Jedro

V prehodnem obdobju do uveljavitve v ZVPSBNO je treba o zahtevkih za varstvo ustavnih pravic odločati z neposredno uporabo 26. člena URS in z analogno uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnica v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva ni prišlo, zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku pa tožnica ni trpela duševnih bolečin. Posledično je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 411,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, saj je tožnica že v tožbi trdila, da je ves čas trajanja njenega postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem živela pod presijo sodnega procesa ter da je duševne bolečine trpela ravno zaradi nerazumno dolgega sodnega postopka ter zaradi kršitve njene pravice do učinkovitega pravnega sredstva, tožena stranka pa teh trditev ni argumentirano zanikala. Navedeni dejstvi se zato v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejeta za dokazani. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko tožnici očita, da se ne zaveda, kaj naj bi predstavljalo pravno sredstvo. Tožnica opozarja, da v času obravnavanja zadeve ni imela na voljo nobenega pravnega sredstva, ki bi ji omogočal pospešitev postopka pred DSS Kranj, zato je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče napačno ugotavlja, da naj bi bila glede zatrjevanega neenakega položaja v primerjavi z nekaterimi drugimi nekdanjimi delavci družbe F. tožba tožnice nesklepčna. Tožnica je pojasnila, da je bila v spornem postopku diskriminirana in neenakopravno obravnavana, saj so bile tožbe vseh delavcev, ki so tožili družbo F., vložene v istem času, obravnavane pa časovno različno. Pri tem gre za pravico, ki je ločena od pravice do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Odgovornost države je objektivna, kar izhaja tudi iz kasneje sprejetega Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPBNO). Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnica ne bi bila upravičena do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določa EKČP in tudi Ustava RS. Pritožba opozarja na judikate, kjer je bila v Sloveniji oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Nerelevantno je, ali je tožnici uspelo dokazati obstoj pravno priznane škode, saj tožnici odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP. Po judikaturi evropskega sodišča ni potrebno izkazati konkretnega nastanka nepremoženjske škode. Trditvena podlaga, ki jo je v tožbi postavila tožnica, tako za dosojo odškodnine povsem zadostuje. Tožnica bi bila v neenakopravnem položaju, če bi bilo potrebno pri njej ugotavljati vse elemente civilnega delikta. Poleg tega je sodišče napačno ugotovilo, da tožnici zaradi postopka pred DSS Kranj ne bi nastala pravnorelevantna škoda. Tožnica je izpovedala, da od postopka pred sodiščem pričakuje nadomestilo za živciranje v postopku pred DSS Kranj, ko so ji izpadali lasje in ko ni mogla spati. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da nikoli ni izvedela, če bo odpravnina, niti datuma niti leta in da ni vedela, ali bo dobila ali ne. Tožnica je izpovedala, da je z B. K. govorila nekajkrat letno, iz česar je dodatno razvidno, da je zaradi nerazumno dolgega teka postopka trpela, saj si je želela takojšnje odločitve v njeni zadevi. Sodišče je torej dejansko stanje ugotovilo protispisno v nasprotju z izpovedjo tožnice. Stečajni postopek in postopek pred DSS Kranj sta bila medsebojno neločljivo povezana, v stečajnem postopku se je čakalo na rešitev DSS Kranj.

Pritožba ni utemeljena.

Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Tožnica je v tožbi podala zgolj trditev, da je živela pod pretnjo negotovosti sodnega postopka, to trditev pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo prerekala, ko je navedla, da tožnica ni zatrjevala duševnih bolečin in njihove intenzitete ter da ni zatrjevala ne izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (3. točka odgovora na tožbo). Šele po prejetju tega odgovora je tožeča stranka dopolnila svoje navedbe o tem, da je tožnica doživljala občutke nemoči, hudih frustracij, nelagodij in eksistencialne stiske, kar pa je tožena stranka prerekala (sicer pavšalno) v nadaljnji pripravljalni vlogi, ko je navedla, da je bila tožnica zaradi daljšega trajanja postopka v boljšem položaju od delavcev, katerih spori so bili že zaključeni in zato ni razumljivo, kakšne duševne bolečine bi lahko trpela. Ne gre torej za situacijo iz 2. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o priznanih dejstvih, pri čemer je potrebno ugotoviti tudi, da novela ZPP-D v času vložitve tožbe in odgovora na tožbo še ni veljala, s tem pa tudi ne domneva o priznanih dejstvih iz 2. odstavka 214. člena citiranega zakona.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da sodišče ni jasno obrazložilo zavrnitve zahtevka iz naslova kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva, predstavlja v bistvu napad na pravilnost uporabe materialnega prava, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlago sodišča prve stopnje na 7. strani sodbe, da besedilo URS zagotavlja minimalni standard človekovih pravic. Tožnica bi v obravnavanem postopku, če ne bi prišlo do poravnave, ki bi jo lahko izpodbijala s tožbo, imela na voljo pritožbo in celo izredno pravno sredstvo revizijo, zato ji pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS ni bila kršena. Ta pravica namreč zahteva obrazloženo sodno odločbo, da je zoper le-to mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo, ni pa njen namen nuditi stranki sredstev pospešitve postopka, temveč je le-te mogoče obravnavati zgolj v okviru zagotavljanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS.

Pritožbene navedbe v zvezi s kršitvami pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS niso utemeljene. Pri tej pravici gre za poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom, v smislu, da sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vseh podobnih primerih. Gre za pravico, ki je povezana s končno odločitvijo v zadevi, saj je ta odločitev zaradi neenakega obravnavanja stranke zanjo neugodna. Ker tožnica končne odločitve sodišča v njeni zadevi ne napada, tudi niso podani pogoji kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Tožnica zaradi očitane kršitve te ustavne pravice odškodnine tudi ne zahteva. Zgolj časovno različno obravnavanje zadev pred DSS v tem primeru tako ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, saj je bila odločba zaradi poteka časa za tožnico celo ugodnejša, kot če bi sodišče zadevo obravnavalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede ugotavljanja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS. Nobenega dvoma ni, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na normativni ravni priznana. Zagotovljena je tako na konvencijski (6. člen EKČP) kakor tudi na ustavni ravni. V obravnavani zadevi ni dvoma, da sodišče v konkretnem primeru ni moglo neposredno uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki je bil sprejet 12.5.2006, uporabljati pa se je pričel šele s 1.1.2007. Zakon je namreč v 25. členu posebej uredil možnost njegove uporabe pred 1.1.2007, vendar le za primere, ko je stranka že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodnem sodišču, česar pa tožnica ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je pravilno o zahtevku tožnice za varstvo njenih ustavnih pravic odločalo z neposredno uporabo 26. člena Ustave RS in z analogno uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik. Pravica do odškodnine je uvrščena med človekove pravice, zato jo je mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustave, ker pa omenjeni člen ne ureja, katera škoda je pravno priznana in v kakšni višini, je treba uporabiti splošne določbe odškodninskega prava o odškodnini in škodi. Sodišče prve stopnje zato ni napačno uporabilo materialnega prava, ko je presojalo, ali je tožnica sploh izkazala temeljne pogoje odškodninskega delikta, in sicer tudi obstoj škode. Tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen, kot smiselno izhaja iz pritožbenih navedb, ker zanj ne bi bilo podlage v našem pravnem sistemu, temveč ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni izkazala, da bi ji zaradi dalj časa trajajočega sodnega postopka nastala škoda. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi po določilu 41. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) pravično zadoščenje pripada stranki le, če je ta oškodovana, torej če je škoda dejansko pretrpljena, bodisi da gre za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Ni torej dovolj, da tožnica dokaže kršitev EKČP in njenih protokolov oziroma v konkretnem primeru naše Ustave, temveč tudi, da je zaradi omenjene kršitve utrpela škodo. Tudi pri pravici do sojenja v razumnem roku mora obstajati povezava med kršitvijo pravice in subjektovim notranjim doživljanjem tega dejstva. Če je nosilec pravice občutil stres in notranje nelagodje s pričo dejstva, da je bil njegov pravno zavarovani interes živeti v pravno urejeni družbeni skupnosti okrnjen, potem bo prisoja denarnega zadoščenja utemeljena. Šele tedaj bo namreč glede na pomen prizadete dobrine in glede na posameznikovo doživljanje te prizadetosti dosežen namen odškodnine. Takšno razlago v prehodnem obdobju do uveljavitve v ZVPSBNO ponuja tudi analogija z uporabo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem sodišče za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode ali osebnostne pravice prisodi oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pri tem mora imeti pred očmi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Urejen zakonski primer, ki se zaradi podobnih značilnosti ponuja za analogno uporabo tudi za zakonsko neurejeni primer, izrecno zahteva obstoj duševnih bolečin. Zato je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je tožnica to bistveno predpostavko izkazala.

Pritožba glede obstoja duševnih bolečin neutemeljeno graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč povsem soglaša z dokazno oceno sodišča, da tožnica ni trpela duševnih bolečin zaradi trajanja postopka. Izpoved tožnice je bila namreč v prvem delu zaslišanja takšna, kot da v obravnavani zadevi zahteva razliko med zneskom, za katerega se je pred DSS v Kranju poravnala, in celotnim zneskom odpravnine, ki bi jo morala prejeti, torej denar, za katerega je bila prikrajšana. Na vprašanje sodnika ni vedela, kdo je zanjo vložil tožbo pred DSS v Kranju, niti zakaj se je ta postopek natančno vodil. Tožnica je sicer res izpovedala, da je zaradi postopka pred sodiščem dobila visok pritisk in sladkorno, na vprašanje svoje pooblaščenke pa še dodala, da ni vedela, kdaj in kako se bo postopek končal. Slednje pa je sodišče prve stopnje glede na predhodne odgovore tožnice ocenilo kot neprepričljivo in zaključilo, da tožnica ni trpela zaradi trajanja postopka, temveč bolj zaradi skrbi, ali bo dobila odpravnino. Pritrditi je tako zaključku prvostopnega sodišča, da ker se tožnica obstoja postopka, glede katerega uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku ni zavedala, kot se tudi ni zavedala vsebine sedanjega postopka, v zvezi z njegovim trajanjem ni mogla trpeti takšnih čustvenih neugodnosti, da bi te predstavljale škodo zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njeno ustavno zajamčeno pravico.

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker v neutemeljeni pritožbi niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).