Jedro

Ker so podane očitne razlike med mnenjem sodnega izvedenca in izpovedbo člana invalidske komisije II. stopnje (ki sta specialista s področja ortopedije), je v zadevi, v kateri je odločilno vprašanje delazmožnosti tožnice, treba zadevo razčistiti s postavitvijo drugega izvedenca in sicer izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2009 in št. ... z dne 23. 1. 2009 ter da se tožnici priznajo pravica iz invalidskega zavarovanja oziroma podrejeno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožbo vložila zardi zdravstvenih težav s hrbtenico. Ima hude bolečine, ki ji onemogočajo stalno stoječe delo v prisilni drži z dvigovanjem težjih bremen ter jo ovirajo pri vsakodnevnih življenjskih opravilih. Ugotovitev, da zdravstveno stanje tožnici ne povzroča večjih funkcionalnih motenj, je nepravilna. Za ugotovitev dejanskega stanja ne zadostuje zgolj pogled v medicinsko dokumentacijo, temveč je potrebno izvajati tudi druge dokaze, kot na primer zaslišanje tožnice. Kljub temu, da jo je sodišče zaslišalo, se do tega dokaza v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni opredelilo. Sodišče tudi pravilno ne povzema ugotovitev izvedencev. Prof. dr. P. je namreč navedel, da pri tožnici ni ugotovil funkcionalnih izpadov, kar pa ne pomeni, da nima bolečin, ki jo omejujejo pri delu, če hrbtenico preveč obremenjuje. Ne drži torej, da okvara hrbtenice tožnici ne povzroča večjih funkcionalnih motenj. Tožnica je sama izpovedala, da tudi doma težko dela in da ima težave celo z osebno higieno in oblačenjem. Sodišče sploh ni presojalo, kakšne so vsakodnevne posledice okvare hrbtenice, zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da se ugotovitve glede zdravstvenega stanja, kot sta jih podala prof. dr. P. in prof. dr. A., razlikujejo. Tožnica poudarja, da prof. dr. A. meni, da razvrstitev v I. kategorijo invalidnost ni primerna, vendar je takšno mnenje podal ob odsotnosti ustrezne zdravstvene dokumentacije. Pri tem ne zatrjuje, da v tožničinem primeru ni šlo za tako hude obrabne spremembe, temveč zgolj, da ni dovolj listinske dokumentacije, da bi to lahko presodil. Nobenega utemeljenega razloga ni, da je sodišče pri presoji dejanskega stanja prednost dalo mnenju prof. dr. A. in ne mnenju prof. dr. P.. Slednji je namreč ugotovil, da je tožnica bolečine nedvomno imela, saj rentgenska slika izkazuje degeneracijo diska in druge težave na hrbtenici. Po njegovem izvedenskem mnenju so torej spremembe v tožničinem zdravstvenem stanju takšne, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Zaradi zmanjšanja delovne zmožnosti, je utemeljena razbremenitev pri delu. Prepričljiva izpoved tožnice, medicinska dokumentacija, zlasti pa rentgenski izvid ter izvedensko mnenje prof. dr. P. jasno kažejo na to, da je pri tožnici prišlo do trajnih degenerativnih sprememb hrbtenice, ki ji onemogočajo normalno neboleče opravljanje vsakodnevnih opravil in sodelovanje v organiziranem delovnem procesu. Sodišče je v zvezi s tem nepravilno ocenilo dejansko stanje. Jedro obrazložitve prvostopenjske sodbe je povzemanje izvidov ortopedinje z dne 14. 4. 2002 ter 6. 2. 2008. Sodišče je v zvezi s tem povzelo, da lečeča ortopedinja po nobenem od pregledov ni svetovala niti predlagala kakršnihkoli razbremenitev pri delu, niti predlagala ocene na invalidski komisiji in da zato tožničino zdravstveno stanje v obdobju, relevantnem za razsojo zadeve, ni bilo takšno, da bi utemeljevalo razvrstitev tožnice v katero od kategorij invalidnosti. Taka odločitev pa je nepravilna, saj navedena izvida za predmetni spor ne moreta biti odločilna. Samo okoliščino, da ortopedinja ni predlagala razbremenitve pri delu, je pripisati izključno temu, da je ortopedinja vedela, da je tožnica brezposelna oseba, zato se ji tega ni zdelo potrebno posebej izpostavljati. Nobenega utemeljenega razloga tudi ni, da bi imel predlog za oceno na invalidski komisiji podan s strani ortopedinje prednost pred predlogom, ki ga poda osebna zdravnica. Predlog osebne zdravnice je bil podan 29. 8. 2008, torej pol leta potem, ko je bila tožnica pri ortopedinji. Predlog je izraz bolj ažurnega zdravstvenega stanja tožnice in bi že iz tega vidika moral imeti prednost v primerjavi s starejšo zdravstveno dokumentacijo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in prizna pravice iz invalidskega zavarovanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št.... z dne 24. 4. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 1. 2009, s katero je tožena stranka zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila.

Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, je ugotovitev invalidnosti. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljena skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Sodišče prve stopnje je ob presoji izpodbijanih odločb tožene stranke očitno bilo mnenja, da glede na podane tožbene navedbe in predloženo dokumentacijo, dejansko stanje pri toženi stranki ni bilo ustrezno razčiščeno, saj je za razjasnitev dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista ortopeda. Le-ta je po vpogledu v medicinsko dokumentacijo ter po osebnem pregledu tožnice ugotovil, da bi bila tožnica svoje delo v polnem delovnem času, to je delo pomočnice pomivalke posode, na katero je bila nazadnje razporejena, zmožna opravljati le z omejitvami, da ne bi dvigala bremen nad 5 kg, da ne bi imela stalno prisilne drže in da se ne bi stalno pripogibala pri delu. Delo bi moralo biti primerno razgibano stoje in sede, brez prisilne drže oziroma pretiranega zvijanja hrbtenice. V obrazložitvi sodni izvedenec poudarja, da gre pri tožnici za degenerativno okvaro spodnjega dela ledvene hrbtenice, ki pa ni tako hude stopnje, da ne bi mogla opravljati nobenega dela. Razgibano delo bi za njo bilo celo koristno. Morala bi shujšati, saj bi se s tem težave bistveno zmanjšale. Za težja fizična dela, za prenašanje težjih bremen pa ni sposobna. Za tako delo ni bila sposobna že od 14. 4. 2009 dalje oziroma je s tem dnem prišlo do delne izgube sposobnosti za opravljanje svojega dela. Svoje ugotovitve je sodni izvedenec tudi dodatno utemeljil in sicer pisno in pa ustno, ko ga je sodišče prve stopnje zaslišalo na glavni obravnavi. Ugotovitve sodnega izvedenca so torej nasprotne od ugotovitev obeh invalidskih komisij, ki sta podali mnenje v predsodnem postopku. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zaslišalo tudi člana invalidske komisije II. stopnje prof. dr. A., dr. medicine, ki je vztrajal pri že podanem mnenju invalidske komisije II. stopnje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana dokončna odločba tožene stranke. Iz izpovedbe izhaja, da upoštevajoč prakso podobnih primerov tožnici kategorija ne pripada. V razpoložljivi dokumentaciji namreč ni podatkov, ki bi utemeljevali priznanje invalidnosti v strokovnem smislu. Gre sicer za težko življenjsko situacijo, kar pa ne more biti podlaga za ugotovitev invalidnosti. Po njegovem je nesporno, da je tožnica nezaposljiva, vendar ne iz ortopedskih, pač pa iz razlogov, ki so izven domene sodnega izvedenstva. Če bi zadeva tekla po pravilih, bi tožnica že od leta 1990 dalje bila v bolniških staležih, ter bi obstajala zajetna medicinska dokumentacija, na podlagi katere bi se lahko začel postopek za oceno delovne zmožnosti oziroma invalidnosti, vendar te dokumentacije ni, zato je po njegovem za nazaj težko ugibati in špekulirati.

Pritožbeno sodišče sprejema pritožbene navedbe, da je izpovedba zaslišanega člana invalidske komisije II. stopnje neprepričljiva, saj iz izpovedbe ne izhajajo konkretne ugotovitve v zvezi z medicinskimi dokazi, nenazadnje član invalidske komisije II. stopnje, ki ga je sodišče zaslišalo kot pričo, tudi osebno ni pregledal tožnice, temveč je svoje ugotovitve vezal na osebni pregled, ki je bil opravljen pred invalidsko komisijo I. stopnje. Povsem očitno pa je, da svojo izpovedbo, da tožničine težave niso tako hude, da bi narekovale razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti, gradi na tem, da ne obstaja dokumentacija, ki bi izkazovala tožničine zdravstvene težave. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da omenjeno nikakor ne more biti odločilno za razsojo sporne zadeve, še posebej ob dejstvu, da je tožnica že vse od leta 1990 dalje brezposelna. Prijavljena je na Zavodu za zaposlovanje, kjer pa očitno tudi zaradi zdravstvenih razlogov ni dobila ustrezne zaposlitve. Za odločitev torej ne more biti odločilno, kolikokrat je tožnica obiskala osebnega zdravnika zaradi težav s hrbtenico. Prav tako ni z ničemer utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da prav zapisi v zdravstvenem kartonu, na katere sodni izvedenec opira razvrstitev v kategorijo invalidnosti, izkazujejo, da so bile v relevantnem obdobju tožničine hujše težave s križem oziroma hrbtenico občasne in obvladljive s fizioterapevtskimi metodami in analgetiki ter da bi ob morebitni zaposlitvi tožnica potrebovala bolniški stalež. Taka ugotovitev je v nasprotju s podanim izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca, razen tega tudi ni podprta z izpovedbo zaslišanega člana invalidske komisije II. stopnje, saj le ta predvsem poudarja, da na razpolago ni ustrezne dokumentacije, ki bi utemeljevala priznanje invalidnosti v strokovnem smislu.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je kljub tako izvedenemu dokaznemu postopku dejansko stanje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo še nepopolno ugotovljeno. Sodni izvedenec je namreč ugotavljal, ali je tožnica zmožna za svoje delo, pri čemer pa je ugotavljanje svojega dela bilo odločilno v primeru, ko je šlo za ugotavljanje invalidnosti po določbah prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Ker je bila v predmetni zadevi zahteva vložena po novem zakonu, je torej pri presoji sporne zadeve potrebno izhajati iz določbe 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter nadalje pri presoji upoštevati „svoj poklic“, kot je le-ta opredeljen v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1. Nadalje ker so podane očitne razlike med podanim mnenjem sodnega izvedenca in pa izpovedbo zaslišanega člana invalidske komisije II. stopnje, ki sta specialista s področja ortopedije, je po stališču pritožbenega sodišča v zadevi, v kateri je odločilno vprašanje delazmožnosti tožnice, potrebno zadevo razčistiti s postavitvijo drugega izvedenca in sicer izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa. Podano je namreč stanje, kakršno je opredeljeno v 2. odstavku 254. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Le-to bo ob pravilni uporabi materialnega prava ter s postavitvijo novega izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa razčistilo dejansko stanje ter po potrebi izvedlo še druge dokaze in nato ponovno razsodilo v zadevi.