Jedro

Azilni postopek ne varuje človekove osebnosti kot fizične in psihične celote, ampak ob pogojih, ki jih določa ZAzil, zagotavlja osebi osebno varnost ali fizično integriteto. Pravilno je stališče, da duševna integriteta ni zajeta v pojmu varnosti iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil in kot samostojen razlog tudi ne more pomeniti podlage za podelitev azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2097/2001-7 z dne 23.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.11.2001, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka); in odločila, da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tudi oprostilo tožnico plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi sodbe (k 1. točki izreka sodbe in sklepa) se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odločba US RS in 124/2000, v nadaljevanju ZAzil), in sicer na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena. Prav tako se sklicuje na obrazložitev k predlogu zakona - Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah ZAzil (ZAzil B) - EPA 214 - III (Poročevalec Državnega zbora, št. 46 z dne 4.6.2001), po kateri je odločitev o priznanju azila iz humanitarnih razlogov diskrecijska odločitev pristojnega organa, pri čemer je potrebno upoštevati, da tako imenovano komplementarno zaščito zaradi uveljavitve načela nevračanja priznava ZAzil tujcem v VI. poglavju - posebna oblika zaščite v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožbenimi ugovori še dodalo: Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 24. člena ter 3. odstavka 29. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica v prošnji za azil z dne 10.3.2000 in dne 24.8.2001 ter na zaslišanju dne 20.10.2001 utemeljila razloge za podelitev azila. Kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da je tožena stranka odločitev oprla na zmotne in nepravilne navedbe ter da je kršila načela materialne resnice ter pomoči prava neuki stranki, saj je bila tožnica v skladu s 5. alineo 1. odstavka 43 . člena ZAzil seznanjena s pravico do brezplačne pravne pomoči in s seznamom imenovanih svetovalcev za begunce. Vabilo na zaslišanje je bilo prevedeno v albanski jezik, vabilu pa je bil priložen seznam imenovanih svetovalcev za begunce. Tožnica je vabilo prejela, iz podpisane vročilnice v upravnih spisih pa je razvidno, da je imela do zaslišanja, ki je potekalo dne 11.10.2001, dovolj časa za pripravo in zagotovitev pomoči, kot to določa 5. odstavek 29. člena ZAzil. Sklepanje, da tožnica v primeru vrnitve na K. ne bo ogrožena oziroma izpostavljena nasilju, je tožena stranka oprla na njeno izjavo in dokumente oziroma poročila mednarodnih organizacij, ki se nahajajo v spisu, iz katerih izhaja, da albansko prebivalstvo muslimanske vere na K. ni ogroženo. Subjektivni strah, ki ga šele v tožbi zatrjuje tožnica, ko navaja, da se kot mati z otrokom brez sredstev za preživljanje in moškega spremstva ne more vrniti v kraj, kjer je bila priča aretaciji svojega očeta s strani srbskih sil, po presoji sodišča prve stopnje ni objektivno konkretiziran. Zato ni mogoče sklepati, da je tožnica subjektivno ali objektivno dejansko ogrožena. Tudi v primeru, če se bo tožnica na K. vrnila s svojo hčerko, ne bo sodila v tako imenovano ranljivo skupino oseb, ki zaradi svojega osebnega položaja še vedno potrebujejo zaščito (mnenje Visokega komisariata Združenih narodov za begunce o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s K., še potrebujejo zaščito). Nasilje, pred katerim je tožnica, po lastnih izjavah, zbežala v Albanijo, nato pa v Republiko Slovenijo, je z umikom jugoslovanske vojske s Kosova prenehalo. Zato to nasilje, ne more več pomeniti razloga za azil. Aretacija očeta, ki ji je bila priča tožnica, ni takšne vrste nasilje, da bi zaradi tega tožnica sodila v krog ogroženih oseb. Kot izhaja iz upravnih spisov, na območju občine K. delujejo tako državne ustanove kot tudi humanitarne organizacije, ki ljudem zagotavljajo varnost in fizično integriteto. Sodišče prve stopnje zavrača tožbeni ugovor o ogrožanju tožničine osebne integritete v primeru njene vrnitve na Kosovo, kot razloga za azil. Azilni postopek ne varuje človekove osebnosti kot fizične in psihične celote, ampak, ob pogojih, ki jih določa ZAzil, zagotavlja osebi osebno varnost ali fizično integriteto. Duševna integriteta, kot jo pojmuje tožnica in to uveljavlja v tožbi, pa po presoji sodišča prve stopnje, ni zajeta v pojmu varnosti iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil in kot samostojen razlog tudi ne more predstavljati podlage za podelitev azila. Subjektivna ogroženost se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda prosilec za azil, vendar v povezavi in ne v nasprotju z objektivnimi okoliščinami, ki se nanašajo na razmere v prosilčevi izvorni državi. Kljub slabim gospodarskim razmeram na Kosovu je eksistencialna materialna varnost tožnice (in mladoletne hčerke) zagotovljena, saj je tožničin mož zaposlen, po določbi 2. odstavka 27. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah pa imajo starši (eden ali oba), ki so odgovorni za otroka, glavno odgovornost za to, da, v skladu s svojimi sposobnostmi in gmotnimi možnostmi, zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Mednarodne organizacije, kot to izhaja iz poročil, ki se nahajajo v upravnih spisih, osebam, ki se vračajo na Kosovo, nudijo pomoč pri obnovi domov in jim zagotavljajo hrano, vodo in elektriko. Nenazadnje pa je tudi sama tožnica v postopku navedla, da v primeru morebitne vrnitve v domači kraj, ne bo ogrožena, njeno izjavo pa potrjujejo predhodno navedena poročila. Po mnenju sodišča prve stopnje z izpodbijano odločbo tožena stranka ni posegla v pravice, ki gredo tožničini mladoletni hčerki na podlagi določb Konvencije o otrokovih pravicah oziroma na podlagi določbe 56. člena Ustave Republike Slovenije (pravice otrok). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožničina mladoletna hči na ozemlju Republike Slovenije nima priznanih statusnih oziroma drugih trajnih pravic, ki bi trajno vezale otrokovo prebivanje na Republiko Slovenijo kot državo.

Obveznost države po Konvenciji o otrokovih pravicah je podana le v primeru, ko je podana pravna pristojnost države do otroka, ta pristojnost pa v konkretnem primeru ni podana trajno. Bivanje tožničine mladoletne hčerke v Republiki Sloveniji je namreč časovno omejeno, saj je vezano na pravico do začasnega prebivanja na ozemlju Republike Slovenije, ki je priznana tožničinemu možu z dovoljenjem za začasno prebivanje. Tujcem, ki imajo v Republiki Sloveniji priznano pravico do začasnega prebivanja, je zakonodajalec z določbo 36. člena Zakona o tujcih priznal pravico do združitve družine in pravico do celovitosti družine, kar pa je predmet drugega postopka in ne vpliva na postopek pridobitve statusa begunca in iz tega statusa izhajajoče pravice, kar je predmet spora. Ker razmere v tožničini matični državi niso takšne, da bi ogrožale njeno in hčerino varnost ali fizično integriteto, ob dejstvu, da tožnica in člani njene družine niso trajno vezani na Republiko Slovenijo, po presoji sodišča prve stopnje niso podani razlogi za podelitev azila. Mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi sklicuje tožnica, kot tudi Ustava Republike Slovenije prepovedujejo izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da takšna nevarnost v tem primeru ne obstaja.

Sodišče prve stopnje, glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja, ki je bilo po njegovem mnenju popolno ugotovljeno glede vseh pravno relevantnih okoliščin v upravnem postopku, ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in da temelji na zakonu. Zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) ponavlja tožbene navedbe. Dodatno pa še navaja: V postopku priznanja azila je že pojasnila, da je bila priča hudim zločinom zoper človečnost, da je bil na silo iztrgan od družine in ubit njen oče in da je bila porušena družinska hiša. Lahko da so razmere v K. na Kosovem sicer za Albance varne oziroma varnejše, vendar zanjo kot mlado mater in njeno enoletno hčerko vrnitev v kraj, v katerem je bila priča hudim okrutnostim in kjer nima nikogar od svojcev, pri čemer so ali bili pobiti oziroma odpeljani v taborišča ali razseljeni, v porušeno hišo, vsekakor ni varna. V konkretni zadevi tožena stranka ni upoštevala določb Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Izpodbijana odločba jo ločuje od moža in enoletnega otroka, kar po njenem pomeni kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožena stranka napačno razlaga določbo 3. odstavka 1. člena ZAzil glede opredelitve pojma osebne varnosti. Človekovo osebnost nedvomno sestavljata tako telo posameznika, kot tudi njegova duševnost. Pojem osebne varnosti se vsekakor ne more razlagati v povezavi z življenjem in telesom, ampak tudi s posameznikovim duševnim stanjem. Splošno znano dejstvo je, da obstoj posameznikovega življenja pomeni tako fizična kot tudi duševna integriteta. Tožena stranka v konkretni zadevi ni upoštevala, da bi, glede na vse pojasnjeno v postopku, njena vrnitev v matično državo nedvomno ogrozila njeno duševno integriteto. Lahko, da je sicer objektivno varno vrniti se na ozemlje Kosova, vendar zanjo osebno takšna vrnitev ni varna. Tožena stranka ni spoštovala splošnega pravila dokaznega postopka, da je potrebno presojati objektivne okoliščine v vsakem posameznem primeru. V predmetni zadevi ni bil izveden popolni ugotovitveni postopek glede okoliščin dejanskega stanja in tožena stranka ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost njene vrnitve. Objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, vsekakor niso takšne, da bi se mogla, brez škode za njeno fizično in psihično integriteto, vrniti v matično državo. Njena vrnitev, bi, skladno z vsem pojasnjenim, pomenila resno grožnjo njeni osebni varnosti, zlasti še pa bi ogrozila varnost in življenje njene hčerke, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, in sicer načela nevračanja (non-refoulement). Navedena pravica je varovana z Ustavo Republike Slovenije, z 51. členom Zakona o tujcih, s 33. členom Ženevske konvencije o statusu beguncev, s 7. členom Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah, s 3. členom Konvencije proti mučenju in krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vse navedene konvencije, ki jih je Slovenija ratificirala in se skladno z 8. členom Ustave Republike Slovenije uporabljajo v notranjem pravu neposredno, varujejo osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanju. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti. Evropska konvencija o človekovih pravicah se nanaša na vse osebe, ki se nahajajo na ozemlju države podpisnice. Država mora v Evropski konvenciji o človekovih pravicah zagotovljene pravice in svoboščine omogočiti vsakomur, ki se nahaja na njenem teritoriju, torej ne glede na status, ki ga taka oseba morebiti ima oziroma nima urejenega (1. člen EKČP). Predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njeni tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi oprostitev stroškov postopka upravnega spora, in sicer iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbe 2. in 3. odstavka 1. člena, 3. odstavka 24. člena, 3. in 5. odstavka 29. člena in 5. alinee 1. odstavka 43. člena ZAzil, 2. odstavka 27. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in 56. člena Ustave Republike Slovenije, po tem, ko je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožničine tožbene ugovore o ogroženosti nje in njene hčerke, v zvezi z varnostjo in fizično ter psihično integriteto ob vrnitvi na Kosovo, o obveznosti države po Konvenciji o otrokovih pravicah, o tem, da je predmet drugega postopka pravica do združitve družine in pravica do celovitosti družine, v zvezi z določbo 36. člena Zakona o tujcih, o tem, da razmere v tožničini matični državi niso takšne, da bi ogrožale njeno in hčerino varnost ali fizično integriteto, ob dejstvu, da tožnica in člani njene družine niso trajno vezani na Republiko Slovenijo ter o tem, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru ne obstaja realna nevarnost, da bo tožnica z vrnitvijo na Kosovo izpostavljena nečloveškemu ravnanju, v zvezi s čemer mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi sklicuje tožnica, kot tudi Ustava Republike Slovenije prepovedujejo izročitev oziroma izgon take osebe. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da, v primeru vrnitve tožnice na Kosovo, ne bi bilo kršeno načelo prepovedi vračanja in dalo pravilne razloge za navedene zavrnitve, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Utemeljena je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v svoji odločbi pravilno ugotovila, da v primeru tožnice ni mogoče sklepati o njenem preganjanju, ki ima podlago v narodnosti ali verski pripadnosti in da je tožničin strah pred nasiljem na Kosovu neutemeljen, kot tudi je nasilje, pred katerim je tožnica, po lastnih izjavah, zbežala v Albanijo, nato pa v Republiko Slovenijo, z umikom jugoslovanske vojske s Kosova prenehalo, zaradi česar to nasilje ne more več pomeniti razloga za azil. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki zavrača tožničin tožbeni ugovor o ogrožanju njene osebne integritete v primeru njene vrnitve na Kosovo, kot razloga za azil, to je, da azilni postopek ne varuje človekove osebnosti kot fizične in psihične celote, ampak ob pogojih, ki jih določa ZAzil, zagotavlja osebi osebno varnost ali fizično integriteto. V zvezi s tem je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, saj izhaja iz ZAzil, da duševna integriteta, kot jo pojmuje tožnica in to uveljavlja v tožbi, ni zajeta v pojmu varnosti iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil in kot samostojen razlog tudi ne more pomeniti podlage za podelitev azila. Sicer pa tudi iz upravnih spisov izhaja, da na območju K. na Kosovem, kamor naj bi se tožnica vrnila, delujejo tako državne ustanove kot tudi humanitarne organizacije, ki ljudem zagotavljajo varnost in fizično integriteto. Na podlagi vsega tega sledi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za azil, določenih v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, saj glede na razmere na Kosovu tožničina varnost in fizična integriteta ob vrnitvi na Kosovo ne bi bila ogrožena.

Pritožbeno sodišče še dodaja, glede na tožničine pritožbene navedbe, da je sklepanje sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinih tožbenih ugovorov pravilno. Prav tako tudi ne držijo tožničini ugovori, da tožena stranka pri odločanju ni pravilno uporabila določb materialnih in procesnih predpisov in ni pravilno ugotovila dejanskega stanja ter kršila pravila ZAzil, Zakona o tujcih, še posebej pa kršila določbe mednarodnega prava in mednarodnih dogovorov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o tožničinem predlogu za oprostitev stroškov postopka upravnega spora iz humanitarnih razlogov, saj je ob tem že odločilo sodišče prve stopnje (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Glej tudi 1. odstavek 169. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po 16. členu ZUS primerno uporablja v upravnih sporih).