Jedro

Glede na težo in številčnost kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženemu že izrečena devetmesečna zaporna kazen, dejstvo, da je bila obdolženemu za kaznivo dejanje v ločeno vodenem kazenskem postopku izrečena trimesečna zaporna kazen, v ponovljenem kazenskem postopku pa je pričakovati najmanj sedemmesečno zaporno kazen, je še vedno podano sorazmerje med z Ustavo varovano pravico obdolženega do osebne svobode ter ustavno varovano pravico do varstva premoženja ljudi.

Izrek

Ugotovi se, da je pri obdolženemu D.N. priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku še podan.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 18191/2016 z dne 9. 9. 2016 obdolženega D.N. spoznalo za krivega storitve: kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1; dejanje, opisano pod I. izreka), za katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora; kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod II. izreka), za katero mu je določilo kazen petnajst dni zapora; dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 (dejanji, opisani pod III. izreka), za kateri mu je določilo kazni po petnajst dni zapora; dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 (dejanji, opisani pod IV. izreka), za kateri mu je določilo kazni po en mesec zapora, nato pa po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset mesecev zapora, v njo pa po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo pripor od 9. 5. 2016 od 20.00 ure do vključno 9. 9. 2016. Ob izreku sodbe je bil obdolženemu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odpravljen, po pritožbi okrožne državne tožilke pa s sklepom Višjega sodišča I Kp 18191/2016 z dne 16. 9. 2016 pripor iz istega pripornega razloga podaljšan, in sicer do nastopa kazni, najdalj pa do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Pritožbeno sodišče je po opravljeni seji 5. 1. 2017, na kateri je presojalo utemeljenost pritožbe okrožne državne tožilke zoper citirano sodbo, vložene zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (glede kaznivega dejanja pod I. izreka), kršitve kazenskega zakona ter graje odločbe o kazenski sankciji (glede kaznivih dejanj pod II., III. in IV. izreka sodbe) po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP, po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so še dani razlogi za pripor. Ob takem preizkusu je ugotovilo, da v obravnavani zadevi še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor obdolženega po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

3. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da utemeljen sum, da je obdolženi storil tri kazniva dejanja tatvine in dve kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari, opisana pod II., III. in IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje, izhaja iz izrečene obsodilne sodbe, utemeljen sum storitve kaznivega dejana poskusa ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 pa izhaja iz pravnomočne obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt78633/2016 z dne 3. 6. 2016, po kateri bo v nadaljevanju tekel kazenski postopek zoper obdolženega za to kaznivo dejanje pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi okrožne državne tožilke, ki graja po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja iz poskusa ropa v kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Dejstvo, da je bil oškodovanec fizično napaden s strani obdolženega in ob napadu utrpel telesne poškodbe, izhaja iz izpovedbe samega oškodovanca, obvestila o telesni poškodbi ter izpovedb dveh prič. Sodišče prve stopnje je presodilo, da fizična sila ni bila usmerjena proti oškodovancu zaradi odvzema stvari, ki jih je imel pri sebi, temveč da je šlo zgolj za telesno poškodovanje oškodovanca, storjeno s strani obdolženega iz maščevanja. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna in zadevo vrnilo v ponovljen postopek sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjeni senat. Tako je obdolženi zaenkrat še vedno utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja ropa, ki je ostalo pri poskusu iz razloga, ker je obdolženega od izvrševanja kaznivega dejanja odvrnila oseba, ki je zahtevala, da preneha s pretepanjem oškodovanca.

4. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se okoliščine iz sklepa Višjega sodišča I Kp 18191/2016 z dne 16. 9. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru II K 18191/2016 z dne 9. 9. 2016, s katerim je bil pripor obdolženemu ob razglasitvi sodbe podaljšan, niso v ničemer spremenile. Nevarnost ponovitve kaznivih dejanj zoper premoženje, če bi obdolženi bil izpuščen na prostost, še vedno temelji na tem, da je bil obdolženi z izrečeno sodbo spoznan za krivega petih kaznivih dejanj iz skupine kaznivih dejanj zoper premoženje, za katera mu je bila z izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo Višjega sodišča izrečena enotna kazen devet mesecev zapora. Obdolženi je brez zaposlitve in brez sredstev za zadovoljevanje svojih potreb, izvrševanja kaznivih dejanj pa so postala način njegovega življenja. Tako ga od izvrševanja istovrstnih kaznivih dejanj ni odvrnila niti obravnava policije (po prijetju na kraju tatvine pridržan 18. 4. 2016) niti vložena kazenska ovadba zoper njega, saj je z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval ter pri tem izkazal vztrajnost in trdovratnost. Tako je 9. 5. 2016 po odtujitvi dveh burekov, ponovno v isti trgovini s soobdolženim K.K. odtujil kavo in alkoholno pijačo, pri zadrževanju stvari pa zoper varnostnika uporabil silo. Okrožno državno tožilstvo je v obtožnici ravnanje obdolženih pravno opredelilo kot kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Sodišče prve stopnje je kazenski postopek zoper obdolžena D.N. in K.K. za to kaznivo dejanje izločilo iz enotnega obravnavanja in 25. 10. 2016 izreklo sodbo II K 29367/2016, s katero ju je spoznalo za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima izreklo kazen vsakemu tri mesece zapora (zoper sodbo so vložene pritožbe, o katerih še ni bilo odločeno). Razen okoliščin, ki kažejo na težo kaznivih dejanj tatvin, ni zanemariti višine škode, povzročene s kaznivima dejanjema poškodovanja tuje stvari, to je s poškodovanjem kljuke in žaluzij v prostoru za pridržanje, ter poškodovanjem zapornice v garažni hiši, ki ni majhna. Obdolženi je bil doslej že večkrat obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, to je kaznivih dejanj tatvine, velike tatvine, dveh ropov in poškodovanja tuje stvari, pa ga niso niti prejšnje obsodbe na zaporne kazni, niti nazadnje v postopku neprave obnove izrečena kazen dve leti in en mesec zapora, odvrnile od ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj. Po presoji pritožbenega sodišča je obdolženčeva nevarnost za storitev kaznivih dejanj na podlagi opisanih okoliščin tolikšna in tako konkretna, da odprave pripora ne opravičuje. Nobenega dvoma torej ni, da je obdolženemu moč preprečiti nadaljnja kazniva dejanja le s priporom.

5. Pripor je zoper obdolženega še vedno neogiben ukrep za varnost ljudi in njihovega premoženja. Že izpostavljene okoliščine, in sicer izjemna vztrajnost in trdovratnost obdolženega, njegova koristoljubnost in njegov način življenja kažejo, da se ni mogoče zanesti, da bi obdolženi sam spoštoval omejitve kakšnega od milejših ukrepov za zagotovitev varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja.

6. Glede na težo in številčnost kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženemu že izrečena devetmesečna zaporna kazen, dejstvo, da je bila obdolženemu za kaznivo dejanje v ločeno vodenem kazenskem postopku izrečena trimesečna zaporna kazen, v ponovljenem kazenskem postopku pa je pričakovati najmanj sedemmesečno zaporno kazen, je še vedno podano sorazmerje med z Ustavo varovano pravico obdolženega do osebne svobode ter ustavno varovano pravico do varstva premoženja ljudi. V obravnavanem primeru, ko je obdolženi v priporu pet mesecev in pol, razumen čas trajanja pripora še ni prekoračen. Ugotovljeni pripor je tako še vedno v skladu z določbo prvega odstavka 20. člena Ustave.

7. Zato je pritožbeno sodišče, ko je ugotavljalo ali še obstajajo razlogi za pripor obdolženega, odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.