Jedro

Zgolj proizvodnja (osnovne) krme za živali po presoji sodišča sama po sebi ne predstavlja niti izobraževalne niti raziskovalne dejavnosti oziroma druge javne službe po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Dejstvo, da je druga tožnica ob uveljavitvi ZDen na posestvu ... (in sicer na nepremičninah, o vračilu katerih odloča E.) izvajala določene izobraževalne programe glede konj, perutnine, pa tudi goveda, ki je bilo nameščeno v hlevih, vendar se v tistem času na predmetnih parcelah živali niso pasle, tako za odločitev ni pravno pomembno.Niti morebiten raztros gnojil (viška hlevskega gnoja) na predmetnih parcelah v relevantnem obdobju ne more vplivati na odločitev sodišča, saj ne predstavlja nobene izmed dejavnosti po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Že po naravi stvari so melioracijski jarki v funkciji kmetijskih zemljišč (in ne obratno), zato tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o zazidanih stavbnih zemljiščih, ki se ne vračajo na podlagi citirane določbe drugega odstavka 32. člena ZDen. Glede na to za odločitev ni bistveno, da melioracijski jarki predstavljajo objekt po gradbenih predpisih. Pri tem je treba izpostaviti, da gre za investicijo oziroma za naprave, ki se nahajajo na kmetijskih zemljiščih in služijo gospodarni rabi kmetijskih zemljišč. Sodišče tako pritrjuje zaključku organa, da v to kategorijo sodijo tudi melioracijski jarki za osuševanje zemljišč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe ugotovil, da je A. A. upravičena do denacionalizacije tam naštetih podržavljenih nepremičnin, vse k.o. ..., in sicer do celote; z 2. točko izreka je odločil, da je B. zavezanec za vračilo lastninske pravice na tam naštetih nepremičninah, prav tako vse k.o. ...; s 3. točko izreka pa, da je C. zavezanka za vračilo v posest za vse nepremičnine iz 1. točke te odločbe; s 4. točko izreka, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe pri nepremičninah iz 1. točke izreka vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenke A. A. do celote; s 5. točko izreka, da je ta odločba podlaga za zemljiškoknjižni vpis; s 6. točko izreka je določil skrbnika za poseben primer D. D.; s 7. točko izreka pa je odločil o stroških postopka.

2. V obrazložitvi navaja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 485/2016 s 7. 2. 2017. Ugotavlja, da so predmet odločanja kmetijska zemljišča, ki predstavljajo samostojno celoto, in jih je organ obravnaval neodvisno od nepremičnin, ki se nahajajo v območju kulturnega spomenika "...", za katere se denacionalizacijski postopek vodi na E. V zvezi s trditvami zavezanih strank (tožeče stranke), ki se nanašajo na zaokrožen prostorski kompleks, sestavljen tako iz kmetijskih zemljišč, ki se obravnavajo v tem postopku, kot iz nepremičnin, ki niso kmetijska zemljišča, in se obravnavajo pred E., ter po navedbah tožeče stranke kot celota služijo izvajanju dejavnosti, izobraževanja in raziskovalne dejavnosti, kar naj bi predstavljalo oviro za vračilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), poudarja, da konjski in perutninski hlevi ter parcele, ki so potrebne za pašo konj, ležijo v okviru spominskega parka in o njihovem vračilu odloča E. Izpostavlja, da je bilo v postopku dokazano, da je C. pridobila kmetijska zemljišča, ki so predmet tega postopka, v uporabo na podlagi zakupne pogodbe, ki je bila sklenjena s B. za čas do pravnomočno zaključenega postopka denacionalizacije. V zvezi z navedbami tožeče stranke glede melioracijskih jarkov zaključuje, da so ti v funkciji kmetijskih zemljišč in ni mogoče govoriti o zazidanih stavbnih zemljiščih, ki se ne vračajo na podlagi 32. člena ZDen. Služijo namreč odvodnjavanju kmetijskih zemljišč in zagotavljanju njihove boljše kvalitete ter so funkcionalno povezani z njimi, zato bi njihovo izločanje predstavljalo nepopravljivo škodo za kmetijska zemljišča. Glede zatrjevanega obstoja ovire za vračilo nepremičnin na podlagi 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pa navaja, da iz dokaznih listin izhaja, da se na nepremičninah, ki so predmet tega postopka, govedo pase šele od leta 2005, pred tem pa je tožeča stranka dajala travnike v zakup. Glede poteka terenskih vaj pa je bilo dokazano, da ne potekajo na predmetnih kmetijskih zemljiščih. Izpostavlja, da nepremičnine, ki so predmet tega postopka, neposredno ne služijo izvajanju javne službe, tožeča stranka pa jih uporablja le za pridobivanje krme (paša in košnja) ter za raztros organskih gnojil. Tako zaključuje, da vrnitev v naravi ne bo bistveno okrnila možnosti za opravljanje izobraževalne in raziskovalne dejavnosti tožeče stranke.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da ni sporno, da so bili na nekaterih zemljiščih, ki so predmet tega postopka, po podržavljenju zgrajeni melioracijski jarki, ki niso v lasti upravičenca. Prav tako ne bi smelo biti sporno, da melioracijski jarki glede na trenutno veljavne predpise, ki urejajo gradnjo objektov, predstavljajo objekte. Zato meni, da obstaja ovira za njihovo vračilo po drugem odstavku 32. člena ZDen. Glede obstoja ovir iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izpostavlja, da se na nepremičninah posestva ... že od leta 1977 izvaja vzgojno-izobraževalna in raziskovalna dejavnost kot javna služba, pri čemer dejstvo, da se na nepremičninah, ki so predmet tega postopka, pred letom 2005 ni paslo govedo, pač pa so se te nepremičnine uporabljale za druge namene, ne more biti odločilno za presojo podanosti te ovire, saj je logično, da se študijski programi in potrebe s področja raziskovalne dejavnosti s časom spreminjajo. Prav tako za presojo te ovire ne more biti odločilen način izvajanja posameznih opravil, ki služijo izvajanju vzgojno-izobraževalne in raziskovalne dejavnosti (npr. izvajanje košnje preko zakupnikov). Posestvo ... je že 30 let sestavni del visokošolskega zavoda, ki ima splošno akreditacijo za izvajanje visokošolskega izobraževanja. Izpostavlja, da na teh zemljiščih C. prideluje krmo za svoje živali ter da površine služijo tudi paši govedi. Za rejo živali je še pomembnejša kot proizvodnja krme možnost razvoza organskih gnojil (viška hlevskega gnoja) na te površine. S tem v zvezi navaja, da ima C. trenutno ravno dovolj kmetijskih površin, da lahko sledi zahtevam Uredbe o varstvu voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijskih virov. Ločiti obseg razvojne in vzgojno-izobraževalne dejavnosti glede na tržno dejavnost je po prepričanju tožeče stranke nemogoče, saj je eno z drugim močno povezano. Ne strinja se z zaključkom organa, da je nadomestitev zemljišč v tem primeru mogoča. Navaja tudi, da gre v primeru nepremičnin, ki so predmet izpodbijane odločbe, in nepremičnin, o katerih se odloča v postopku pred E., za vsebinsko povezan način izrabe, saj nepremičnin, o katerih se odloča v postopku pred E., brez nepremičnin, ki so predmet izpodbijane odločbe, ni mogoče uporabiti za namen, za katerega se uporabljajo (paša živali, raztros gnojil, pridelava krme za potrebe živali, ki so uhlevljene na zemljiščih, o katerih se odloča pred E.). Vztraja torej, da je podana tudi ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Sodišču tako predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zavrne zahtevo upravičenke A. A. za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi ter ji določi primerno odškodnino; podrejeno predlaga, naj sodišče zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Stranki z interesom F. F. in G. G. (dediča po vlagatelju zahteve za denacionalizacijo) v odgovoru na tožbo uvodoma navajata, da C. ne izkazuje procesne legitimacije v zvezi z opravljanjem javne službe v visokem šolstvu in javne službe na področju raziskovalne in razvojne dejavnosti, saj fakultete, kot članice univerze, nimajo pravdne sposobnosti pred državnimi organi in sodišči. V nadaljevanju po vsebini odgovarjata na tožbene navedbe in izpostavljata, da je C. sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZDen uporabljala za opravljanje gospodarske dejavnosti (za pridelavo krme in stelje) oziroma jih je oddajala v zakup okoliškim kmetom, ki so izvajali košnjo, C. pa je nato od njih odkupovala krmo za konje, nastanjene v nekdanjih grajskih hlevih oziroma za prodajo krme najemnikom boksov - to je zasebnim imetnikom konj. Tako sta prepričani, da je pravilna ugotovitev upravnega organa, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZDen zadevnih kmetijskih zemljišč ni uporabljala za izvajanje zatrjevane javne službe. Poudarjata, da sta B. in C., ki se je prijavila na javni razpis B. za oddajo predmetnih zemljišč v zakup, sklenila zakupno pogodbo št. 4/96, v kateri sta se med drugim izrecno dogovorila, da če je v zakup dano zemljišče ali njegov del v postopku denacionalizacije vrnjen v last denacionalizacijskem upravičencem, pogodba v tem delu preneha z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Navajata tudi, da je kmetijska dejavnost gospodarska panoga ter da opravljanje strokovnih nalog v živinoreji predstavlja opravljanje (koncesionirane) gospodarske javne službe na področju kmetijstva, zato z razlogi pridobivanja krme in raztrosa živinskega gnojila ni mogoče utemeljevati in ne izkazati ovire za vračilo nepremičnin v naravi. V zvezi z vprašanjem ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen izpostavljata, da je melioracijski jarek trajno povezan s kmetijskim zemljiščem, katerega izboljšanju proizvodnega potenciala služi, in ga ni mogoče brez škode oddvojiti od kmetijskega zemljišča kot glavne stvari. Sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Hkrati zahtevata povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožeča stranka in stranki z interesom (F. F. in G. G.) so vložili še več pripravljalnih vlog, v katerih odgovarjajo na navedbe nasprotnih strank in vztrajajo tožeča stranka pri tožbi, stranki z interesom F. F. in G. G. pa pri zakonitosti izpodbijane odločbe.

**Datum odločitve sodišča**

8. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Ob upoštevanju tretjega odstavka 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sta stranki z interesom F. F. in G. G. zoper prepis zvočnega posnetka glavne obravnave podali pripombe, ki jih je sodišče upoštevalo. O zadevi je odločilo po poteku roka za podajo morebitnega ugovora zoper tako popravljen prepis zvočnega posnetka glavne obravnave.

**Dokazni sklep**

9. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče prebralo vse listine, ki so jih v tem upravnem sporu predložili tožeča stranka ter stranki z interesom F. F. in G. G. in so datirane do dneva izdaje izpodbijane odločbe. Prebralo je tudi vse listine v predloženem upravnem spisu.

10. Ostale dokazne predloge je zavrnilo ob upoštevanju 52. člena ZUS-1, po katerem lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Glede na to, da sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe po stanju, kakršno je bilo v času njene izdaje, so vsi dokazni predlogi oziroma listine, datirane po dnevu njene izdaje, skladno s citirano določbo ZUS-1 prepozne.

**K I. točki izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

_O procesni legitimaciji druge tožnice_

12. Stranki z interesom F. F. in G. G. nasprotujeta procesni legitimaciji druge tožnice, ker članica univerze v zvezi z opravljanjem javne službe v visokem šolstvu, razvoju in raziskovalni dejavnosti, skladno z Zakonom o visokem šolstvu (ZVis) nima pravne subjektivitete.

13. Kot določa ZVis, je prva tožnica (H.) javni (visokošolski) zavod in - kot tak - pravna oseba. V okviru univerze se ustanovijo (med drugim) fakultete (tako med ostalimi C. - druga tožnica) (10. člen ZVis). Po 13. členu ZVis je lastnik premoženja, pridobljenega iz javnih ali drugih virov, Univerza oziroma samostojni visokošolski zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija (prvi odstavek); visokošolski zavod upravlja in razpolaga s premoženjem, ki ga uporablja za opravljanje svoje dejavnosti v skladu z aktom in statutom, če s tem zakonom ni drugače določeno (drugi odstavek).

14. Iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je bila stranka v predmetnem upravnem postopku C., kot zavezanka za vračilo v posest vseh nepremičnin iz 1. točke izreka. Druga tožnica torej v tem postopku varuje svoja upravičenja na obravnavanih nepremičninah, po njenem zatrjevanju, kot izvajalka dejavnosti javne službe (19. člen ZDen). Druga tožnica ima torej sporne nepremičnine v dejanski posesti, v pravnem prometu pri izvajanju dejavnosti v okviru nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa, za katera zagotavlja sredstva I., pa nastopa v imenu in za račun univerze (prvi odstavek 5. člena Pravil C.).1

15. Tako je sodišče ob upoštevanju citiranih predpisov ter prvega odstavka 17. člena ZUS-1, po katerem je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ta ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

_Splošno_

16. Med strankami je spor o vrnitvi kmetijskih zemljišč parc. št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ..., vse k.o. ..., do celote, v naravi dedičem po upravičenki pok. A. A., ki se nahajajo na območju ... in jih je prvostopenjski organ obravnaval ločeno od nepremičnin, ki se nahajajo v območju kulturnega spomenika "...", za katere se denacionalizacijski postopek vodi pri E. 17. Tožeča stranka uveljavlja obstoj ovir za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (zatrjuje, da na predmetnih nepremičninah izvaja dejavnost izobraževanja oziroma raziskovalno dejavnost), po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (zatrjuje, da gre za kompleks, sestavljen tako iz kmetijskih kot iz nekmetijskih zemljišč, ki kot celota služi izvajanju dejavnosti s področja izobraževanja in raziskovalne dejavnosti, zato meni, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo drugega odstavka 19. člena ZDen) ter da so podane ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen (trdi, da ob upoštevanju te določbe nepremičnin, na katerih se nahajajo melioracijski jarki, ni mogoče vrniti v naravi).

18. Denacionalizacija po ZDen je vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen). Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina) (drugi odstavek 2. člena ZDen).

19. ZDen določa osnovna načela, po katerih poteka proces denacionalizacije. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v ustavni pravici do lastnine iz 33. člena Ustave. Pravilo je, da se premoženje vrača v naravi, razen če so podane z zakonom določene ovire. Načelo ZDen, da se premoženje primarno vrača v naravi, izhaja iz namena zakonodajalca, da se z denacionalizacijo popravijo krivice, storjene s podržavljenjem premoženja.

20. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo strankam v okviru načela odprtega sojenja pojasnilo, da je v zvezi z zatrjevanimi ovirami za vrnitev v naravi pravno relevantno dejansko stanje, kakršno je bilo ob uveljavitvi ZDen.

_O oviri po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen_

21. Skladno s 1. točko prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

22. Tožeča stranka zatrjuje, da se na nepremičninah posestva ... že od leta 1977 izvaja izobraževalna in raziskovalna dejavnost kot javna služba. Hkrati meni, da tudi izvajanje javne službe na področju kmetijstva na podlagi Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) predstavlja oviro za vračilo v naravi po citirani določbi ZDen.

23. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je sodišče v sodbi I U 485/2016 s 7. 2. 2017 zavzelo stališče, da tožeča stranka na zemljiščih, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, izvaja dejavnost, ki po oceni sodišča sodi med raziskovalno dejavnost ter dejavnost vzgoje in izobraževanja, je treba pojasniti, da je sodišče v navedeni sodbi pritrdilo tožeči stranki, da je v postopku izdelano izvedeniško mnenje, na katerega je organ oprl svojo odločitev, kontradiktorno oziroma vsaj nejasno in pomanjkljivo.2 Res je zapisalo tudi, da po njegovi oceni taka dejavnost sodi med raziskovalno dejavnost ter dejavnost vzgoje in izobraževanja, vendar takšnega stališča ni posebej argumentiralo.3 Glede na to, da je upravni organ v ponovnem postopku po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan (le) na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, ne pa (tudi) na ugotovljeno dejansko stanje, sodišče tega ugovora ni moglo upoštevati.

24. Iz listin upravnega spisa,4 pa tudi iz tožničinih navedb v tožbi,5 izhaja, da se na nepremičninah, ki so predmet tega postopka, pred letom 2005 ni paslo govedo, pač pa so se te uporabljale za drug namen (proizvodnja krme za živali, raztros gnojil). Kot je sodišče že navedlo, je za odločitev relevantno dejansko stanje, kakršno je bilo v času uveljavitve ZDen. V tem, pravno relevantnem obdobju za odločitev v tej zadevi, so se predmetne nepremičnine uporabljale za pridelavo krme in stelje oziroma so se oddajale v zakup okoliškim kmetom, ki so izvajali košnjo, druga tožnica pa je nato od njih odkupovala krmo za konje, nastanjene v nekdanjih grajskih hlevih oziroma za prodajo krme najemnikom boksov, to je zasebnim imetnikom konj. Navedeno med strankami ni sporno.6 Zgolj proizvodnja (osnovne) krme za živali pa po presoji sodišča sama po sebi ne predstavlja niti izobraževalne niti raziskovalne dejavnosti oziroma druge javne službe po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Zakaj bi bila raziskovalna oziroma izobraževalna dejavnost tožeče stranke, ki v relevantnem obdobju ni potekala na predmetnih parcelah, odvisna od pridelave krme prav na teh zemljiščih, tožeča stranka ne pojasni. Sodišče namreč ne vidi ovir za nakup krme za živali, ki so v hlevih. Še zlasti glede na to, da je tožeča stranka v pravno relevantnem času (to je ob uveljavitvi ZDen) krmo že pridobivala na tak način. Morebitnih (posebnih) okoliščin, ki bi nujno narekovale uporabo krme, pridelane na spornih parcelah, pa tožeča stranka ni navedla. Da bi tožeča stranka v času uveljavitve ZDen na predmetnih parcelah izvajala strokovne naloge v živinoreji oziroma katero izmed drugih javnih služb na področju kmetijstva po 122. členu ZKme-1, pa niti določno ne zatrjuje.

25. Samo dejstvo, da je druga tožnica ob uveljavitvi ZDen na posestvu ... (in sicer na nepremičninah, o vračilu katerih odloča E.) izvajala določene izobraževalne programe glede konj, perutnine, pa tudi goveda, ki je bilo nameščeno v hlevih, vendar se v tistem času na predmetnih parcelah živali niso pasle, tako za odločitev ni pravno pomembno.

26. Niti morebiten raztros gnojil (viška hlevskega gnoja) na predmetnih parcelah v relevantnem obdobju ne more vplivati na odločitev sodišča, saj ne predstavlja nobene izmed dejavnosti po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Kot je organ že pojasnil v izpodbijani odločbi, pa Uredba o varstvu voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijskih virov jasno določa načine reševanja problematike preseženih letnih vnosov dušika (prvi odstavek 6. člena te uredbe: - oddaja presežkov živinskih gnojil drugim uporabnikom kmetijskih zemljišč; - predelava presežkov živinskih gnojil in njihova prodaja na trgu v različnih oblikah ali - ravnanje s presežki živinskih gnojil v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z živalskimi stranskimi proizvodi). Zato sodišče tudi v tem delu pritrjuje zaključku organa, da sklicevanje na Nitratno direktivo ne more biti razlog, da so predmetne nepremičnine nujno potrebne za izvajanje visokošolske in raziskovalne dejavnosti druge tožnice.

27. Po povedanem sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da so sporne nepremičnine v času uveljavitve ZDen služile za opravljanje dejavnosti, navedenih v 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Zato se z vprašanjem, ali bi bila z njihovo vrnitvijo v naravi bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti tožeče stranke oziroma z vprašanjem (ne)možnosti nadomestitve z drugimi nepremičninami oziroma ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški, niti ni ukvarjalo. Navedeni pogoji po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen morajo biti namreč izpolnjeni kumulativno.

_O oviri po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen_

28. Po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Ta določba se ne uporablja za gozdove, za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov pa se uporabljajo določbe 27. člena tega zakona (drugi odstavek 19. člena ZDen). Kmetijska zemljišča se vračajo v last in posest: - če se s tem ne okni funkcionalnosti kompleksov kmetijskih zemljišč oziroma kompleksov trajnih nasadov ali - če s tem ne pride do takšne razdrobljenosti parcel, ki bi onemogočala ekonomično obdelavo (drugi odstavek 27. člena ZDen).

29. Tožeča stranka zatrjuje, da je v obravnavanem primeru kompleks sestavljen tako iz kmetijskih kot iz nekmetijskih zemljišč, ki kot celota služi izvajanju dejavnosti s področja izobraževanja in raziskovalne dejavnosti, zato je prepričana, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo drugega odstavka 19. člena ZDen. V primeru predmetnih nepremičnin in nepremičnin, o katerih se odloča v postopku pred E., gre po prepričanju tožeče stranke za vsebinsko povezan način izrabe, saj nepremičnin, o katerih se odloča v postopku pred E., ni mogoče uporabljati za namen, za katerega se uporabljajo, brez nepremičnin, ki so predmet v tem postopku izpodbijane odločbe. Prepričana je torej, da ne gre za funkcionalni del kompleksa, ki bi bil sestavljen le iz kmetijskih zemljišč in glede katerega bi se obstoj ovir za vrnitev v naravi lahko oziroma moral presojati v skladu s 27. členom ZDen, pač pa gre za kompleks, ki je sestavljen tako iz kmetijskih kot tudi iz nekmetijskih zemljišč in za katerega se uporablja splošna določba 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

30. Po presoji sodišča so te trditve tožeče stranke povsem pavšalne. Tožeča stranka, na kateri je trditveno in dokazno breme, namreč niti ne zatrjuje konkretizirano povezave med zemljišči, o katerih se odloča v predmetnem postopku, z zemljišči, o katerih se odloča pred E., da bi sodišče moglo presoditi, ali predstavljajo takšno prostorsko kompleksnost, kot jo določa 4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen. Povedano drugače: tožeča stranka ne pove določno, zakaj naj ne bi bilo mogoče nepremičnin, o katerih se odloča v postopku pred E., uporabljati za namen, za katerega se uporabljajo, brez nepremičnin, ki so predmet v tem postopku izpodbijane odločbe. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na obrazložitev, ki jo je že podalo v zvezi z v tožbi zatrjevano podanostjo ovire po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.7

31. Sodišče tako pritrjuje upravnemu organu, da gre v konkretnem primeru za kompleks kmetijskih zemljišč, pri vračilu katerih je treba uporabiti določbe 27. člena ZDen. Ovir za vračilo po drugem odstavku 27. člena ZDen pa tožeča stranka v postopku ni zatrjevala.

_O oviri po drugem odstavku 32. člena ZDen_

32. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

33. Med strankami ni sporno, da so na nekaterih zemljiščih, ki so predmet tega postopka, zgrajeni melioracijski jarki. Tožeča stranka zatrjuje, da melioracijski jarki glede na predpise, ki urejajo gradnjo objektov, predstavljajo objekte, pri čemer so bili zgrajeni po podržavljenju in niso v lasti upravičenca.

34. Že po naravi stvari so melioracijski jarki v funkciji kmetijskih zemljišč (in ne obratno), zato tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o zazidanih stavbnih zemljiščih, ki se ne vračajo na podlagi citirane določbe drugega odstavka 32. člena ZDen. Glede na to za odločitev ni bistveno, da melioracijski jarki predstavljajo objekt po gradbenih predpisih, kar zatrjuje tožeča stranka. Pri tem je treba izpostaviti, da gre za investicijo oziroma za naprave, ki se nahajajo na kmetijskih zemljiščih in služijo gospodarni rabi kmetijskih zemljišč. Sodišče tako pritrjuje zaključku organa, da v to kategorijo sodijo tudi melioracijski jarki za osuševanje zemljišč. Ob tem je treba dodati, da je sodišče že v sodbi I U 485/2016 s 7. 2. 2017 zapisalo, da ob upoštevanju narave takega objekta (t.j. melioracijskega jarka) in njegove rabe, funkcionalno zemljišče za normalno delovanje takega objekta ni potrebno.8 Kot že rečeno je namreč ta objekt tisti, ki je v funkciji zagotavljanja redne rabe kmetijskih zemljišč.

_Sklepno_

35. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da v za odločitev sodišča relevantnem času, to je v času uveljavitve ZDen, zatrjevane ovire za vračilo v naravi niso bile podane. Ker se izvedensko mnenje J. J. s 5. 3. 2018 ne nanaša na relevantno obdobje (uveljavitev ZDen), ga sodišče pri odločitvi ni moglo upoštevati. Prav tako ni presojalo ostalih navedb strank, ki se nanašajo na čas po uveljavitvi ZDen, saj te, kot rečeno, za odločitev sodišča niso pravno relevantne.

36. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

37. Kadar sodišče tožbo zavrne, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

38. Stroškovni zahtevek strank z interesom F. F. in G. G. je sodišče zavrnilo na podlagi 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj njune navedbe niso bile bistvene za razjasnitev zadeve oziroma takšne, da bi vplivale na odločitev sodišča. 1 Objavljena: ... 2 Glej: 17. do 20. točka obrazložitve sodbe I U 485/2016 s 7. 2. 2017. 3 Glej: 20. točka obrazložitve sodbe I U 485/2016 s 7. 2. 2017. 4 Glej npr.: vloga tožeče stranke, predložena v upravnem postopku 31. 5. 2017 - točka II, str. 2 (priloga A12). 5 Glej: drugi odstavek na 7. strani tožbe. 6 Glej: prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z 18. 10. 2023, predzadnji odstavek na 13. strani. 7 Točke 24 do 26 obrazložitve te sodbe. 8 Glej: točka 21 obrazložitve.