Jedro

Rok za prijavo v obvezno zavarovanje, ki je določen v 6. členu ZPIZ-2, se nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti stališče ministrstva, ki je z razlago, sprejeto konec maja 2014, razširilo uporabo določbe 3. člena ZPIZ-2A tudi na ostale zavarovance, ki dokažejo, da so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani kot brezposelne osebe v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi bili lahko tako prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje tudi na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2013 in z dne 19. 7. 2013, zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje (I. točka izreka) ter zavezalo toženko, da je dolžna v roku 30 dni odločiti o zahtevku tožnika (II. točka izreka).

Med strankama postopka ni bilo sporno, da je bil tožnik od 8. 11. 2012 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) in se iz prostovoljnega zavarovanja ni odjavil ter je plačeval prispevke. Prvostopenjsko sodišče meni, da za tožnika velja izrecna določba 3. člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2014 - v nadaljevanju: ZPIZ-2A) glede osnov za plačilo prispevkov in je potrebno tožnika obravnavati tako kot zavarovanca na podlagi 7. alineje 34. člena ZPIZ-1. Za tožnika ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZ-2A in uskladitev njegove zavarovalne podlage vezati na časovni rok 30 dni. Rok 30 dni za ponovno vključitev v zavarovanje je bil dan na razpolago vsem tistim zavarovancem, ki so se iz obstoječega zavarovanja zaradi uvedbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2) odjavili, zaradi povišane višine prispevka in slabega materialnega, socialnega položaja teh oseb. Za tožnika določba o 30-dnevnem roku za ponovno prijavo ne velja in je v posledici tega toženka vlogo tožnika napačno zavrgla in sploh ni ugotavljala dejanskega stanja.

2. Pritožuje se toženka. Meni, da za osebe, ki so bile prostovoljno vključene v zavarovanje tako kot tožnik, to je na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti ZPIZ-2 niti novela zakona, to je ZPIZ-2A, nista omogočala prehodnega obdobja in plačevanja prispevkov v nižji višini v prehodnem obdobju. Šele s tolmačenjem 3. člena ZPIZ-2A, kot ga je sprejelo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bila tem zavarovancem, v določenem roku, dana možnost, da z izrecno zahtevo po spremembi podlage (šifre) zavarovanja, na podlagi katere so bili pravilno zavarovani več let, in ob predložitvi ustreznih dokazil dosežejo, da se tudi zanje upošteva prehodno obdobje iz ZPIZ-2A. Ker so bili ti zavarovanci zavarovani na podlagi, ki je ZPIZ-2A ni navajal, in ker je bilo pomembno tudi dejstvo brezposelnosti in prijavljenosti v evidenci ZRSZ, so morali ti zavarovanci sprožiti ustrezen postopek in dokazati potrebna dejstva, pri čemer pa je ministrstvo utemeljeno tudi zanje napotilo na uporabo 6. člena ZPIZ-2A oziroma roka, ki se je iztekel 7. 6. 2013. Tako so bili glede roka v enakem položaju tisti, ki so se iz zavarovanja s 1. 1. 2013 odjavili in se sicer, če tega ne bi omogočal ZPIZ-2A, ne bi mogli več prijaviti pod pogoji iz časa pred uveljavitve ZPIZ-2, ter tisti, ki se sicer po 1. 1. 2014 niso odjavili iz zavarovanja, bili pa so zavarovani po podlagi, za katero glede višine prispevka prehodno obdobje zakonsko ni bilo predvideno. Od obojih se je zahteval določen izraz volje in določeno ravnanje in za oboje je bil za takšno ravnanje predviden prekluzivni 30-dnevni rok. Tako je napačen zaključek sodišča, da za tožnika ni mogoče uporabiti roka iz 6. člena ZPIZ-2A in da uskladitev njegove zavarovalne podlage ni mogoče vezati na 30-dnevni rok.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in vlogo nepravilno zavrgla.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v okviru pritožbenih navedb in v obsegu kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom in prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 20. 9. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote A. št. ... z dne 19. 7. 2013. S sklepom je območna enota zavrgla zahtevo tožnika za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje, ker je zamudil rok, ki se je iztekel 7. 6. 2013. 7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik dne 27. 6. 2014 vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik je bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova prostovoljne vključitve v zavarovanje kot oseba, ki se je prostovoljno vključila v obvezno zavarovanje v roku šestih mesecev po prenehanju obveznega zavarovanja in bila v zadnjih desetih letih najmanj pet let vključena v obvezno zavarovanje, na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in sicer od 8. 11. 2012 dalje. Iz zavarovanja se ni odjavil. 8. Sporno v predmetni zadevi je, ali tudi za tožnika velja 30-dnevni rok določen v 6. členu ZPIZ-2A, da se od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje. Tožena stranka v zvezi s tem stoji na stališču, da tudi za zavarovance, kakor je tožnik velja navedeni 30-dnevni rok, ki je potekel dne 7. 6. 2014 in je v posledici tega njegovo vlogo zavrgla.

9. Odgovor na navedeno vprašanje je podan v določilih ZPIZ-2A. 6 člen citiranega zakona določa rok, ki se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato toženka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti stališče ministrstva, ki je z razlago, sprejeto konec maja 2014, razširilo uporabo določbe 3. člena ZPIZ-2A tudi na ostale zavarovance, ki dokažejo,da so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani kot brezposelne osebe v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi bili lahko tako prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje tudi na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati.

10. Toženka se v pritožbi sklicuje tudi na odločitve pritožbenega sodišča pod opr. št. Psp 585/2014 z dne 22. 1. 2015 in Psp 465/2014 z dne 11. 12. 2014. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015 sprejelo drugačno stališče, kakor je v citiranih odločitvah pritožbenega sodišča. Stališče, ki ga je zavzelo revizijsko sodišče je enako, kakor stališče pritožbenega sodišča v tej zadevi.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.