Jedro

Vsaka delodajalčeva odločitev, ki po presoji (delovnega) sodišča ni pravilna, sama po sebi še ne pomeni tudi protipravnosti v smislu, ki ga tej predpostavki splošnega civilnega delikta določa odškodninsko pravo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tožencu.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je toženec veliko število invalidov naprtil drugemu delodajalcu, čeprav je hčerinska družba ene najbogatejših gospodarskih družb v državi. Splošno znano je, da so vsa invalidska podjetja, ki so masovno prevzemala invalide, hitro propadla. Poudarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o obsežnih in konkretnih pritožbenih navedbah, da je že prvostopenjsko sodišče zgrešilo rdečo nit pravde, saj je tožnik uveljavljal odškodnino za duševne bolečine zaradi prikrajšanja v minimalni pravici iz delovnega razmerja – osebnem dohodku; izplačilo nadomestil plače po več letih ni pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine. Postopek spremembe pogodbe o zaposlitvi in prerazporeditev k drugemu delodajalcu je bil zrežiran; šlo je za isto delo v istih prostorih. Sodišči nižjih stopenj nista zavzeli jasnega stališča glede zrežiranosti in koruptivnosti toženčevega ravnanja. Tožba je (bila) sklepčna, zatrjevana dejstva so obrazložena in podprta z dokazi, ki pa jih sodišče neutemeljeno in neobrazloženo ni izvedlo. Pri tem tožnik opozarja tudi na obveznosti sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva. Meni, da je izkazal vse predpostavke odškodninske obveznosti, zato mu gre odškodnina po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR); gre za škodo, ki je bila povzročena s hudim kaznivim dejanjem, in sicer korupcijo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo podal laičen odgovor.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov glede pritožbenega očitka o napačnem materialnopravnem izhodišču sodišča prve stopnje. P ritožbeno sodišče je pojasnilo, da je za odločitev v obravnavani zadevi ključen že materialnopravno pravilen in ustrezno obrazložen prvostopenjski zaključek, da v konkretnem primeru ni podana protipravnost toženčevega ravnanja kot ena izmed predpostavk odškodninske obveznosti, zato nadaljnji razlogi o neobstoju njenih ostalih predpostavk niso potrebni(1); iz tega razloga tudi stališče sodišča prve stopnje o neobstoju škode, katere povračilo uveljavlja tožnik, ki je v določenem delu res zmotno, na materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Z navedeno obrazložitvijo Vrhovno sodišče v celoti soglaša. Poudariti je nadalje treba, da trditev o drugih v reviziji navedenih okoliščinah, o katerih naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov (o zrežiranosti in koruptivnosti postopka prerazporeditve k drugemu delodajalcu), tožnik v postopku na nižjih stopnjah sojenja (sploh) ni podal, zaradi česar opredeljevanje do teh ni (bilo) možno.

Pravdni postopek namreč temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)(2). To pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik mora torej navesti (vsa) tista dejstva, ki so (po njegovem mnenju) pravno relevantna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice.

Sodišče ne le, da ni dolžno, temveč ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje. V zvezi z revizijskim opozarjanjem na neupoštevanje 285. člena ZPP pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da bi kršitev omenjene določbe lahko pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP), vendar je pri tem bistveno, da je tožnik v pritožbi ni uveljavljal. S tem si je zaprl možnost, da bi to uspešno storil v revizijskem postopku; šlo bi namreč za tako imenovano „preskakovanje“ pravnih sredstev, ki zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva ni dovoljeno. Revizijski očitek o neizvedbi (oziroma njeni neobrazloženosti) nekaterih dokazov pa je presplošen, da bi ga Vrhovno sodišče (lahko) obravnavalo(3).

7. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišč nižjih stopenj, da v obravnavani zadevi ni podan (vsaj) eden od elementov odškodninskega delikta, in sicer nedopustno (protipravno) ravnanje toženca, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožnik je delovni invalid III. kategorije, kateremu je (bila) od 1. 12. 1998 priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo. Ker toženec takšnega dela ni imel, mu je v skladu s prvim odstavkom 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) zagotovil delo pri drugem delodajalcu. Pri tem je toženec po neizpodbojnih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP) sodeloval z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območno enoto Maribor, ki je 18. 5. 1999 izdala dopolnilno mnenje o ustrezni zaposlitvi, in sicer da je tožnik popolnoma zmožen (s polnim delovnim časom) za predlagano drugo ustrezno delo. V delovnem sporu, ki ga je sprožil tožnik(4), je sodišče razveljavilo odločitev toženca, da tožniku preneha delovno razmerje pri njem z 10. 6. 1999 in da se mu zagotavlja drugo ustrezno delo pri V., s. p., z istim dnem, ter ugotovilo, da je tožnikovo delovno razmerje pri tožencu trajalo do 23. 7. 2002. Posebej je treba poudariti , da vsaka

delodajalčeva odločitev, ki po presoji (delovnega) sodišča ni pravilna, sama po sebi še n e pomeni tudi protipravnosti v smislu, ki ga tej predpostavki splošnega civilnega delikta določa odškodninsko pravo . Povedano drugače, vsaka sprememba odločitve pristojnih organov delodajalca v postopku sodnega varstva ne more imeti za posledico njegove odškodninske obveznosti. Pod pravni pojem protipravnosti škodnega ravnanja je namreč mogoče subsumirati le takšno dejanje delodajalca, ki nima podlage v zakonu (je samovoljno) ali je sicer v okviru zakonskih pooblastil, vendar predstavlja njihovo zlorabo (pristranska razlaga pravne norme ali pristransko ugotavljanje odločilnih dejstev, šikaniranje ipd.), torej le, ko gre za primere grobih kršitev, storjenih namenoma ali iz hude malomarnosti(5)

. Vrhovno sodišče opozarja, da tožnik takšnih okoliščin do revizijskega postopka ni (substancirano) navajal in v tej smeri tudi ni predlagal nobenih dokazov, zato jih ni bilo mogoče upoštevati ( primerjaj 286. člen, prvi odstavek 337. člena in

372. člen ZPP).

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi tako imenovanega splošnega civilnega (odškodninskega) delikta, torej nedopustno ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost (subjektivna – krivdna ali objektivna), in sicer hkrati – kumulativno (primerjaj 154. in naslednji členi ZOR). To pomeni, da že odsotnost ene izmed naštetih predpostavk v konkretnem primeru izključi odškodninsko zavezo zatrjevanega oškodovalca.

Op. št. (2): Navedeno pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Op. št. (3): Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati.

Op. št. (4): Gre za delovni spor Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, Pd 35/2003. Op. št. (5): (Tudi) proces sprejemanja odločitev delodajalca sam zase ni (ne more biti) protipravno ravnanje; narava odločanja je taka, da je pogosto mogoča različna presoja pravnih in dejanskih vprašanj, pri čemer prihaja (tudi) do napak ali nepravilnosti, med katerimi ni mogoče vsake opredeliti kot nedopustno ravnanje, ki je pogoj za nastanek odškodninske obveznosti . P rav zaradi tega je zakonodajalec za primere, ko delavec meni, da so bile kršene njegove pravice, predvidel sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (primerjaj prvi odstavek 83. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja –

ZTPDR in 204. člen sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih – ZDR), ki je namenjeno preizkusu pravilnosti izvedenega postopka pri delodajalcu in v njem sprejete odločitve.