Jedro

O vprašanju dobre vere drugotoženca, ki je najprej dejansko, nato pa tudi pravno vprašanje, bi se moralo sodišče prepričati v skladu z dokaznim standardom iz 215. člena ZPP. Vsebina tega standarda je neposredno odvisna od razporeditve dokaznega bremena med strankama. Na splošno velja, da mora dejstvo dokazati tista stranka, ki ga zatrjuje zato, da bi nanj oprla zanjo ugodno pravno posledico. Vendar pa se dokazno breme med strankama lahko v nadaljevanju prerazporeja. To je odvisno od že izrabljenih trditvenih in dokaznih možnosti ter od potencialnih trditvenih in dokaznih možnosti. Poleg tega samo materialno pravo lahko učinkuje na vprašanje, na kateri stranki je izvorno trditveno in dokazno breme. Takšno materialnopravno pravilo v konkretni zadevi je vsebovano v 9. členu SPZ, ki pravi, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je obe tožbi v obravnavani, združeni zadevi vložila zato, ker naj bi na podlagi dveh pogodb namesto razlastitve iz leta 1992 postala lastnica opredeljenih idealnih deležev na dveh nepremičninah. Do vknjižbe nikoli ni prišlo, prvotožena stranka pa je z obema solastninskima deležema razpolagala v korist drugotoženca, ta pa nato v korist tretjetoženke. Izpodbijajoč dobro vero vseh tožencev zato uveljavlja ničnost vseh teh poslov, posledično pa z zahtevki po izbrisni tožbi tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter ugotovitev, da je sama solastnica spornih idealnih deležev. Zahteva tudi izročitev obeh nepremičnin v posest. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevkom ugodilo in toženo stranko ob tem obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov tožnice.

3. Proti sodbi se v dveh ločenih vlogah pritožuje tožena stranka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču primarno predlaga, naj sodbo spremeni ter zahtevke zavrne, če ne bo tako ravnalo, naj sodbo vsaj razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Vztraja pri tem, da so bili vsi trije toženci dobroverni. K temu dodaja, da za zavrnitev vseh zahtevkov zadošča že to, da je bil dobroveren zgolj eden izmed njih. Slaba vera drugotoženca in tretjetoženke nikakor ni bila dokazana. Med strankama je nesporno, da je bil drugotoženec v času razlastitvenih pogodb star 13 let ter ni živel z babico in dedkom. Nesporno je, da so bile nepremičnine ves čas vknjižene na tožence oziroma njihove pravne prednike. Tožeča stranka ves ta čas ni naredila nič za vknjižbo in tudi posesti ni zahtevala. Sicer sporno, a s strani tožene stranke še vedno zatrjevano dejstvo je, da razlastitvena pogodba s strani tožeče stranke ni bila izpolnjena, ker sploh ni mogla biti izpolnjena. Iz teh razlogov je prvotoženka razlastitveni pogodbi štela za mrtvi.

5. V zvezi z dejstvom, ali je tožeča stranka kakorkoli izpolnila svoje obveznosti po razlastitveni pogodbi, pritožniki konkretizirano napadajo dokazno oceno, obenem pa ji očitajo metodološke pomanjkljivosti. Ker gre za vprašanje, ki je tesno povezano z vprašanjem dobre vere, v zvezi s tem sodišču očitajo tudi neenako obravnavo strank in kršitev pravil o razporeditvi dokaznega bremena.

6. Pritožniki konkretizirano izpodbijajo verodostojnost priče V. Č. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj samo vpogleda v zapisnike tonskega posnetka. Sodišču konkretizirano očitajo protispisnost. 7. Trdijo, da glede druge nadomestne nepremičnine sodišče sploh nima nobenih razlogov. Da bi bila sodba pravilna, bi morala tožena stranka imeti torej kar tri atrijske hiše v M. O tem sodba nima razlogov.

8. Zahtevek za izročitev v posest napadajo dodatno še iz razlogov zgrešene pasivne legitimacije ter zato, ker pogoj za izročitev v posest po razlastitveni pogodbi sploh še ni nastopil. 9. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

10. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s sodiščem prve stopnje, da se je na podlagi Pogodbe namesto razlastitve, sklenjene na podlagi ZRPPN (2), lastninska pravica pridobila originarno ter je zato vknjižba, ki je v obravnavanem primeru izostala, zgolj deklarativna. Sodna praksa je glede tega vprašanja enotna in nedvoumna (3). To pomeni, da je lastninska pravica prvotoženke in njenega pokojnega moža s sklenitvijo obeh razlastitvenih pogodb prenehala. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjim pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da morebitna neizpolnitev pogodbe s strani razlastitelja tega dejstva (prenehanja lastninske pravice) sama po sebi ne spreminja, marveč je mogoče to spremeniti le po drugem odstavku 26. člena ZRPPN.

12. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s tem, da je vprašanje, ali je razlastitelj svoje obveznosti izpolnil ali ne, za rešitev te pravde nepomembno. To vprašanje je glede na ostale (nesporne) dejanske okoliščine v tej pravdi pomembno z vidika vprašanja dobre vere tako prvotoženke, ki je pravni laik, kot, izvedeno iz njene zavesti tudi z vidika dobre vere drugo in tretje tožene stranke. Pritožbeno sodišče poleg tega, nasprotno, soglaša s stališčem pritožnikov, da je glede tega vprašanja dokazna ocena metodološko pomanjkljiva (enako velja glede dejanskih ugotovitev) ter da je sodišče med strankama napačno porazdelilo dokazno breme.

13. Vprašanje, ali je bil drugotoženec kot obdarovanec po darilni pogodbi v dobri veri, da je prvotoženka lastnica nepremičnin, je pravno pomembno zato, ker zoper dobrovernega pridobitelja nepremičnine, ki se je zanašal na podatke zemljiške knjige, izbrisne tožbe ni mogoče uspešno vložiti (tretji odstavek 244. člena ZZK-1). Gre za konkretizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo (prvi odstavek 8. člena ZZK-1), zaradi katerega tak pridobitelj veljavno pridobi lastninsko pravico, kljub dejstvu, da odsvojitelj ni imel razpolagalne pravice.

14. O vprašanju dobre vere drugotoženca, ki je najprej dejansko, nato pa tudi pravno vprašanje, bi se moralo sodišče prepričati v skladu z dokaznim standardom iz 215. člena ZPP. Vsebina tega standarda je neposredno odvisna od razporeditve dokaznega bremena med strankama. Na splošno velja, da mora dejstvo dokazati tista stranka, ki ga zatrjuje zato, da bi nanj oprla zanjo ugodno pravno posledico. Vendar pa se dokazno breme med strankama lahko v nadaljevanju prerazporeja. To je odvisno od že izrabljenih trditvenih in dokaznih možnosti ter od potencialnih trditvenih in dokaznih možnosti. Poleg tega samo materialno pravo lahko učinkuje na vprašanje, na kateri stranki je izvorno trditveno in dokazno breme. Takšno materialnopravno pravilo v konkretni zadevi je vsebovano v 9. členu SPZ, ki pravi, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. 15. Kaj vse povedano pomeni za konkretni primer? Ker tožena stranka zatrjuje svojo dobro vero, velja najprej to, da je tožeča stranka tista, ki mora dokazati drugače. To je tožeča stranka tudi skušala storiti. Njeno izhodišče je, da je prvotoženka za obstoj razlastitvenih pogodb vedela. Iz tega dalje izpeljuje problematičen sklep, da je torej vedela za to, da je z obema razlastitvenima pogodbama lastninska pravica prenehala. V to, da je prvotoženka za obstoj obeh pogodb vedela, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Vprašanje pa je, ali je vedela nadalje tudi za to, kakšne so pravne posledice obeh pogodb. Za utemeljenost takšnega sklepa bi ji morala biti znana specialna pravna narava razlastitvene pogodbe, ki, drugače kot pogodbe obligacijskega prava, za stvarnopravno udejanjenje ne potrebuje konstitutivnega učinka vknjižbe. Tega, kakšna je bila v resnici njena zavest, sodišče v tej zadevi zaradi njene bolezni ni moglo ugotoviti in tudi ne bo moglo neposredno ugotoviti. Je pa zato o tem mogoče sklepati na podlagi drugih okoliščin. Teza tožene stranke je, da sta bili za prvotoženko ti pogodbi mrtvi, ker se ne v svetu dejanskega ne v svetu pravno obličnega ni vse od leta 1992 nič spremenilo: - prvotoženka in njen mož sta ohranila posest na obeh nepremičninah, kasneje pa je prvotoženka posest prenesla na drugotoženca; - razlastitelj naj nadomestnih nepremičnin toženi stranki ne bi izročil oziroma naj bi te nepremičnine tako, kot so opredeljene v obeh pogodbah, sploh ne obstajale; v tistem delu, v katerem so obstajale, pa naj razlastitelj ne bi imel razpolagalne sposobnosti (iz vseh teh razlogov naj bi tudi lastninska pravica ne prešla na toženo stranko); - prav tako se ni uresničil namen razlastitve (zgradb niso porušili in javnega interesa, kot je izhajal iz urbanističnih načrtov, ne uresničili) in, nazadnje, - tožeča stranka ni v vsem tem času terjala ne tega, da naj ji tožena stranka nepremičnini izroči, ne tega, da bi se sama vknjižila.

16. Ob takšnih dejstvih (od katerih so med pravdnima strankama sporna le dejstva, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožena stranka na podlagi razlastitvenih pogodb sploh karkoli prejela), bi bila teza tožene stranke, da je prvotoženka razlastitveni pogodbi štela za mrtvi ter zato drugotožencu (svojemu vnuku) o tem ni nič razlagala (ker se ji v zvezi z darilno pogodbo ni zdelo pomembno) z visoko stopnjo prepričljiva. Prepričljiva je do te mere, da bi bilo v takšnem položaju trditveno in dokazno breme glede slabe vere znova v celoti na strani tožeče stranke.

17. Sestavni del ugotavljanja dobre vere v konkretni zadevi je, kot je bilo že nakazano, podvprašanje, ali je razlastitelj izpolnil svoje obveznosti po razlastitveni pogodbi. Tožena stranka je to zanikala. To njeno zanikanje bi bilo spodbito, če bi vsako konkretno nepremičnino po vsaki izmed pogodb prvotoženka in njen mož pridobila originarno. Vendar postavlja tožena stranka s svojo trditveno podlago tak sklep pod resen vprašaj, saj trdi, da nepremičnini kot sta opredeljeni v pogodbah, sploh ne obstajata, v delu, v katerem obstajata, pa naj razlastitelj ne bi imel razpolagalne sposobnosti. Tožena stranka s tem, ko zanika, da bi karkoli prejela, zatrjuje negativno dejstvo. Za negativno dejstvo zanesljivih dokazov ni mogoče predložiti (poleg tega prvotoženka pričanja ni zmožna). Zaradi tega in zaradi spoznavnih (trditvenih in dokaznih) možnosti na eni in drugi strani, je dokazno breme glede vprašanja, ali je tožeča stranka svoje obveznosti po razlastitvenih pogodbah izpolnila ali ne, prevaljeno na tožečo stranko.

18. O dokazni stiski tožeče stranke zaenkrat ni mogoče govoriti. Predmet njene izpolnitve po obeh pogodbah (in gre za dve ločeni izpolnitvi, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi) je konkretiziran do te mere, da ga je tožeča stranka (ker gre za izpolnitev iz njene sfere) zmožna tudi katastrsko in zemljiškoknjižno konkretizirati. Čim pa ga je zmožna katastrsko in zemljiškoknjižno individualizirati, je s tem omogočeno tudi nadaljnje raziskovanje, kaj se je s predmetom izpolnitve po eni in drugi razlastitveni pogodbi tako v dejanskem kot v pravnem svetu dogajalo. To bi obenem ponudilo tudi zanesljiv (215. člen ZPP) odgovor na vprašanje, ali je do izpolnitve z njene strani prišlo ali pa je bila ta kakorkoli ovirana.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tega vprašanja ni reševalo z ustreznim metodološkim pristopom. Hiba je najprej v tem, da sodišče tega vprašanja ni ugotavljalo v skladu z razpoložljivimi možnostmi, ki so kot možno trditveno in dokazno breme tožeče stranke opisane v prejšnjem odstavku. Ker ni tako ravnalo, v resnici tudi ni z zadostno zanesljivostjo (215. člen ZPP) ugotovilo, da sta bili tako ena kot druga razlastitvena pogodba izpolnjeni in da sta torej prvotoženka in njen pokojni mož prejela dve atrijski hiši v M. Namesto tega se je oprlo na razmeroma nekonkretizirano izpovedbo priče V. Č., pri čemer je odločilni del njene izpovedbe napačno (protispisno) povzelo, prav tako napačno (protispisno) vsebino pa je pripisalo tudi trditvam same toženke.

20. Na 14. strani izpodbijane sodbe je sodišče (nekonkretizirano) dejansko ugotovitev, da sta R. prejela odmeno po razlastitvenih pogodbah, oprlo na pričanje V. Č. ter na trditveno podlago same tožene stranke. Glede pričanja V. Č. je zapisalo, da je ta priča »potrdila, da sta se R. A. in M. R. iz omenjenega stanovanja izselila že več let pred smrtjo A. R., in nekaj časa živela v M...«. Pregled prepisa zvočnega posnetka njenega zaslišanja pokaže, da je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo povzelo necelovito in zato delno protispisno (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Na izrecno vprašanje razpravljajoče sodnice, ali je prepričana, da sta A. in M. R. kdaj živela v M., je namreč odgovorila: »Govorilo se je. Jaz jih nisem nadzorovala. Ker takrat mene te stvari absolutno niso zanimale.« Na dodatno izrecno vprašanje, če ji je to znano iz govoric, je odgovorila pritrdilno (4).

21. Še bolj očitno protispisna (5) je obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, ko ugotovitev spornega dejstva opira na trditveno gradivo tožene stranke, iz katerega naj bi izhajalo priznanje tožene stranke, da je A. R. zidal hišo v M. in da gre za neko tretjo nepremičnino v M. To naj bi kazalo na to, da je razlastitelj svojo obveznost po razlastitveni pogodbi izpolnil. Iz pripravljalnih vlog, na katere se opira izpodbijana sodba, takšne trditve ne izhajajo. V pripravljalni vlogi z dne 11.1.2011 je tožena stranka navedla (l.št. 50): »Tako ne držijo navedbe tožene stranke (6), da je bila pogodba realizirana s strani pravne prednice tožeče stranke in je prvotožena stranka s selitvijo v M. vedela, kakšna je bila pravna podlaga za selitev v M.« Ob izrecnem zanikanju spornega dejstva, je razlogovanje sodišča prve stopnje o priznanju tega dejstva protispisno. Na naslednji strani je res govor o tem, da naj bi A. R. zidal v istem naselju (7), a ob tej nekonkretizirani trditvi, gre hkrati za zanikanje, da bi imelo to kakršnokoli zvezo z razlastitvijo. Kategorično zanikanje pa je podano v drugi pripravljalni vlogi, na katero se izrecno opira sodišče prve stopnje, ko govori o priznanju spornega dejstva. Takole zapiše tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 16.2. 2011 (l. št. 69): » Tožene stranke zanikajo kot neresnične navedbe tožeče stranke, da se je prvotožena stranka preselila v hišo v M.. Prvotožena stranka ni nikoli, poudarjamo nikoli, živela v M., temveč sta skupaj s soprogom do njegove smrti živela v sporni nepremičnini na naslovu L. Po smrti moža pa se je prvotožena stranka preselila na B., kjer živi še danes.«

22. O tem, da nepremičnine v M., ki naj bi jih po razlastitveni pogodbi prejela zakonca R., niso obstajale v takšni obliki, kot jih opisuje razlastitvena pogodba ter da pravna prednica tožeče stranke sploh ni bila lastnica zemljišč na tistem območju, podaja tožena stranka navedbe še v: pripravljalni vlogi 11.5.2012, pripravljalni vlogi 20.9.2012 (l. št. 177), na samem naroku (l. št. 183) in v pripravljalni vlogi 18.1.2013. 23. Odločilna dejanska ugotovitev, ki naj bi spodbila domnevo dobre vere, je torej obremenjena s spletom več metodoloških (in s tem procesnopravnih) napak, ki jih tožena stranka v pritožbi bolj ali manj izrecno tudi uveljavlja. Najprej gre za napačno razporeditev trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP), kar je vplivalo na napačno ovsebinjenje pravila iz 215. člena ZPP. Vsebinski del dokazne ocene je nato obremenjen še z napačnim pripisovanjem vsebine trditvenemu gradivu tožene stranke in z necelovitim povzemanjem vsebine izpovedbe priče V. Č. Iz vseh navedenih vzrokov zato dejanska ugotovitev, da je razlastitelj svoje obveznosti izpolnil, obvisi v zraku. Ni namreč jasno na kakšen način jih je izpolnil in še manj, ali jih je izpolnil po obeh pogodbah in, nadalje, če jih je morebiti zgolj po eni, ni jasno po kateri.

24. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati (oziroma to vsaj v glavnih obrisih počenja že pritožbeno sodišče na tem mestu), naj svojo trditveno podlago dopolni tako, da bo opis obeh atrijskih hiš v M., ki sta predmet razlastitvenih pogodb, tako katastrsko kot zemljiškoknjižno individualiziran in sledljiv in nadalje, da konkretno pojasni, kaj se je z obema domnevnima nepremičninama dogajalo tako v dejanskem (gradbenem, posestnem itd.) stanju kot v pravno obličnem stanju (kataster, zemljiška knjiga). Tak metodološki pristop bo namreč lahko ponudil dovolj zanesljivo ugotovitev, ali sta bili pogodbi sploh lahko izpolnjeni ter, ali sta tudi dejansko bili učinkovito izpolnjeni. Če sta namreč nepremičnini v času sklepanja razlastitvenih pogodb v resnici obstajali in če je imela pravna prednica tožeče stranka v resnici tudi razpolagalno pravico, glede teh dejstev in dokazov tožeča stranka ne bi smela biti v spoznavni stiski. Gre namreč za osebo javnega prava, ki ima v pravni državi svojo dokumentacijo skrbno urejeno.

25. Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi procesnega pooblastila iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Kot je opisano zgoraj, je namreč izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/1980 in kasnejše spremembe).

(3) Glej npr.: Sklep VS, II Ips 856/1994 z 20. junija 1996, Sodbo VS, II Ips 374/2005 z 31. maja 2007 ali Sodbo VS, II Ips 1190/2008 s 24. maja 2012. (4) Zapisnik na l. št. 216; pri čemer pritožbeno sodišče opozarja, da se označbe l. št. po prepisu zvočnega posnetka ponovijo in sta zato v spisu dve ločeni in različni strani označeni z isto l. št. (5) Protispisnost je metodološka in s tem procesnopravna napaka. Meja med protispisnostjo na eni in dokazno oceno na drugi strani je včasih lahko tudi zamegljena. To mejo je moralo v obravnavani zadevi vendarle začrtati pritožbeno sodišče. Če je šlo pri interpretaciji pričanja V. Č. morda v resnici le za nepopolno dokazno oceno, katere končni učinek po svojem bistvu sicer že sodi v sfero protispisnosti, pa pri opiranju na trditveno podlago tožene stranke ni več mogoče govoriti o dokazni oceni, marveč gre za po vsebini protispisno interpretacijo trditvenega gradiva (že zato, ker se dokazno ocenjuje dokazno gradivo, ne pa trditveno gradivo).

(6) Iz vsebine (gre namreč za zanikanje trditev tožeče stranke) izhaja, da gre za očitno pisno napako in je tu mišljena pravilno tožeča stranka.

(7) Čeprav po razlastitveni pogodbi ne bi bilo treba nič zidati, predmet razlastitvene pogodbe je atrijska hiša.