Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane in regresa za letni dopust za leto 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v znesku 844,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter terjatve v višini neto zneska od bruto zneska 763,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 3.000,00. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 844,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo, naj v tožnikovo korist obračuna regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, plača predpisane davke ter izplača tožniku pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je v V. točki izreka naložilo še, da tožniku povrne stroške postopka v višini 289,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega oziroma podredno vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da tožnik ni upravičen do plačila nadomestila plače za meseca oktober in november, saj mu je delovno razmerje prenehalo že pred 5. 11. 2012. V zvezi s tem se sklicuje na trditve tožnika in dokaz o predlagani sporazumni prekinitvi delovnega razmerja 17. 10. 2012. Trdi, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do poteka odpovednega roka oziroma ni navedlo, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje. Navaja, da sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen pobotni ugovor in neutemeljeno ugotovilo, da ne obstaja njena terjatev do tožnika v višini 3.000,00 EUR. Navaja, da se ta terjatev nanaša na nastalo škodo, ki jo je tožnik povzročil v delovnem razmerju. Trdi, da je sodišče v izpodbijani sodbi zgolj pavšalno navedlo, da tožnik ni mogel vzeti orodja, saj je z delovišča šel direktno na urgenco. Izpodbijani sodbi očita, da se v njej sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da ji je škoda nastala tudi z ravnanjem tožnika (reklamacije strank po izvršenem delu tožnika, materialna škoda npr. poškodovana vrata). Trdi, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede regresa za letni dopust se sklicuje na izpoved zakonitega zastopnika, da so se z delavci dogovorili, da regres ne bo izplačan, ker je zaradi nove delavnice vzel visok kredit. Navaja, da tožnik tega ni zanikal, da je navedel le, da regresa ni prejel. Meni, da se sodišče v izpodbijani sodbi do navedb tožnika v zvezi z neplačilom regresa ni opredelilo oziroma je zgolj pavšalno zavrnilo navedbe tožene stranke, da se delavci regresu za letni dopust ne morejo odpovedati, ker gre za pravico, določeno z zakonom. Meni, da če je pravica določena v korist določene osebe, se ji ta lahko odpove, saj je to njena svobodna volja. Če se je tožnik tej pravici odpovedal, po mnenju tožene stranke plačila regresa ne more zahtevati. Tudi glede tega dela sodbe zatrjuje, da je neobrazložen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, njen izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je v predmetnem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo neizplačanih neto zneskov nadomestila plače za oktober 2012 in november 2012 ter stroške prevoza na delo in stroške prehrane za oktober 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ugovor tožene stranke, da je tožnik med bolniškim staležem v času od 24. 10. 2012 do 15. 11. 2012 opravljal delo na črno, ni utemeljen. V zvezi s terjatvijo, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, je ugotovilo, da tožnik za nobeno orodje ni bil osebno zadolžen ter da je tožnik zadnji dan dela pri toženi stranki po poškodbi šel na urgenco, tožena stranka pa ni imela kovčkov z orodjem označenih z imeni delavcev, zato ne more zatrjevati, da je enega od njih vzel ravno tožnik in ne nekdo drug. Glede na to je ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožnika v višini 3.000,00 EUR ne obstaja. Tožniku je prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 2012 in v zvezi s tem zavzelo stališče, da se regresu za letni dopust delavci ne morejo odpovedati.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko v neto nadomestilu plače za oktober 2012 in november 2012, je pravilna. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni upravičen do nadomestila plače za navedena meseca, ker mu je delovno razmerje prenehalo že pred 5. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do 17. 11. 2012, to svojo ugotovitev pa je utemeljilo na listini z naslovom „Sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2012“ (A 2). Sodišče prve stopnje res ni navajalo natančnejših razlogov, zakaj je štelo, da je na podlagi navedene odpovedi pričel teči 30-dnevni odpovedni rok tožniku 17. 10. 2012 in se je iztekel 17. 11. 2012. Je pa iz 10. točke obrazložitve razvidna ugotovitev, da je na podlagi navedene listine tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 17. 11. 2012. S tem je sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi po obrazloženi sodni odločbi, ki jo je tudi mogoče preizkusiti, zato zatrjevana kršitev pravil postopka ni podana.

7. Pritožbeno sodišče kot odgovor na pritožbeno navedbo, da je tožniku delovno razmerje pri njej prenehalo pred 5. 11. 2012, dodaja, da je listina z dne 15. 10. 2012 (A 2) po svoji pravni naravi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. To dejstvo med strankama niti ni bilo sporno, saj je na prvem naroku za glavno obravnavo tožena stranka v zvezi s tem navedla, da ni bilo sporazuma za prekinitev pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bilo treba upoštevati pogodbeno dovoljen odpovedni rok. Tožena stranka si napačno razlaga navedeno listino in meni, da se je odpovedni rok iztekel 17. 10. 2012, kar pa ne drži, saj iz nje izhaja, da tožnik odpoveduje pogodbo o zaposlitvi in da naj pogodbeno dogovorjeni odpovedni rok (30 dni) začne teči 17. 10. 2012. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 17. 11. 2012, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

8. Pravilna je tudi odločitev glede pobotnega ugovora oziroma ugotovitve, da terjatev tožene stranke ne obstaja (II. točka izreka). Tožena stranka je svoj pobotni ugovor podala v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2014, iz katere izhaja, da naj bi navedeni znesek pomenil škodo zaradi nevračila orodja. Trditev, da bi navedena terjatev v višini 3.000,00 EUR pomenila odškodnino za kakšno drugo škodo, ki naj bi ji jo povzročil tožnik, ni podala. Svoje trditvene podlage pa tožena stranka ne more dopolnjevati z izpovedjo direktorja tožene stranke, ki je 19. 12. 2014 zaslišan kot stranka izpovedal, da je tožnik povzročil toženi stranki škodo z napačnim naročilom aluminija, z uničenjem električnih dvižnih vrat in kombija ter reklamacijami strank. Glede na to je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenih temeljev za terjatev tožene stranke, neutemeljena. Do pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano škodo, ki naj bi jo povzročil tožnik toženi stranki, pa se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti zahtevek za plačilo regresa za letni dopust, ker se mu je tožnik odpovedal. V predmetnem sporu ni bilo dokazano, da bi se tožnik odpovedal regresu za letni dopust za leto 2012, pritožbeno sodišče pa še dodaja, da skladno z ustaljeno sodno prakso in stališči v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.