Jedro

Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne sankcionira opustitve pojasnila, zakaj je obramba dokazne predloge podala šele v pritožbi, pa je dejanski položaj stranke v zvezi s trditvenim bremenom, ko mora izkazati verjetnost uspeha dokaza, v tej fazi postopka težji.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.9.2006 R.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, mu zanj izreklo kazen deset let zapora, vanj je vštelo čas odvzema prostosti, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.1.2007 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa tako kot sodišče prve stopnje oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 371. člena ZKP. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V obrazložitvi zahteve se sklicuje na določbe 3. odstavka 16. člena in 17. člen ZKP, točko d 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 4. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in deloma povzema njihovo vsebino.

3. Kot konkretizacijo kršitev prej navedenih določb vložnik navaja, da je obramba predlagala, da bi moralo sodišče izvedenca Inštituta za sodno medicino pozvati na dopolnitev izvedenskega mnenja, s tem v zvezi pa tudi izvedenca psihiatrične stroke, da je obramba predlagala, da bi bilo potrebno opraviti rekonstrukcijo položajev obdolženca in oškodovanca v času prvega, drugega in tretjega strela in da je obramba na seji senata sodišča druge stopnje predložila laično sliko, s katero utemeljuje, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, kar je pritožbeno sodišče zavrnilo. Z izvedbo predlaganih dokazov bi se ugotovilo drugačno dejansko stanje, ki bi narekovalo izrek oprostilne sodbe. Vložnik nadaljuje obrazložitev zahteve z oceno, da sta izvedenski mnenji in neposredno zaslišanji obeh izvedencev v tesni povezavi, zato bi bilo treba omogočiti izvedbo dokaza z dopolnilnim zaslišanjem izvedenca Inštituta za sodno medicino ali angažirati drugega izvedenca, ki bi določil položaj oškodovanca in obdolženca, novo ugotovitev pa povezati z izvedencem psihiatrom, ki je kolebal med prištevnostjo in bistveno zmanjšano prištevnostjo. Vložnik še navaja, da gre res za vprašanje dejanskega stanja o katerem se v postopku pred Vrhovnih sodiščem ne razpravlja, vendar gre hkrati za kršenje konvencijskih, zakonskih in ustavnih pravic obdolženca v kazenskem postopku. Zaradi čistosti odločitve in njene zakonitosti je potrebno obsojencu dopustiti, da bo z izvedbo predlaganih dokazov ugotovljeno, da je bila pri njem podana bistveno zmanjšana prištevnost. 4. Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ocenila, da je zahteva vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotavlja, da je pritožbeno sodišče dovolj natančno obrazložilo, zakaj razčlenjevanje izvedenskega mnenja in rekonstrukcija dogodka ne bi prispevala k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je prvostopenjsko sodišče sprejelo sprejemljive dokazne zaključke na podlagi izvedenskih mnenj v povezavi z drugimi dokazi. Vrhovna državna tožilka zaključuje, da kršitve procesnih določb niso podane, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil zagovornik obsojenca, ki zatrjuje, da ne izpodbija dejanskega stanja ampak uveljavlja procesno kršitev po Zakonu o kazenskem postopku, Ustavi in Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Po njegovem je jedro zahteve za varstvo zakonitosti kršitev konvencijskih pravic, s čemer je bila obsojencu kršena pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP, ki v d točki 3. odstavka določa minimalno pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje razbremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče, v zvezi s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 29. členu Ustave, ki opredeljuje pravna jamstva v kazenskem postopku in v 3. alineji zagotavlja izvajanje dokazov v obdolženčevo korist v zvezi s 16. členom ZKP, ki določa v 1. odstavku, da morajo sodišče in državni organi v kazenskem postopku po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe s tem, da morajo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (2. odstavek).

B.

6. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (glej npr. odločbo št. Up-34/93 z dne 8.6.1995, OdlUS IV, 129) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s to potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

7. Obramba na glavni obravnavi, ko sta bila zaslišana tako izvedenec patolog kot psihiater, ni predlagala naj izvedenca dopolnita svoji mnenji, niti ni po izvedenih dokazih z izvedencema na njun izvid in mnenje imela pripomb. Prav tako obramba ni predlagala, da se opravi rekonstrukcija položajev obdolženca in oškodovanca v času strelov. Takšne predloge je obramba podala šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Zakon o kazenskem postopku v 4. odstavku 369. člena dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pri tem zahteva, da pritožnik navede razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. S tem se skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov, zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo in preprečiti zavlačevanje postopka.

8. Vložnik v pritožbi ni pojasnil, zakaj obramba dopolnitve izvedenskih mnenj ni zahtevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz njene vsebine oziroma obrazložitve pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je razvidno, da se ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa zato, ker meni, da je obsojenec pri opisovanju svoje verzije poteka dogodka prepričljivejši od ugotovitev sodišča. Vložnik tako utemeljuje svoj predlog za dopolnitev izvedenskih mnenj zgolj z dvema trditvama, vsebovanima v obsojenčevem zagovoru in sicer, da je bilo dejanje storjeno v putativnem silobranu in v bistveno zmanjšani prištevnosti. Takšno krožno utemeljevanje dokaznih predlogov ne more biti uspešno oziroma z njim ni mogoče izkazati ustrezne verjetnosti, da bo dokaz uspešen ali vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih dejstev na katera se sodba opira, ker naj bi jih bilo mogoče zanesljiveje ugotavljati z izvedbo predlaganih dodatnih dokazov.

9. Izvedence sodišče angažira kot eksperte z določenega področja, da s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomagajo razjasniti sporna dejanska vprašanja. Katera pomembna dejstva je treba ugotavljati s pomočjo izvedencev, odloči sodišče, ki odredi izvedenca. Z izvedenci se ne ugotavljajo tista dejstva, za katera ni potrebno posebno strokovno znanje. Dokončno in relevantno oceno dokaznega pomena in verodostojnosti posameznih dokazov, tudi izvedenskega izvida in mnenja, sprejme sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov, izraženem v 1. odstavku 18. člena ZKP.

10. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje potek dogajanja neposredno pred streli in med samim streljanjem ugotavljalo na podlagi izpovedb prič I.B. in N.M. kot tudi S.S. in obtoženčevega zagovora in na podlagi ocene teh dokazov ugotovilo, da obsojenec ni ravnal z ogrozitvenimi gibi tik pred streljanjem. Ob takšnih dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje, ki niso bili izpodbiti, je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da ni podlage za dopolnjevanje izvedenskih mnenj tako kot predlaga obramba, saj ni izkazana upoštevna stopnja verjetnosti, da je dogodek potekel tako kot zatrjuje obsojenec v zagovoru.

11. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče s tem, ko je zavrnilo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni kršilo pravic obrambe do izvedbe razbremenilnih dokazov oziroma citirane določbe konvencije, Ustave in zakona. Zakon o kazenskem postopku opustitve pojasnila, zakaj je dokazne predloge v zvezi z dopolnitvami izvedeniških mnenj obramba podala šele v pritožbi, ne sankcionira, vendar pa je dejanski položaj stranke v zvezi s trditvenim bremenom, ko mora izkazati verjetnost uspeha dokaza, v tej fazi postopka težji. Vložnik predlog opira na svojo drugačno oceno dokazov, ki niso bili predmet izvedenske ekspertize, s tem pa pravzaprav v temelju uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

12. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih ugotovitev v skladu z določbo 425. člena zahtevo zagovornika obsojenega R.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo.

C.

13. Izrek o stroških temelji na določilih tretjega odstavka 95., 98. in 98.a člena ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitve sodišča prve in druge stopnje o premoženjskem stanju obsojenca ter upoštevalo trajanje in zapletenost postopka, z izrednim pravnim sredstvom.