2009 do aprila 2009 v bruto zneskih 847,65 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od datumov zapadlosti, ki so razvidni iz izreka sodbe (I. točka izreka); ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke nasproti tožniku v znesku 871,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2009 do plačila (II. točka izreka); razsodilo, da je po opravljenem pobotu ugotovljene terjatve tožnika iz naslova pripadajoče plače in ugotovljene terjatve tožene stranke v višini 871,58 EUR dolžna tožena stranka tožniku plačati pripadajočo razliko neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, kot je razvidno iz I. točke izreka, prav tako pa od posameznih mesečnih bruto plač za obdobje od januarja 2009 do vključno aprila 2009 obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine od mesečno pripadajočega zneska bruto plače 847,65 EUR, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova: odpravnine plačati znesek 1.695,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 do plačila, opravljenih nadur znesek 214,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 do plačila; denarnega povračila po 94. členu ZDR znesek 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2009 do plačila, ter v presežku zavrnilo višji zahtevek tožnika za plačilo iz naslova opravljenih nadur, kot tudi zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 300,00 EUR za čas od 31. 3. 2009 do 20. 5. 2009 (IV. točka izreka).

Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 996,36 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pa krije sama (V. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe pa je nerazumljiv, nedoločen oz. nedoločljiv in v nasprotju s 3. odstavkom 324. člena ZPP. Določno opredelitev zahtevka, ki se mu ugodi ali se ga zavrne, narekujejo pravila pravnomočnosti. Le v tem primeru je možen preizkus, da se ne začne pravda o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Tožena stranka iz izreka sodbe, predvsem iz III. točke, sploh ne more razbrati, kakšen znesek naj tožeči stranki izplača. Sodišče prve stopnje kljub predlogu tožeče stranke ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, ne da bi pojasnilo, zakaj ne. Pavšalna navedba, da ne gre za potreben dokaz, ne zadostuje. Tožena stranka se sklicuje na 1. in 2. odstavek 213. člena ter 8. člen ZPP in poudarja, da pomanjkanje obrazložitve glede zavrnjenih dokazov ni v skladu s procesnimi pravili, ki omogočajo strankam enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS). Gre za kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je neobrazložena in nejasna, saj tožena stranka ne ve, na podlagi kakšnih izračunov in ugotovitev je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, to pa onemogoča vsebinsko učinkovito pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvenih kršitev po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih izrecno uveljavlja tudi pritožba.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zavrnitve dokaznega predloga oz. pomanjkanja obrazložitve glede zavrnjenih dokazov nikakor ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po tej določbi (oz. po določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), kot zmotno meni pritožba, prav tako pa ne gre za poseg v pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP namreč o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo razloge za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke (ki ga je predlagala tožeča stranka s pristavkom „po potrebi izvedenec ...“), ki ga je štelo za nepotrebnega, ker je ocenilo, da lahko upoštevajoč predložene listine zakonito odloči v predmetni zadevi. Takšna obrazložitev, četudi ji tožena stranka očita, da je le pavšalna, povsem zadostuje, tako da ne gre za kršitev določbe citiranega 2. odstavka 287. člena ZPP. Zavrnitev dokaznega predloga je bila v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljena. Vsa odločilna dejstva so bila namreč ugotovljena z drugimi dokazi, zlasti z listinami, pri čemer so bistveni s strani tožene stranke pripravljeni obračuni plač za obdobje od meseca januarja do aprila 2009 (priloga A14), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo višino tožniku pripadajoče bruto plače, ki je tožena stranka tožniku ni izplačala, kakor tudi višino odpravnine, do katere je tožnik, ki mu je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upravičen po določbi 2. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Zavrnitev dokaznega predloga torej sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če pa sodišče zavrne dokazni predlog za ugotovitev odločilnih dejstev, ima to lahko za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar v obravnavanem primeru tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je v pretežni meri pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno in utemeljeno odločitev. Deloma pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo pri sprejemu odločitve o pobotnem ugovoru, tako da je odločitev v točki III. izreka sodbe deloma napačna zato, ker sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo, kdaj se izvede pobotanje ugotovljenih terjatev, kar bi moralo storiti glede na različno dospelost terjatve tožnika iz naslova plače in ugotovljene terjatve tožene stranke. Sicer pa izrek sodbe tudi v III. točki ni niti nerazumljiv niti nedoločen oz. nedoločljiv, čeprav so opredeljeni le bruto in ne neto zneski plače, ki jo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka pravilno prisodilo tožniku. Zato pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb postopka (po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP oz. po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 324. člena ZPP) v zvezi s formulacijo III. točke izreka sodbe nikakor ni utemeljen.

V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje sicer pravilno zapisalo, da je upoštevalo predlog tožene stranke, da se njena terjatev pobota oz. poračuna pri plačah tožnika, ker gre za njene najstarejše obveznosti, ter odločilo, da se ugotovljena terjatev toženke v znesku 871,58 EUR pobota do navedene višine s pripadajočo neto plačo tožnika, razliko pripadajoče plače ter prispevke in dohodnino od posameznih mesečnih bruto plač v znesku 847,65 EUR mesečno pa je tožena stranka dolžna plačati tožniku. Glede na pobotni ugovor je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno oblikovalo tričlenski izrek sodbe, vendar niti v izreku (III. točka izreka) niti v razlogih sodbe ni upoštevalo dejstva, da tudi v primeru t.i. procesnega pobotanja v pravdi pobot nastane na dan, ko so se stekli pogoji zanj (311. ter 2. odstavek 312. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ). Terjatve tožnika iz naslova plače so zapadle v plačilo, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe, od 19. 2. 2009 do 19. 5. 2009, torej pred zapadlostjo v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, ugotovljene v II. točki izreka v znesku 871,58 EUR, ki je zapadla kasneje, to je 9. 7. 2009. Na dan 9. 7. 2009 so se torej stekli pogoji za pobot med neto zneski plač, do katerih je upravičen tožnik po odbitku oz. plačilu davkov in prispevkov od bruto plač, ter nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožnika. Ker je delavec glede na določbe ZDR in drugih predpisov upravičen do bruto plače, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mu je prisodilo bruto zneske dolgovanih plač, saj se neto zneski ugotovijo in izplačajo šele po obračunu davkov in prispevkov po prispevnih stopnjah, veljavnih na dan plačila obveznosti. Neto zneski plače za sporno obdobje, do katerih je upravičen tožnik, ki se pobotajo z nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožnika, sicer v izreku sodbe iz opisanega razloga ne morejo biti opredeljeni po višini, so pa določljivi. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke III. točko izreka delno spremenilo tako, da je v izreku opredelilo datum pobota terjatve tožnika iz naslova neto plač z nasprotno terjatvijo tožene stranke ter odločilo, da je tožena stranka po opravljenem pobotu dolžna tožniku plačati razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izvršenem pobotu (to je od 10. 7. 2009) do plačila, od bruto plač v zneskih, ki so razvidni iz I. točke izreka sodbe, pa obračunati in plačati davke in prispevke.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, deloma podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi ter v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP deloma spremenilo III. točko izreka sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (154., 155., 165. člen ZPP).