Jedro

Kolikor je tožeča stranka v času od dneva plebiscita (23.12.1990) do izdaje izpodbijane odločbe bila določen čas na začasnem delu v tujini (4 mesece in pol) in se je občasno vračala v Slovenijo, v kraj stalnega prebivališča, sicer pa ves drug čas živela v Sloveniji, je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožeča stranka v Sloveniji dejansko ne živi, premalo obrazložena. V ponovnem postopku naj tožena stranka konkretno ugotovi, kje so potekale temeljne življenjske dejavnosti tožeče stranke oziroma konkretizira vsebino pojma "dejansko življenje".

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 18.5.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik vojaška oseba, po činu starejši vodnik, zaposlen v kasarni v Sloveniji. Tožniku je aktivna vojaška služba prenehala 31.8.1991, nato pa je zaradi zaposlitve odšel v tujino v Zvezno Republiko Nemčijo, kjer je ostal približno štiri mesece in pol. Glede na to, da tožnik od 23.12.1990 do izdaje izpodbijane odločbe ni ves čas živel v Sloveniji, tožena stranka ocenjuje, da ne glede na razloge odsotnosti, ki jih navaja tožnik, v navedenem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji, ki jih za pridobitev državljanstva Republike Slovenije kumulativno določa 1. odstavek 40. člena navedenega zakona. Zato tožena stranka tožnikovi vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da je na zaslišanju pred uradno osebo tožene stranke izpovedal, da je sicer res odšel v Zvezno Republiko Nemčijo, da pa se je v vseh štirih mesecih odsotnosti 2 do 3 krat po 3 do 4 dni vračal v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da je ves čas dejansko živel v Republiki Sloveniji. V Sloveniji ima namreč ženo, stanovanje, ustanovil pa je tudi podjetje (še v času, ko je prenehal službovati v vojski takratne Jugoslavije). Skratka, izpolnjuje vse pogoje, ki jih zahteva zakon o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev tega državljanstva. Povsem jasno je, da ni zapuščal območja Republike Slovenije zato, ker ne bi imel namena v Sloveniji živeti ali pa da tukaj ne bi dejansko živel, ampak zgolj iz razloga preživetja. Kajti takoj, ko je zapustil službovanje v vojski takratne Jugoslavije (pri kateri že predhodne štiri mesece ni dobival plače), je moral nekaj začeti delati, da je lahko preživel sebe in svojo ženo. Skušal je najprej z delom v Sloveniji, in sicer tako, da je delal honorarno, da je skušal nekako "zagnati" svoje novo podjetje. Vendar pa je to le bilo finančno premalo in prešibko, še posebej spričo dejstva, da je bila takrat Slovenija še tako rekoč v vojni in da so bile razmere še vedno skrajno nedoločene. Navaja, da so znani primeri, ko so prosilci vložili prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva v skladu s 40. členom navedenega zakona, živijo in delajo pa v Švici že 10 in več let, ter da so to državljanstvo tudi dobili. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je ugotavljala, ali je bil tožnik po dnevu plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (23.12.1990) ves čas prisoten na ozemlju te republike. Ugotovila je, da tu ni bil navzoč ves čas (4 mesece in pol) in iz tega naredila sklep, da ne glede na razloge odsotnosti v Sloveniji dejansko ni ves čas živel in da zaradi tega ne izpolnjuje zakonskega pogoja po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona.

Vsebina pojma "dejansko življenje" v Republiki Sloveniji, ki ga kot enega od kumulativno določenih pogojev določa 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS), ni zakonsko opredeljena. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki na podlagi takega predpisa odloča, saj vsebina tega pojma ni odvisna od predpisov, ki urejajo evidenco o nastanitvi občanov in o registru prebivalstva, nepretrgana fizična prisotnost v Republiki Sloveniji pa tudi ni edina okoliščina, ki bi opredeljevala navedeni pogoj.

Pojmu dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je treba dati vsebino predvsem z upoštevanjem konkretnega namena, ki naj ga ta nedoločeni pravni pojem doseže. Po presoji sodišča zato, da se lahko šteje, da določena oseba dejansko živi na nekem območju, ni potrebno, da je ves čas fizično prisotna na tem območju. Na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem območju še druge okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju. Če pa se določen čas ne nahaja na tem območju, na vprašanje, ali tu še dejansko živi, vpliva med drugim tudi dejstvo, koliko časa je bila odsotna s tega območja, pa tudi razlogi, zakaj je bila odsotna. Tožena stranka pa je iz gole ugotovitve, da se tožnik ni ves čas nahajal na ozemlju Republike Slovenije (4 mesece in pol), preuranjeno sklepala, da tu dejansko ne živi. Ker je napačno določila vsebino navedenega pojma, je tožena stranka tudi pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje.

Glede na opredeljeno vsebino pojma "dejansko življenje" v Sloveniji naj tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovi: kje so potekale tožnikove temeljne življenjske dejavnosti v času po 23.12.1990. Zlasti, s čim si služi sredstva za preživljanje, kje stanuje, ali izpolnjuje in kje izpolnjuje svoje obveznosti do države - plačevanje davkov, prispevkov in podobno. Nadalje naj tožena stranka ugotovi, koliko časa je bil tožnik dejansko po 23.12.1990 (tožnik je navedel na zaslišanju štiri in pol mesečno odsotnost), in če je bil, zakaj je bil odsoten, kot tudi, kakšna je bila, če je bila, v času odsotnosti njegova povezanost z ženo v Republiki Sloveniji in s samo Republiko Slovenijo. Tožena stranka naj tudi ugotovi, ali se tožnik res dnevno vozi na delo v Italijo, kot je trdil na zaslišanju.

Ta dejstva lahko ugotavlja tožena stranka z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih predvideva zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), in to ne glede na to, ali tožnik predlaga, ali pa celo nasprotuje izvedbi posameznega dokaza. Po določbi 2. odstavka 136. člena ZUP namreč uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Zato naj tožena stranka v ponovljenem postopku z izvedbo dokazov ugotovi, koliko časa je bil tožnik v navedenem času dejansko odsoten z ozemlja Republike Slovenije in kakšni so bili razlogi za to. Če bo glede teh razlogov nastal dvom, naj od tožnika zahteva, da predloži dodatne dokaze. Izvede pa naj tudi vse druge dokaze, glede katerih bo v ugotovitvenem postopku spoznala, da bo z njimi lahko ugotovila okoliščine, ki po opisanem stališču sodišča predstavljajo vsebino pojma "dejansko življenje" v Sloveniji.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).