Jedro

Soglašati je s tožnikom, da 10. člen ZPVAS napotuje na uveljavljanje odškodninskih zahtevkov pri sodišču splošne pristojnosti, vendar kot je objasnil že prvostopni organ s sklepom z dne 28. 5. 2003, o zahtevkih za odškodnino, ki bi bili lahko utemeljeni na materialni določbi 10. člena ZPVAS, ni meritorno odločil. Ničnostni razlog po 1. točki 279. člena ZUP zato ni podan.

Razlogovanje tožnika, ki utemeljuje podanost ničnostnega razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je bil sklep izdan brez umika stranke, pa temelji na nepodanosti procesnega predloga stranke, zato iz tega razloga ničnostni razlog, ki ga uveljavlja, ni podan, odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve za izrek sklepa o ustavitvi postopka za ničnega pa je pravilna.

Po pravni teoriji ničnostnih odločb ni mogoče konvalidirati z naknadno odpravo nepravilnosti, ki ima za posledico ničnost. V zvezi s 4. točko prvega odstavka 279. člena ZUP je torej možna konvalidacija odločbe. Razlaga, kot jo je ponudil drugostopni organ, pa je pravilna. Namreč procesno kršitev, ki je bila storjena, ker je organ izdal sklep o ustavitvi postopka brez umika stranke, bi stranka morala uveljaviti v pritožbenem postopku, saj gre za kršitev pravil postopka. Nereagiranje (nesprožitev pritožbenega postopka) torej pomeni konvalidacijo v smislu 4. točke, saj je bil sklep stranki vročen. Navedeno pomeni dodatni razlog, da je prvostopni organ odločil pravilno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je predlog tožnika, da se sklep Upravne enote Krško št. 321-119/92 z dne 28. 5. 2003 izreče za ničnega, zavrnil. Glede ničnostnega razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da je sklep o ustavitvi postopka organ izdal brez umika stranke, navaja, da A. do izdaje odločbe in sklepa z dne 28. 5. 2003 ni podala zahtevka za odškodnino, zato je upravni organ dopis z dne 7. 2. 2003, v katerem je bilo med drugim navedeno, da bodo agrarni upravičenci za pozidane parcele uveljavljali plačilo v državnih obveznicah, upošteval kot umik dela zahtevka za vračilo premoženja A.. V zvezi z razlogom po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa je pojasnil, da organ v zadevi ni odločil, ampak je postopek za vračilo nepremičnin ustavil. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da gre v zadevi ustavitve dejansko za zavrnitev, saj organ navaja, da je ustavil postopek zaradi izjave predlagateljev, čeprav ne navaja določb ZUP o ustavitvi zaradi umika. Sklep o ustavitvi torej ni bil izdan, ker bi organ štel, da so vlagatelji zahtevek umaknili, zato ni mogoče šteti, da je bil sklep izdan brez zahteve stranke. Tudi kolikor pa bi bil izdan brez zahteve, bi bilo šteti, da so v tak sklep privolili, saj je bil strankam vročen.

Tožnik v tožbi navaja, da je tudi pritožbeni organ ugotovil, da je bil sklep izdan brez umika stranke, opredelitev v nadaljevanju „sklep o ustavitvi postopka ni bil izdan zato, ker bi organ prve stopnje štel, da so vlagatelji zahteve za vrnitev premoženja zahtevek v tem delu umaknili“, pa je pravno nevzdržna ter predvideva, da je bil izdan sklep o umiku iz razloga, ki ga ZUP ne predvideva. Pri tej argumentaciji je poteptano načelo pravne države. Navaja tudi, da ne drži navedba v odločbi druge stopnje, da prvostopenjski organ ne navaja, da je ustavil postopek zaradi izjave vlagateljev o umiku, saj je v odločbi prvostopnega organa izrecno navedeno, da je dopis z dne 7. 2. 2003 upošteval kot umik. Enako se navaja tudi v sklepu z dne 28. 5. 2003. Organ druge stopnje potvarja razloge organa prve stopnje tudi z navedbo, da je organ v odločbi z dne 28. 5. 2003 dejansko odločil po vsebini in zahtevek zavrnil. Če pa je odločil tako, je odločil v zadevi iz sodne pristojnosti glede na 10. člen Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) in bi moral zato organ druge stopnje izreči to odločitev za nično. Nevzdržna je tudi ugotovitev o privolitvi, ker se stranke niso pritožile na sklep o ustavitvi. Namreč določbe ZUP ne določajo, da kolikor se stranka ne pritoži, da se šteje, da je v odločitev privolila oziroma da se za nično lahko izreče le odločitev, na katero se je stranka pritožila. Predlaga, da sodišče sklep o ustavitvi postopka z dne 28. 5. 2003 izreče za ničen oziroma izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil predlog tožnika za izrek sklepa z dne 28. 5. 2003, s katerim je bil del zahtevka za vračilo premoženja A. ustavljen, za ničnega. Ni sporno med strankama, da je tožnik uveljavljal ničnostna razloga po 1. in 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Tožnik je v predlogu za izrek sklepa za ničnega navedel, da je glede na odločitev v spornem sklepu, ki skupaj z odločbo pomeni odločitev o celotnem zahtevku za vračilo premoženja, da je upravni organ meritorno odločil tudi o delu zahtevka, ki je v sodni pristojnosti. V tožbi dodatno pojasnjuje glede na razloge drugostopnega organa, da kolikor je organ v sklepu dejansko odločil po vsebini in zahtevek zavrnil, da je odločil v zadevi sodne pristojnosti po 10. členu ZPVAS in bi zato moral to odločitev izreči za nično (10. člen ZPVAS se glasi, da če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nezmožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih). Sodišče soglaša s tožnikom, da 10. člen ZPVAS napotuje na uveljavljanje odškodninskih zahtevkov pri sodišču splošne pristojnosti, vendar kot je objasnil že prvostopni organ s sklepom z dne 28. 5. 2003, o zahtevkih za odškodnino, ki bi bili lahko utemeljeni na materialni določbi 10. člena ZPVAS, ni meritorno odločil. Ničnostni razlog po 1. točki zato ni podan.

Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Na podlagi določbe 128. člena ZUP pa je z zahtevo mišljena zahteva v materialnem smislu, torej zahteva, ki vsebuje določen predlog ali zahtevek o tem, kako naj upravni organ odloči o upravni stvari (glej komentar k Zakonu o splošnem upravnem postopku, str. 354). Razlogovanje tožnika, ki utemeljuje podanost tega ničnostnega razloga, ker je bil sklep izdan brez umika stranke, pa temelji na nepodanosti procesnega predloga stranke, zato iz tega razloga ničnostni razlog, ki ga uveljavlja, ni podan, odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve za izrek sklepa o ustavitvi postopka za ničnega pa pravilna.

Podrejeno pa sodišče ocenjuje kot pravilno razlago drugostopnega organa v zvezi z besedilom iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP: „pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila“. Po pravni teoriji ničnostnih odločb ni mogoče konvalidirati z naknadno odpravo nepravilnosti, ki ima za posledico ničnost. Konvalidirati je mogoče le izpodbojno odločbo. Takšna odločba je dejansko tudi odločba, ki je bila izdana brez zahteve stranke v zadevi, v kateri je za začetek upravnega postopka potrebna takšna zahteva, stranka pa je pozneje izrecno ali molče v odločbo privolila (Upravnoprocesno pravo – upravni postopek in upravni spor, str. 408). V zvezi s 4. točko je torej možna konvalidacija odločbe. Razlaga, kot jo je ponudil drugostopni organ, pa je po mnenju sodišča pravilna. Namreč procesno kršitev, ki je bila storjena, ker je organ izdal sklep o ustavitvi postopka brez umika stranke, bi stranka morala uveljaviti v pritožbenem postopku, saj gre za kršitev pravil postopka (določbe 134. člena ZUP in naslednje). Nereagiranje (nesprožitev pritožbenega postopka) torej pomeni konvalidacijo v smislu 4. točke, saj je bil sklep stranki vročen. Navedeno pomeni dodatni razlog, da je prvostopni organ odločil pravilno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.