25. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb A. A. z Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 16. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 653/2005 z dne 25. 1. 2006 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2200/2004 z dne 22. 6. 2005 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Radovljici je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sodne poravnave, ki sta jo dne 15. 12. 1994 sklenila pritožnik in drugotožena stranka, v delu, ki se nanaša na oživitev služnostne pravice in realnega bremena užitka na parc. št. 103/03 k. o. V. (1. točka). Višje sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki 1 spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost navedenega dela sodne poravnave. Po mnenju Višjega sodišča vrnitev (oživitev) služnosti ne more biti predmet samostojnega denacionalizacijskega postopka. V obravnavanem primeru naj tudi ne bi šlo za oživitev služnosti po drugem odstavku 33. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen), ker sta realno breme in služnost prenehala na podlagi pogodbe o odškodnini z dne 12. 10. 1951. Sodna poravnava naj bi bila sklenjena kljub prepovedi razpolaganja, ki ga določa 88. člen ZDen, in v nasprotju z začasno odredbo, s katero je bilo drugotoženi stranki prepovedano razpolaganje s spornim premoženjem. Pritožnik je zoper sodbo Višjega sodišča vložil revizijo, Vrhovno sodišče pa jo je zavrglo kot nedovoljeno zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.

2.Pritožnik je najprej vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča, naknadno pa še ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Sodbi Višjega sodišča očita kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave. Izpodbijana odločitev naj bi bila arbitrarna. Višje sodišče naj bi jo sprejelo na podlagi nerazumne in nelogične razlage materialnega prava. Pritožnik meni, da sodna poravnava, sklenjena dne 15. 12. 1994, ne more biti nična po določbi 88. člena ZDen, ker se ne nanaša na razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega bi obstajala dolžnost vrnitve. Navaja, da so bile denacionalizacijski upravičenki podržavljene nepremičnine, obremenjene s služnostno pravico in realnim bremenom užitka, zato meni, da ji v denacionalizacijskem postopku ni mogoče vrniti več od podržavljenega. Služnost in realno breme naj bi v konkretnem primeru oživela na podlagi samostojnega denacionalizacijskega postopka, saj naj bi bila pritožniku podržavljena na podlagi izsiljenega pravnega posla. Višjemu sodišču očita, da teh dejstev ni upoštevalo, da sodbe ni obrazložilo in da je obrazložitev sodbe v nasprotju sama s seboj in z dejanskim stanjem, ki je bilo ugotovljeno že v nepravdnem denacionalizacijskem postopku, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava. Glede na to, da je do odločitve Višjega sodišča prišlo šele devet let po vložitvi tožbe, pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

3.Z drugo ustavno pritožbo pritožnik ponovno navaja razloge, s katerimi utemeljuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave, Vrhovnemu sodišču pa očita, da pri odločitvi o zavrženju revizije ni upoštevalo, da gre "glede na naravo spora in postopka" za pravno sredstvo, ki je dovoljeno po 56. členu ZDen.

B.

4.Pritožnik je vložil dve ustavni pritožbi, najprej zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, nato pa še zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije.

5.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo o zavrženju revizije, po vsebini pomenijo le ugovor zmotne uporabe prava. S tem glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Prav tako ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na sodbo Višjega sodišča.

6.Pri preizkusu ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča, pa Ustavno sodišče ni presojalo navedb iz druge ustavne pritožbe, tj. iz ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča, saj jo je pritožnik Ustavnemu sodišču poslal po izteku 60 dnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se namreč ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.

7.Z navedbami v prvi, tj. pravočasni ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča, pritožnik zatrjevanih kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave ne izkaže. Odločitvi Višjega sodišča sicer očita, da je arbitrarna, ker naj bi bila očitno napačna in neobrazložena, saj naj ne bi upoštevala dejstva, da so bile denacionalizacijski upravičenki podržavljene obremenjene nepremičnine s služnostjo in realnim bremenom užitka, kar vse naj bi bilo podržavljeno njemu z izsiljenim pravnim poslom. Ti očitki ne držijo.

8.Oceno arbitrarnega ravnanja bi namreč lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Višje sodišče je pojasnilo, zakaj vrnitev (oživitev) podržavljenih služnosti ne more biti predmet samostojnega denacionalizacijskega postopka in zakaj v obravnavanem primeru ni možnosti za oživitev služnosti po drugem odstavku 33. člena ZDen. Zato tudi presoji, da pomeni sodna poravnava, ki sta jo sklenili toženi stranki, razpolaganje v smislu 88. člena ZDen, ni mogoče očitati arbitrarnosti. Zgolj to, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih kršitev.

9.Ob upoštevanju presoje Višjega sodišča, da sta realno breme in služnost prenehala na podlagi pogodbe o odškodnini z dne 12. 10. 1951 (v pravilnost te presoje se Ustavno sodišče ne more spuščati), pritožnik očitka o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne more utemeljiti z argumentom, da bodo denacionalizacijski upravičenki v denacionalizacijskem postopku lahko vrnjene neobremenjene nepremičnine. Morebitno dejstvo, da nekdo do nečesa ni upravičen, namreč samo po sebi še ne more biti pravna podlaga za priznanje pravice komu drugemu.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo.

11.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavnih pritožb ni sprejel, sta bili zadevi v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predloženi drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavni pritožbi nista bili sprejeti v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić