Jedro

Vsaka odsotnost s teritorija Republike Slovenije v obdobju po plebiscitu sama zase še ne pomeni, da določena oseba ne živi v Sloveniji, ne da bi bilo ugotovljeno, koliko časa je bil posameznik odsoten in razlogi za odsotnost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.7.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91). V obrazložitvi navaja, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba v mesecu avgustu 1991 zapustil Slovenijo, nakar se je po demobilizaciji v začetku decembra 1991 vrnil v Slovenijo. V mesecu aprilu 1992 je odšel na obisk k bolni materi v Srbijo, kjer se še vedno nahaja. Ker je tožnik v mesecu aprilu 1992 prekinil dejansko bivanje v Sloveniji, ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v Slovenijo prišel leta 1979, kjer se je 1986 poročil s slovensko državljanko. Oba otroka sta prav tako slovenska državljana. Stalno prebivališče ima še sedaj prijavljeno v Črnomlju, kot ga je imel 23.12.1990, ko je še redno delal v Sloveniji. Začasno je res služboval v JA izven Slovenije, vendar mu je služba prenehala 21.10.1991 in ko se je vrnil v Slovenijo zoper njega ni bil sprožen noben postopek. V aprilu 1992 je odšel na obisk k bolni materi in ko se je čez teden dni nameraval vrniti v Slovenijo, ga je tožena stranka na meji zavrnila, čeprav ima tukaj družino in stalno prebivališče. Tožnikovo odsotnost je torej namerno povzročila tožena stranka, kar je zamolčala in sedaj isto okoliščino uporablja kot razlog za odklonitev državljanstva. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba odšel iz Slovenije v BiH in so tako zanj veljale določbe zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89, 26/90), po katerem po odhodu v BIH ni mogel prosto odločati, v katerem kraju bo bival, zato njegov odhod pomeni prekinitev dejanskega bivanja v Sloveniji ne glede na razlog odhoda in ne glede na to, da se je razmeroma kmalu vrnil v Slovenijo. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem državljan druge republike pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti.

V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker je v aprilu 1992 odšel na obisk k materi v Srbijo, kjer se še vedno nahaja. Navedeno dejansko stanje tožnik izpodbija in zatrjuje, da je tožena stranka zamolčala, da mu je onemogočila vstop v državo, ko se je po enem tednu odsotnosti v aprilu 1992 želel vrniti v Slovenijo. To okoliščino je potrdila v postopku zaslišana tožnikova žena. Na njeno izpoved se tožena stranka v odločbi tudi sklicuje, vendar navedeni del izpovedi v odločbi ne omenja niti je ne ocenjuje.

V zakonu ni določneje opredeljeno, kaj je vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi". Zato mora vsebino določiti organ, ki na podlagi takega predpisa odloča. Vendar po oceni sodišča vsakršna odsotnost s teritorija Republike Slovenije v obdobju po plebiscitu še ne pomeni, da določena oseba v Sloveniji ne živi. Če se prizadeta oseba določeni čas ne nahaja na tem območju, na sklep o tem ali še živi v tem kraju, vpliva med drugim tudi dejstvo, koliko časa je bila odsotna s tega območja in razlogi za odsotnost. Zato je po mnenju sodišča preuranjen sklep, da je tožnik dejansko življenje v Sloveniji prekinil v aprilu 1992, ker se ni vrnil iz Srbije, ne da bi bil ocenjen tudi preostali del izpovedi tožnikove žene, ki je zatrjevala, da je tožniku po enotedenski odsotnosti bil preprečen vstop v državo. Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu navedenega zakona nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, sodelovanju stranke v postopku in vsebini obrazložitve odločbe, veljajo glede tega določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To med drugim pomeni, da je organ, ki vodi postopek dolžan vestno in skrbno presoditi vsak dokaz v celoti in ne samo nekatere in tudi obrazložiti sprejeto oceno (9. člen ZUP). Ker tožena stranka tega ni v celoti upoštevala, so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo tudi na ugotovljeno dejansko stanje. V odgovoru na tožbo tožena stranka dopolnjuje dejansko stanje in tudi navaja drugačen razlog prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji in sicer, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA zapustil Slovenijo in odšel z enoto v BIH in tako ni mogel odločati, v katerem kraju bo živel, zato njegov odhod pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji. Toda z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe. Obrazložitev mora biti navedena v odločbi, ker je samo tako omogočena kontrola, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljen materialni predpis (2. odstavek 209. člena ZUP). V odločbi torej mora biti navedeno celotno ugotovljeno dejansko stanje, razlogi, ki so odločilni za presojo dokazov, kakor tudi razlogi, ki na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. Izpodbijana odločba take vsebine nima, zato je niti ni mogoče v celoti preizkusiti.

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je izpodbijana odločba nezakonita iz razlogov 3. točke 1. odstavka 10. člena ZUS. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Pravila ZUP in ZUS je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.