Jedro

Načeloma ni v nasprotju s pravico dostopa do sodišča, če je kot pozitivna predpostavka za vsebinsko odločanje v zadevi predpisano plačilo sodne takse oziroma če se odločanje pogojuje z vnaprejšnjim plačilom sodnih stroškov.

Ne glede na to, da je bil z ZPP-D spremenjen primarni namen revizije kot izrednega sredstva, gre vendarle za pravno sredstvo v rokah strank. Od vsakokratne presoje strank je odvisno, ali bodo preko javnega interesa, ki se kaže v rešitvi za pravni red in sodno prakso pomembnih pravnih vprašanj, zavarovale (tudi) svoje lastne individualne interese v posamičnem sporu; od njih je tudi odvisno, katera vprašanja bodo v svojem predlogu izpostavile kot pravno pomembna. Zato je zakonodajalec smel predpisati tudi takso za postopek s predlogom za dopustitev revizije, in to kljub temu da se v tej prvi fazi postopka o pravnem sredstvu še ne odloča meritorno. Ne gre namreč spregledati tudi pozitivnih (želenih) učinkov sodnih taks, ki so (tudi) v tem, da vsebovan finančni riziko stranke pred opravo procesnih dejanj sili k oceni njihove možnosti za uspeh ter jih odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih predlogov. Glede na to določbe ZST-1 v postopku odmere takse za postopek s predlogom za dopustitev revizije določajo le način izvrševanja tožničine pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem in ne posegajo v to njeno pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče je s sklepom zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog, s katerim jo je pozvalo k plačilu sodne takse za postopek o predlogu za dopustitev revizije po tarifni številki 1131 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 313,00 EUR.

2. Zoper sklep se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da Vrhovno sodišče ugotovi, da ji je bila v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse II DoR 284/2018 z dne 17. 8. 2018 kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in pravica do varstva premoženja iz 1. člena Dodatnega protokola k EKČP. 3. Vrhovno sodišče – tudi zaradi odgovora na tožničine pomisleke o pravilni uporabi zakona – uvodoma pojasnjuje, da se v zadevi uporablja ZPP v besedilu pred sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E). Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2906/2016 z dne 12. 7. 2017 in 6. 9. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 509/2005 z dne 23. 12. 2016. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je sicer začel pred začetkom uporabe ZPP-E, pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po ZPP-E, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe ZPP-E. ZPP-E se je upoštevajoč 132. člen začel uporabljati 14. 9. 2017, torej kasneje kot je bila izdana sodba sodišča prve stopnje (23. 12. 2016). Zadnja končna sodna odločba v zadevi, ki je bila po navedbah tožnice izdana 6. 11. 2017, ni relevantna, saj to ni odločba, na katero bi se nanašal predlog za dopustitev revizije.

**Povzetek pritožbenih navedb**

4. Pritožnica meni, da bi moralo Vrhovno sodišče v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog zagotoviti vse procesne garancije, ki izhajajo iz 6. člena EKČP ter presojati ustavno skladnost zakonskih določb v okviru celotnega pravdnega postopka. Ker zakon dopušča možnost dostopa do Vrhovnega sodišča, ji je Vrhovno sodišče dolžno zagotoviti temeljne garancije iz 6. člena EKČP. Višina sodnih taks ne sme nesorazmerno omejiti pravice, pri čemer bo presoja strožja v primeru, kadar je plačilo sodne takse pogoj za vsebinsko obravnavo ali ko zaradi nezmožnosti plačila pritožnik odstopi od pravnega sredstva in zadeva ni meritorno obravnavana, kot v primeru, kadar plačilo sodne takse ni pogoj za vsebinsko obravnavo zadeve in mora sodišča voditi postopek ne glede na to, ali je taksa plačana. Sodišče jo je s plačilnim nalogom pozvalo, da plača sodno takso in ji obenem zgrozilo, da bo, če sodne takse ne bo pravočasno plačala oziroma v istem roku ne bo zaprosila za oprostitev, odlog ali obočno plačilo, štelo, da je predlog za dopustitev revizije umaknila. Zato je stališče Vrhovnega sodišča, da gre v konkretnem primeru le za način izvrševanja pravice do dostopa do Vrhovnega sodišča in ne za njeno omejevanje, očitno napačno. Razlikovanje je pomembno zaradi presoje zakonske ureditve z Ustavo, saj mora sodišče v primeru zakonskega posega v temeljno človekovo pravico opraviti preizkus s testom sorazmernosti. Zato so relevantne tudi trditve v X. poglavju ugovora, kjer je izpostavljeno, da Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ne predstavlja učinkovitega sistema brezplačne pravne pomoči, ki bi v praksi zagotavljal dostop do sodišča, saj ne upošteva nobenih kriterijev in fleksibilnosti, stroški postopka pa niso odvisni od višine dohodka na družinskega člana, ampak od tega povsem neodvisnih kriterijev; ter navedbe v 64. točki ugovora, da ji je bila pravica do brezplačne pravne pomoči arbitrarno odvzeta na podlagi kasneje uveljavljenega 13. člena ZST-1 in ZBPP.

5. Ker se s predlogom za dopustitev revizije ne varuje zasebnega interesa strank, temveč izključno objektivni vidik (javni interes), pogojevanje dostopa do Vrhovnega sodišča s plačilom takse za odločanje o pravnem sredstvu očitno ni legitimno, saj ni razumno, da mora predlagatelj plačati za delo sodišča za pravno sredstvo, ki ne varuje njegovega zasebnega interesa. Takšno omejevanje je v nasprotju z namenom pravnega sredstva, Vrhovnemu sodišču pa celo onemogoča opravljanje njegove funkcije, da z odločanjem o pomembnih pravnih vprašanjih zagotavlja pravno varnost in prispeva k razvoju prava. Avstrijsko in nemško Vrhovno sodišče sta izoblikovali prakso, da je kriteriju pravnega vprašanja zadoščeno, ko je napačno odločeno v konkretni zadevi, ki ima za stranko hude posledice, ali če gre za odločitev, ki posega v jedro ustavnih pravic ali je v zadevi odločeno očitno narobe. V nasprotju s pravno varnostjo bi bilo, da takšna sodba obstoji. Vrhovno sodišče mora z odločanjem o rednih in izrednih pravnih sredstvih zagotavljati uporabo prava in temeljnih človekovih pravic. Zato so očitno napačni razlogi izpodbijanega sklepa, da se tisto, kar je z pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno, uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve in druge stopnje, medtem ko so lahko pogoji za dostop do Vrhovnega sodišča strožji. Vrhovno sodišče ne pojasni, kateri legitimni cilj je zakonodajalec zasledoval s pogojevanjem plačila sodne takse za predlog za dopustitev revizije, ni se opredelilo do posledic takšnega omejevanja in je opustilo opravo testa sorazmernosti med zasledovanim ciljem in posegom v njeno pravico dostopa do Vrhovnega sodišča. Zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov, kršena pa je tudi pravica do poštenega sojenja.

6. Očitno napačno je stališče, da se Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati do navedb o splošni spornosti ureditve, ki žrtvam prisilne hospitalizacije v primeru odškodninske tožbe zoper državo nalaga plačilo sodnih taks nasploh oziroma od vrednosti spornega predmeta. Zaključek, da znesek 313,00 EUR v absolutnem znesku ne predstavlja visoke taksne obveznosti, pa tudi ne v razmerju do prisojene odškodnine, nima razumne utemeljitve. Tožnica opozarja na odločitev ESČP v zadevi Stankov proti Bolgariji in opozarja, da nobena država za dostop do sodišč ne predpisuje posebne takse za odločanje o dopustnosti z zakonom predvidenega pravnega sredstva, ampak zgolj za pravna sredstva, ki zagotavljajo meritorno odločitev o glavni stvari, pri čemer nobena država ne predpisuje tako visoke takse, kot je določena z izpodbijanim plačilnim nalogom. Vrhovno sodišče bi moralo navesti legitimne razloge, ki upravičujejo takšno višino sodne takse in razloge, zakaj je v nekaterih drugih vrstah sporov določen nižji količnik. Obrazložitev, da zakonodajalčeva odločitev temelji na pravnopolitičnih razlogih, ki jim ni mogoče apriori očitati nerazumnosti, ni v skladu z zahtevo poštenega sojenja, da sodišče odločitev utemelji s konkretnim stvarnim razlogom. Načelo enakosti kot splošno načelo normodajalca zavezuje, da obravnava bistveno enake primere enako in bistveno neenake primere različno. Vrhovno sodišče niti ne zanika, da je tožnica pri dostopu do sodišča v konkretnem primeru diskriminirana, ker zakon za različne spore predpisuje različno visok količnik za odmero sodne takse, pri čemer tožnici nalaga najvišjo obveznost plačila, ki velja za premoženjskopravne zahtevke v navadnih civilnih sporih. Tožnica s tem uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja v zvezi s kršitvijo prepovedi diskriminacije. Vrhovno sodišče se ni opredelilo do navedb o prepovedi diskriminacije zaradi neenakosti orožja pravdnih strank, ker ima tožeča stranka kot močnejša pravdna stranka, ki je po zakonu oproščena plačila sodnih taks, prost dostop do pravnih sredstev, medtem ko je njej kot finančno šibkejši stranki ta dostop omogočen le ob plačilu nesorazmerno visokih sodnih taks.

7. Zakon ne izključuje možnosti, da stranka predlog za dopustitev revizije vloži zgolj podredno za primer, če z revizijo ne bo uspela. V sklepu zavzeto stališče pomeni odstop od prakse Vrhovnega sodišča, ki doslej podredno vloženih predlogov ni zavračalo kot nedopustnih, ampak kot prepozne (II Ips 291/2016), ker niso bili vloženi pri Vrhovnem sodišču. Podredno vloženega predloga sodišče tudi ni vpisalo v II DoR vpisnik, ga ni obravnavalo ločeno in ga ni posebej taksiralo. Ni obrazloženo, zakaj je Vrhovno sodišče odstopilo od take prakse. Glede na to, da je pristojno za odločanje tako o reviziji kot o predlogu za dopustitev revizije, bi moralo zakon razlagati tako, da bi bil tožnici kot nosilki materialne pravice do odškodnine zagotovljen učinkovit dostop do Vrhovnega sodišča. Sicer pa je Vrhovno sodišče njeni vlogi, naslovljeni kot revizija, podrejeno kot predlog za dopustitev revizije z dne 11. 12. 2017 in 7. 3. 2018 vpisalo v II R 101/2017 in jo, ker izvodi vlog, ki so bili vloženi pri sodišču prve stopnje niso bili odstopljeni Vrhovnemu sodišču, pozvalo, ali vztraja, da se vlogi vpišeta v II DoR vpisnik. Tudi njen podredni predlog za dopustitev revizije bi bil torej, če bi bil predložen Vrhovnemu sodišču brez odlašanja, obravnavan skupaj z revizijo (kot II Ips 291/2016) in ne bi bil posebej taksiran. Posebno taksiranje za ločeno obravnavanje podrejeno vloženega predloga zato predstavlja kršitev 46. člena EKČP, ki Republiko Slovenijo in torej tudi Vrhovno sodišče zavezuje k spoštovanju končne odločbe ESČP, izdane v vezi s to zadevo, kjer je bila že ugotovljena kršitev 6. in 13. člena EKČP. 8. Očitno napačno je tudi tolmačenje o vštetju sodne takse za postopek s predlogom za opustitev revizije v takso za revizijo le v primeru, ko je na podlagi sklepa o dopustitvi revizije kasneje vložena dopuščena revizija, saj ni skladno z načelom enkratnega plačila takse za postopek na posamezni stopnji, vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, upoštevajoč najvišji znesek takse od vrednosti izpodbijanega dela s pravnim sredstvom (21. člen ZST-1 v zvezi z 18. in 16. členom ZST-1). Zakon omejuje višino sodne takse na posamezni stopnji odločanja ne glede na število vloženih pravnih sredstev ali vrsto pravnih sredstev, vloženih na posameznih stopnjah odločanja. V izpodbijanem sklepu tudi ni odgovorjeno na trditve, da ni nobenega utemeljenega razloga, da se taksa za postopek o predlogu za dopustitev revizije, ne všteva v takso za postopek o reviziji. Vrhovno sodišče ne navede nobenega stvarnega razloga, ki utemeljuje tako različno obravnavanje, zato uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja zaradi neargumentirane obrazložitve. Vztraja tudi, da je nejasna razmejitev pristojnosti med dovoljeno in dopuščeno revizijo, kar tudi ni bil zanemarljiv dejavnik za sprejem ZPP-E. Stroškov, ki so vzročno povezani z nejasnostjo zakonske ureditve, ni dovoljeno naprtiti strankam postopka.

9. Očitno napačno je stališče v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se sodišču do drugih zatrjevanih nepravilnosti (višina skupnega zneska sodnih taks in stroškov konkretnega postopka, nepravilnosti pri odmeri taks med postopkom, odločanju o predlogu za brezplačno pravno pomoč, plačevanju predujmov za izvedence) ni treba opredeljevati, ker se na postopek odmere sodne takse za ta postopek ne nanašajo. Tako stališče ni skladno s prakso evropskega in ustavnega sodišča, da stroški sodnega postopka ne smejo biti previsoki in predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča. 10. V nasprotju s pravico do poštenega sojenja je zavrnitev njenega očitka, da bi moral biti kot način plačila takse omogočen pobot s terjatvijo, ki jo ima zavezanec do države, češ da očitek ni konkretiziran. Tu so razlogi sklepa sami s seboj v nasprotju, saj na drugi strani sodišče ugotavlja, da ima na podlagi sodbe, izdane v tem postopku, delno pravnomočno in delno nepravnomočno, vendar zapadlo terjatev iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode. Trditev, da ni navedla, ali sama razpolaga s pobotljivo terjatvijo in kakšno, je pretirano formalistična, saj ni dolžna v ugovornem postopku razlagati, katero terjatev namerava uveljavljati v pobot. Zakon bi moral dopuščati izvensodni pobot terjatve v roku iz 34a.a člena ZST-1 za plačilo taksne obveznosti, ki pa v konkretni zadevi sploh še ni pričel teči. Glede na to da gre pri odločanju o predlogu za dopustitev revizije za varovanje javnega interesa, pogojevanje dostopa do sodišča s plačilom sodne takse ni v nobeni razumni povezavi z opravljenim delom Vrhovnega sodišča, pomembnost pravnega vprašanja pa praviloma tudi ni odvisna od vrednosti izpodbijanega dela z revizijo. Zato ni šlo za špekulacije o količini dela Vrhovnega sodišča, obrazložitev na ta sklop ugovornih navedb pa je izostala.

11. Očitno napačno je stališče v 11. točki obrazložitve, saj je jasno navedla znesek odmerjenih in plačanih sodnih taks, in sicer ji je sodišče skupno naložilo 7.776,00 EUR, kar predstavlja 19,44% od zneska glavnice prisojene odškodnine in ji grozi, da stroškov glede na končni uspeh v pravdi ne bo dobila v celoti povrnjenih oziroma bo morala v primeru (delnega) neuspeha (delno) povrniti stroške nasprotne stranke. Zaradi nezakonitega ravnanja sodišč pa je dodatno zadolžena iz naslova brezplačne pravne pomoči za znesek 3.575,60 EUR. Ob zatrjevani višini stroškov postopka presoja, ki se glede sorazmernosti višine stroškov postopka v zvezi s pravico do odstopa do sodišča omejuje na znesek 313,00 EUR sodne takse za predlog za dopustitev revizije, predstavlja žaljiv odnos do nje kot stranke sodnega postopka. Tako mora predhodno sama toženi stranki v proračun nakazati dobršen del vsote, ki ji bo kasneje na podlagi pravnomočne sodbe izplačana nazaj kot odškodnina.

12. V zvezi s konkretnim izračunom višine taksne obveznosti navaja, da je Vrhovno sodišče sodno takso odmerilo po tarifni številki 1131 ZST-1 s količnikom 1,0 za odmero sodne takse po 16. členu ZST-1 od izpodbijane vrednosti v razponu nad 40.000,00 EUR do 45.000,00 EUR, kar presega vrednost, ki jo ZPP določa kot zgornjo mejo za dopuščeno revizijo in tako odmerjena taksa presega najvišji znesek sodne takse za dopuščeno revizijo, ki znaša 291,00 EUR (in ne 313,00 EUR). Poudarja še, da je v odgovoru na dopis Vrhovnega sodišča II R 101/2017 izrecno predlagala, naj Vrhovno sodišče, če bo predlog obravnavalo pred prejemom revizije, obravnava predlog le glede zahtevkov, glede katerih revizija ni dovoljena in izpolnjujejo pogoje za meritorno obravnavo, kar po njenem izračunu znaša izpodbijano vrednost 2.571,04 EUR, sodna taksa za to pa 60,00 EUR. V tem sodnem postopku je bilo torej tudi nezakonito poseženo v njeno premoženje, saj ji je bila odmerjena sodna taksa v višini, ki bistveno presega z zakonom določeno sodno takso glede na izpodbijani del. 13. V nadaljevanju pritožbe tožnica trdi, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do dela ugovornih trditev in jih je enostavno prezrlo. Zato ponovno navaja, da vtožuje odškodnino za škodo, ki ji je nastala zardi prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi zaradi kršitve prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, odvzema svobode in kršitve drugih osebnostnih pravic. Nacionalni pravni sistemi morajo med drugim zagotoviti obveznost preiskave zatrjevanega mučenja ali drugega grdega in ponižujočega ravnanja in zagotoviti pravico do rehabilitacije in odškodnine v primeru kršitve. Sodstvo mora biti sposobno identificirati in pravilno analizirati vedenje, ki predstavlja kršitev 3. člena EKČP in žrtvi zagotoviti iztožljivo pravično odškodnino in rehabilitacijo. Ker Republika Slovenija tovrstnega ravnanja v času prisilnih hospitalizacij ni določila kot kaznivega dejanja in ni izvedla nobene preiskave, bi zato to moralo na stroške države opraviti pravdno sodišče v tem postopku. Prelaganje stroškov izvedbe neodvisne preiskave na žrtve mučenja ima lahko odvračalni učinek od uveljavljanja sodnega varstva zlasti, če so stroški odvisni od vrednosti zahtevka, ki ga ob vložitvi tožbe zaradi neobstoja nujnih izvedenskih poročil ni mogoče realno oceniti. Dostop žrtve do sodišča ne sme biti pogojen s plačilom sodne takse in drugih stroškov postopka, temveč je to dolžna zagotoviti država. Republika Slovenija v nasprotju s svojo mednarodno obveznostjo žrtvam prisilnih hospitalizacij niti v teoriji niti v praksi ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, saj ni sprejela ustreznega zakona. Veljavna ureditev ji teoretično sicer omogoča uveljaviti pravico do odškodnine, pri čemer ji je dostop do sodišča zagotovljen ob pogoju predhodnega plačila visokih sodnih taks in drugih stroškov postopka. Takšna zakonska ureditev ni skladna z njeno pravico do rehabilitacije. Upoštevajoč, da sta pravici do rehabilitacije in odškodnine zaradi kršitve prepovedi mučenja absolutni, država v konkretni zadevi dostopa do sodišča ne bi smela pogojevati s plačilom sodne takse. Tak izgovor predstavlja direktno kršitev pozitivne obveznosti države, da po uradni dolžnosti izvede učinkovito preiskavo in zagotovi učinkovito uresničevanje pravice do rehabilitacije in odškodnine. 34. člen ZST-1 tako krši pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Zato bo treba nujno opraviti presojo, ali je takšna ureditev skladna z zahtevo iz 1. člena EKČP, da mora država vsakomur, ki je žrtev kršitve 3. in 5. člena EKČP zagotoviti učinkovito pravno sredstvo v zvezi s pravico do odškodnine.

14. Pri izdaji izpodbijanega sklepa Vrhovno sodišče ni odločilo o stroških ugovora, zato tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče, če te pomanjkljivosti ne bo odpravilo pri odločanju o pritožbi, o priglašenih stroških ugovora odloči z dopolnilnim sklepom.

15. Nezakonito zadolževanje iz naslova brezplačne pravne pomoči dejansko predstavlja nezakonit poseg v njeno zasebno premoženje. V ugovoru je predlagala, da Vrhovno sodišče razkrije nezakonito ravnanje sodišča in izda začasno odredbo, s katero prepove, da sodišče predujem, ki ga je založila za delo izvedencev, porabi za izvedbo kakršnihkoli drugih dokazov, saj šteje, da je bil predujem izčrpan in službi za brezplačno pravno pomoč ne namerava vračati nobenih sredstev, ki so bila nezakonito izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči v njeno breme. Vrhovno sodišče tega predloga sploh ni vzelo v obzir, kar kaže, da ne opravlja svoje funkcije spoštovanja pravnega reda in poštenega sojenja.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

16. Pritožba ni utemeljena.

17. Tožničine obširne pritožbene navedbe je mogoče strniti v posamezne vsebinske sklope. Kot bo obrazloženo, nekateri od njih presegajo obseg relevantnih vprašanj z odločitev tej zadevi.

18. Prvi vsebinski sklop se najprej nanaša na vprašanje dopustnosti (ustavne skladnosti) takšne zakonske ureditve sodnih taks, ki tudi v sporih, ki se tičejo kršitve prepovedi mučenja in kršitve pravice do svobode (torej spore o kršitvah 3. in 5. člena EKČP), kot procesno predpostavko za začetek sodnega postopka1 določa plačilo sodne takse, nadalje pa na vprašanje dopustnosti pogojevanja začetka postopka s predlogom za dopustitev revizije s plačilom sodne takse za ta postopek, zlasti upoštevajoč spremenjen namen revizije kot izrednega pravnega sredstva. Ker bi moralo Vrhovno sodišče, če bi menilo, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave RS), se najprej opredeljuje do teh pritožbenih navedb.

19. Zakon določa procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene (pozitivne procesne predpostavke) ali pa ne smejo biti podane (negativne procesne predpostavke), da je (meritorno) odločanje v zadevi dopustno. Ustavna (in obenem konvencijska) pravica do dostopa do sodišča in učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS in 6. člen EKČP) namreč ne preprečujeta zakonodajalcu, da zagotovitev sodnega varstva pogojuje z določenimi procesnimi predpostavkami, zavezuje pa ga, da jih mora urediti tako, da je strankam kljub temu zagotovljen dejanski in učinkovit dostop do sodišča oziroma tako da ne smejo nesorazmerno oteževati izvrševanja pravice do učinkovitega sodnega varstva.2 Zato načeloma ni v nasprotju s pravico dostopa do sodišča, če je kot pozitivna predpostavka za vsebinsko odločanje v zadevi predpisano plačilo sodne takse oziroma če se odločanje pogojuje z vnaprejšnjim plačilom sodnih stroškov.3 Na področju urejanja sodnih taks ima zakonodajalec dokaj široko polje proste presoje, skrajnih meja te presoje pa ne sme prestopiti npr. s takim povišanjem sodnih taks, ki bi lahko učinkovalo že kot nedopustno omejevanje možnosti dostopa do sodnega varstva.4 Ustavno sodišče je v skladu z ustaljeno prakso ESČP že večkrat poudarilo5, da je ocena, ali je imel posameznik v konkretnem primeru dostop do obravnave pred sodiščem, odvisna od dveh dejavnikov. To sta višina predpisane takse, ki jo je treba presojati v luči konkretnega primera, vključno s posameznikovo zmožnostjo plačila, pa tudi faza postopka, v kateri je ta obveznost vzpostavljena. Obenem pa je v tej odločbi6 poudarilo bistveno razliko glede ureditve postopkov z izrednimi sredstvi. Stranka je namreč do tedaj že dosegla sodno varstvo na dveh stopnjah in torej izčrpala že tudi ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Resda v primerih, ko zakonodajalec izredno pravno sredstvo dopusti in s tem dopusti dostop do Vrhovnega sodišča, tega ne sme nato omejevati s predpisovanjem nerazumnih formalnih ovir, s katerimi bi ta dostop dejansko onemogočil ali pretirano otežil;7 pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodišča ima le tako omejen pomen. Tudi po stališčih Ustavnega sodišča se bistvo pravice do sodnega varstva kot pravice do meritorne odločitve vendarle uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje ter zaradi zagotovljene pravice do pravnega sredstva tudi pred sodiščem druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, s katerimi se posega v pravnomočno sodno odločbo, sme zato zakonodajalec določiti tudi strožje pogoje in zahteve po večji odgovornosti (skrbnosti) strank v tem postopku. Drugačna stališča tožnice torej niso utemeljena.

20. Upoštevajoč navedena izhodišča Vrhovno sodišče tudi tokrat poudarja, da je obseg njegove presoje omejeno na konkretno zadevo, o kateri mora odločiti. Ni pristojnost Vrhovnega sodišča, da na splošno presoja skladnost neke zakonske ureditve z Ustavo, ampak le tistega zakona oziroma tistega njegovega dela, katerega mora pri konkretnem odločanju uporabiti. Že v izpodbijanem sklepu je navedlo, da jso to 16. člen ZST v zvezi s taksno tarifo, ki določa višino takse za postopek s predlogom za dopustitev revizije, 34. člen ZST-1 o postopku za plačilo takse, splošna določila o obveznosti plačila sodnih taks pa le, kolikor vplivajo konkretno na uporabo teh določb v obravnavanem primeru. Res je, da ZST-1 za spore zaradi nezakonite prisilne hospitalizacije (in tudi ne za spore zaradi nezakonitega odvzema svobode) ne določa, da se zanje sodnih taks ne plačuje niti za te spore ne določa posebnega načina izračuna vrednosti, relevantne za odmero takse. Gre za zakonodajalčevo odločitev, da tudi te spore vključi med druge civilne spore, v katerih se takse določajo glede na vrednost spornega predmeta, takšni njegovi presoji pa ni mogoče vnaprej pripisati nerazumnosti. S tem, da je za različne spore zakonodajalec predpisal različno takso (različno visok količnik za odmero takse) in da za vrsto sporov, med katerega sodi tudi tožničin, ni predpisan poseben način odmere, tožnica ni diskriminirana, saj se glede odmere takse le od njenega drugačni spori obravnavajo drugače, vrsta sporov, kakršen je tožničin, pa po presoji zakonodajalca ne zahteva posebne ureditve. Diskriminacija se tudi ne kaže v tem, da je za nekatere subjekte (državo, ki v konkretni zadevi nastopa kot tožena stranka) z zakonom predvidena oprostitev plačila sodnih taks.

21. Ne glede na to, da je bil z Zakonom o spremembah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) spremenjen primarni namen revizije kot izrednega sredstva tako, da je bistvo revizijskega postopka v zagotovitvi pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse, pa gre vendarle (izhajajoč iz splošnega načela dispozitivnosti pravdnega postopka) za pravno sredstvo v rokah strank: od njih je odvisno, ali jo bodo vložile oziroma ali bodo začele postopek za njeno dopustitev. Od vsakokratne presoje strank je torej odvisno, ali bodo preko javnega interesa, ki se kaže v rešitvi za pravni red in sodno prakso pomembnih pravnih vprašanj, zavarovale (tudi) svoje lastne individualne interese v posamičnem sporu; od njih je tudi odvisno, katera vprašanja bodo v svojem predlogu izpostavile kot pravno pomembna, saj Vrhovno sodišče v postopku z revizijo in s predlogom z revizijo nima oficioznih pooblastil (371. člen ZPP). Zato je zakonodajalec smel predpisati tudi takso za postopek s predlogom za dopustitev revizije, in to kljub temu da se v tej prvi fazi postopka o pravnem sredstvu še ne odloča meritorno. Ne gre namreč spregledati tudi pozitivnih (želenih) učinkov sodnih taks, ki so (tudi) v tem, da vsebovan finančni riziko stranke pred opravo procesnih dejanj sili k oceni njihove možnosti za uspeh ter jih odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih predlogov8. Glede na vse doslej obrazloženo Vrhovno sodišče vztraja, da uporabljene določbe ZST-1 v postopku odmere takse za postopek s predlogom za dopustitev revizije določajo le način izvrševanja tožničine pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem in ne posegajo v to njeno pravico.

22. Naslednji vsebinski sklop tožničinih navedb se nanaša na obseg presoje Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi. Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da presoja lahko le konkretno odločitev in postopek odmere takse, ne pa tožničinega neuspeha v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči oziroma morebitnih nepravilnosti, do katerih naj bi prišlo v tem postopku9, prav tako pa tudi ne višine sodnih taks in drugih stroškov v celotnem pravdnem postopku. Ta še ni končan in ni znana niti končna višina tožnici prisojenega zneska niti končna višina sodnih taks oziroma stroškov postopka niti ni znano, kakšna bo odločitev o stroških. Nenazadnje določbe drugega odstavka 154. člena ZPP ni mogoče razlagati v smeri nujnosti matematičnega izračuna uspeha strank v pravdi in temu sorazmernega deleža stroškov, do katerih je stranka upravičena ali pa jih mora povrniti nasprotni stranki, ampak sodišču prve stopnje ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera dopušča tudi drugačno (pravičnejšo) porazdelitev stroškov. V tej fazi postopka zato tožnica neutemeljeno svojo zadevo primerja z zadevo Stankov proti Bolgariji. Če pa je v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči prišlo do napak, mora te tožnica z ustreznimi pravnimi sredstvi uveljavljati v postopku odločanja o brezplačni pravni pomoči, saj Vrhovno sodišče pri odmeri takse za postopek s predlogom za dopustitev revizije te odločitve ne more presojati in vanjo ne more posegati. Prav tako nima pooblastil, da z začasnimi odredbami posega v postopek odločanja sodišč nižjih stopenj. Enako kot v ugovornem postopku je torej Vrhovno sodišče tudi tokrat omejilo obseg odločanja na postopek in izdajo plačilnega naloga za postopek s predlogom za dopustitev revizije oziroma na presojo pravilnosti konkretno izpodbijane odločbe, to je sklepa o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, s katerim je bila pozvana k plačilu takse za postopek o predlogu za dopustitev revizije.

23. V zadnjem vsebinskem sklopu pritožbenih navedb tožnica izpodbija utemeljenost (temelj) konkretne takse kot tudi odmero takse po višini. Vrhovno sodišče meni, da neutemeljeno zatrjuje odstop od sodne prakse. V zadevi II Ips 291/2016, na katero se sklicuje, je namreč Vrhovno sodišče vlogo, ki je bila naslovljena revizija, vsebovala pa je podrejen predlog za dopustitev revizije, prejelo potem, ko mu je spis poslalo sodišče prve stopnje. Situacija v obravnavani zadevi je drugačna. Tožnica je vlogo, imenovano revizija, podrejeno predlog za dopustitev revizije vložila (tudi) pri Vrhovnem sodišču v roku, ki je določen za vložitev predloga za dopustitev revizije. Postopek revizije in postopek za dopustitev revizije v isti zadevi, o istem zahtevku ali delu zahtevka, se medsebojno izključujeta; stranka ima na voljo bodisi („direktno“) revizijo, ker je ta dovoljena po drugem odstavku 367. člena ZPP, bodisi dopuščeno revizijo, ki jo mora prehodno dopustiti sodišče. Zato podrejena kumulacija vlog ni primeren način za uveljavitev revizije kot izrednega pravnega sredstva, zaradi česar ni ovir, da se v postopku s predlogom za dopustitev revizije odloči preden se odloči o reviziji, saj stranka pri varstvu svojih pravic s tem ni v ničemer prikrajšana.10 Morebitna nepravilnost v zvezi z opustitvijo izterjave neplačane takse v drugi zadevi pa na postopanje v tej ne more vplivati. V revizijskem postopku zakon zahteva, da stranka opravlja procesna dejanja po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP), zaradi česar se pričakuje od strank, ki nastopajo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ustrezno pravno znanje, razumevanje pravne ureditve, spremljanje sodne prakse in pravilno procesno postopanje. Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na nejasnost razmejitve med dovoljeno in dopuščeno revizijo. Dejstvo, da je bila ureditev z ZPP-E spremenjena, na presojo nima vpliva.

24. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka. Preizkus izpolnjevanja procesnih predpostavk spada v začetni, pripravljalni stadij postopka obravnavanja določene vloge. Temu šele sledi vsebinsko odločanje o vlogi. Zato naj bi bil preizkus procesnih predpostavk takojšen, postopek v zvezi s tem pa čim krajši. V ta namen je tudi jasno predpisan način plačila sodne takse.11 Tožnica zato ne more zahtevati obratnega vrstnega reda, torej najprej presojo dovoljenosti predloga in šele nato odmero takse, in to le od dela, primernega za vsebinsko obravnavo. Tožnica izpodbijanemu sklepu očita nasprotje med razlogi, ki naj bi bilo v tem, da je na eni strani ugotovljeno, da ima terjatev do države (o kateri je bilo v tem postopku delno že tudi pravnomočno odločeno), na drugi strani pa, da ni konkretizirala terjatve, ki jo ugovarja v pobot. Tudi ta očitek ni utemeljen, saj je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu poudarilo, da bi morala tožnica konkretizirati pobotljivo terjatev, torej terjatev, ki izpolnjuje vse zakonske predpostavke, da jo je mogoče uspešno ugovarjati v pobot. Te pogoje mora navesti sama in izkazati,da so izpolnjeni, saj ni naloga sodišča ugotavljati in predpostavljati, na katero terjatev stranka meri. Zmotno torej meni, da ji tega ni treba „razlagati“.

25. Pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa ne more presegati meja, ki jih je z ugovorom začrtala tožnica. Tožnica v ugovoru ni trdila, da bi taksa ne bila odmerjena pravilno ali od nepravilne osnove. Njen očitek višini (poleg tega, da predstavlja prehudo oviro za dostop do sodišča) je bil, da bi moralo sodišče takso za postopek o predlogu za revizijo všteti v takso za postopek o reviziji in da tolikšen strošek ni v razumni povezavi z delom Vrhovnega sodišča v zvezi z njenim predlogom. Kar se tiče slednjega, se načeloma res zahteva med višino sodne takse in storitvijo, za katero se zaračunava, določena zveza in razumno sorazmerje, vendar pa je na drugi strani zaradi raznolikosti sodnih postopkov in konkretnih situacij v njih, primerjava mogoča samo na ravni nekega povprečja, ki je rezultat tega, da so v posameznih postopkih mogoča odstopanja v obe smeri.12 Praktično nemogoče je predvideti in upoštevati obsega dela v posamični zadevi, zato tovrstne pritožbene (in že pred tem ugovorne) navedbe ne morejo biti upoštevne. Neutemeljeno pa je tudi vztrajanje pri vštevanju takse za predlog za dopustitev v takso za revizijo (ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje in je zato Vrhovno sodišče po njenem mnenju sploh ne bi smelo). Vštevanje je predvideno le v primeru, ko stranka vloži dopuščeno revizijo, torej revizijo, ki jo je sodišče predhodno dopustilo. V obravnavan zadevi, kot je bilo navedeno v 23. točki obrazložitve, ni tako. Ne glede na to da Vrhovno sodišče odloča tako o dovoljeni reviziji kot o predlogu za dopustitev revizije, gre za dva različna postopka, zato načelo enkratnega plačila takse ni bilo kršeno. Tožnica zato neutemeljeno trdi, da je bilo z izpodbijano odločitvijo nezakonito poseženo v njeno premoženje oziroma da je bil kršen 1. člen Dodatnega protokola k EKČP o varstvu premoženja.

26. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ponovno ocenjuje, da dolžnost plačila konkretno odmerjene sodne takse za ta postopek v višini 313, 00 EUR ne predstavlja nerazumne formalne ovire za zagotovitev sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. V izpodbijanem sklepu je tožnici tudi odgovorilo na vse relevantne trditve, podane v ugovoru, zato tožnica kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja neutemeljeno. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

27. V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev o stroških (prvi odstavek 165. ZPP člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Zavrnitev pritožbe v celoti namreč pomeni zavrnitev tudi tistega njenega dela, s katerim zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka; povsem enako velja za izpodbijani sklep glede stroškov ugovornega postopka.

1 Bodisi sodnega postopka nasploh bodisi postopka z ustreznim pravnim sredstvom. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-107/99, 5. točka obrazložitve. 3 Odločba Ustavnega sodišča U-I-112/98, 6. točka obrazložitve. 4 Prav tam, 5. točka obrazložitve. 5 Npr. odločba U-I-41/13, 12. točka obrazložitve, U-I-191/14, 12 . točka obrazložitve. 6 Pa tudi drugih, npr. odločba U-I-277/08, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09. 7 Že navedene odločbe v prejšnjih dveh opombah. 8 Sklep Ustavnega sodišča Up 103/97. 9 Tožnica navaja, da je bila sprva oproščena plačila stroškov postopka. Ta odločba je bila kasneje na podlagi 13. člena ZST-1 razveljavljena, tožnici pa očitno naloženo plačilo stroškov, česar, kot navaja sama, ne namerava izpolniti. 10 Nenazadnje je bilo tudi v zadevi II Ips 291/2016 odločeno tako o reviziji (ki je bilo sicer delno ugodeno) kot tudi o predlogu za dopustitev revizije. 11 Po drugem odstavku 6. člena ZST-1 taksni zavezanec takso vplača na prehodni podračun, določen za plačevanje sodnih taks sodišča, od katerega se zahteva opravo posameznega dejanja ali vodenje postopka. 12 Odločba Ustavnega sodišča U-I-112/98.