Jedro

Sodišču se ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali je toženec ves sporni čas uporabljal nepremičnino ali ne, in tega razlagati, ker je za obravnavani obogatitveni zahtevek pomembno le, ali bi se lahko obogateni s stvarjo okoristil, pri čemer je irelevantno, ali je to opustil in zakaj je to storil. Bistveno je, da je prikrajšanemu s svojim ravnanjem preprečil, da bi ta stvar uporabljal sam.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje, drugače kakor prvič, razsodilo, da ostane sklep o izvršbi I 465/95 z dne 21.7.1995 v veljavi za znesek 1,628.863,81 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1995 dalje do plačila in da mora toženec plačati tožeči stranki 968.810,00 SIT pravdnih stroškov. Gre za uporabnino za november 1992 in za razdobje od marca 1994 do maja 1995, ko je imel toženec nepremičnino (avtopralnico in funkcionalno zemljišče) neupravičeno v posesti, najemnine zanjo pa ni plačeval. Toženčev ugovor zoper višino je bil le pavšalen.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je tožencu, da je dokazno breme glede višine zahtevka na tožeči stranki. Vendar je toženec plačal najemnino od januarja do maja 1993 po računu, ki ga je izstavila tožeča stranka, višini zahtevka pa je ugovarjal le pavšalno.

Toženec je vložil revizijo proti tej sodbi in predlagal, naj jo vrhovno sodišče tako spremeni, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v ponovno sojenje. Uveljavlja revizijske razloge po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodiščema očita, da sta nepravilno uporabili materialno pravo glede dokaznega bremena. Tožeča stranka bi morala dokazati, kakšno korist je imel toženec s tem, da je uporabljal njeno nepremičnino. O tem ni podala ne navedb ne dokazov. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da sodb ni mogoče preizkusiti glede višine neupravičene obogatitve. Zahtevka iz tega naslova ni mogoče enačiti z zahtevki o neki poprečni najemnini za poprečne poslovne prostore neke tretje osebe. Protispisna je navedba v obrazložitvi sodišča druge stopnje, da je ugovor tožene stranke glede višine najemnine le pavšalen, saj je že na prvem naroku za glavno obravnavo 6.9.2000 decidirano izjavila, da nič ne dolguje, ker prostorov ni uporabljala. Obseg uporabe prostorov in koristi je stvar dokaznega bremena tožeče stranke.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravilno je prvostopenjsko sodišče utemeljilo pravno podlago tožbenega zahtevka na 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja uporabo tuje stvari v svojo korist. Pritožbeno sodišče je temu pritrdilo. Ta določba določa, da če je kdo uporabil tujo stvar v svojo korist, lahko njen imetnik zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. To določbo je treba razlagati, kot je to vrhovno sodišče že zapisalo (Zbirka odločb civilnega oddelka VS RS 2001, št. 29), po njenem namenu, ki je v tem, da dobi prikrajšani ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno, ali za obogatenega pridobitev oziroma uporaba stvari pomeni objektivno korist oziroma ali bi se s stvarjo lahko okoristil, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od uporabljene stvari.

Sledeč tem izhodiščem je tožeča stranka izkazala in dokazala, kakšno korist je imel oziroma bi jo lahko imel toženec - v višini najemnine, ki jo je sicer plačeval tožeči stranki. Toženec višini opredeljeno ni oporekal, saj se je omejil le na izjavo, da če gre za kondikcijski zahtevek, tožeča stranka ni z ničemer izkazala njegove višine. Sledeč uvodoma pojasnjenemu namenu določbe 219. člena ZOR, tožeči stranki ni bilo treba navajati in dokazovati kaj več, kakor to, kolikšno najemnino je sicer toženec plačeval po računih, sestavljenih "po dogovoru in merilih", ki jim ni oporekal. Revizijskemu ugovoru nepravilne uporabe materialnega prava in iz tega izvirajočega dokaznega bremena ni mogoče pritrditi.

Prav tako tudi ne procesnemu očitku, ki ga revizija povezuje s prej omenjenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava. Nič ni "protispisna" navedba o toženčevem pavšalnem ugovoru glede višine najemnine. Odveč je razlagati, da če kdo izjavi, da nič ne dolguje, ne pove s tem prav nič o tem, kolikšen je dolg, ker ga pač sploh zanika. Toženec se je očitno odločil svoje stališče in svoje koristi v tej pravdi utemeljevati in zavarovati s tem, da je zanikal svojo obveznost v celoti. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni. Takšne kršitve tudi ni, kar zadeva obrazložitev odločitve o višini zahtevka, o čemer je bila beseda prej. Sodišču se tudi ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali je toženec ves sporni čas uporabljal nepremičnino ali ne, in tega razlagati, ker je za obravnavani obogatitveni zahtevek pomembno le, ali bi se lahko obogateni s stvarjo okoristil, pri čemer je irelevantno, ali je to opustil in zakaj je to storil. Bistveno je, da je prikrajšanemu s svojim ravnanjem preprečil, da bi ta stvar uporabljal sam.

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana, zaradi česar je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).