Jedro

Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnice za povrnitev stroškov izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, saj je za to izpolnjen pogoj, tj. da je toženec zakonsko in pogodbeno prevzeto obveznost glede sklenitve delovnega razmerja na sodišču ali pri drugem pravosodnem organu po opravljenem PDI prekršil. Toženec se s pritožbenim navajanjem, da je opravljal tudi dela, ki niso bila povezana s samim izobraževanjem in pridobitvijo znanj za opravljanje PDI, ne more razbremeniti te pogodbene oziroma zakonske obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača 8.725,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžan povrniti 1.024,08 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka), ter da je zavezanec za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji toženec (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga toženec obsežno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in navaja, da ZPDI ne določa, da ima Ministrstvo za pravosodje pravico uveljavljati vrnitveni zahtevek zoper pripravnika, zato je postavljen zahtevek neutemeljen. Pri tem je sodišče prve stopnje nekonsistentno oziroma prihaja samo s seboj v nasprotje, saj drugje v obrazložitvi navaja, da je bilo A. sodišče v B. državni organ, ki je predstavljal delodajalca. Razlogi sodbe so tako nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku Ministrstva za pravosodje, ki ni delodajalec toženca, je s tem najprej zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa storilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj je aktivno legitimacijo priznalo organu, ki po materialnem pravu ni upravičen postaviti vrnitvenega zahtevka. S potekom pripravniške dobe pripravnik ni več v delovnem razmerju, zato pogodbene podlage za obveznost iz 24. člena pogodbe o zaposlitvi ni več. Obveznost toženca je tako nastala na podlagi 11.a člena ZPDI, pri tem pa ne gre za medsebojne pravice in obveznosti med delodajalcem in zaposlenim, temveč za razmerje med državo in posameznikom. Določbo šestega odstavka 11.a člena ZPDI je mogoče logično in sistemsko razlagati tako, da gre za določbo o odškodnini (sicer formalno določene kot povračilo stroškov izobraževanja v pavšalni višini seštevka prejetih bruto plač), do katere je upravičena RS, če pripravnik, ki je opravil PDI, na poziv ne sklene zaposlitve v kateremkoli državnem organu iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI. To je dodaten argument za stališče, da v tem sporu ni pristojno delovno sodišče, temveč pravdno sodišče splošne pristojnosti. Odločitev o obveznosti skleniti pogodbo o zaposlitvi bi morala biti sprejeta v predpisanem postopku, zavezanec (pripravnik) pa bi moral imeti zoper odločitev pristojnega organa (Ministrstva za pravosodje) oziroma poziv na voljo učinkovito pravno sredstvo. Tega dejansko nima, lahko se pusti samo tožiti v pravdi zaradi vračila stroškov „izobraževanja“, pri čemer tvega, da bo moral plačati še zakonske zamudne obresti. Takšna ureditev je v nasprotju s pravico do pravnega sredstva in s pravico do sodnega varstva zoper odločitve javne oblasti v okviru upravnega sodstva. V zvezi z vsebino in obsegom dela sodniškega pripravnika je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zaslišalo predlaganih prič (vodje sodniških pripravnikov, sodniških pripravnikov, ki so sočasno opravljali delo, sodnic mentoric). Če je napisal osnutek, ki ga je sodnik nato uporabil pri svojem delu in izdal sodno odločbo, je s tem opravil delo skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, za kar ima pravico do plačila. Dežurstvo v službi za brezplačno pravno pomoč, dežurstvo v pripravniški sobi, delo zapisnikarja na senatih, odnašanje spisov na vpogled v pripor ter sodelovanje na prepoznavah je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot opravila, s katerimi naj bi se pripravnik izobraževal in pridobival znanja za uspešno pripravo na PDI. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi pri tem šlo za razmeroma majhen del nalog. Zanika prostovoljnost svoje odločitve za sklenitev delovnega razmerja na sodišču, ker dejansko ni imel druge možnosti, tj. opravljati sodniško pripravništvo kot volonter (sodišča v tistem času volonterjev niso sprejemala) in se je tako bil primoran pri sodišču zaposliti, če je želel opravljati sodniško pripravništvo. Ureditev oziroma obveznost iz 11.a člena ZPDI je v nasprotju z Ustavo. Zahtevek za vračilo bruto plač predstavlja grožnjo nesorazmerne kazni in toženca sili v sprejem zaposlitve na podlagi poziva ministrstva, kar je v očitnem nasprotju s prepovedjo prisilnega dela. Meni, da stališča iz zadeve Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-174/10-11 v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj se dejansko stanje v zadevi Ustavnega sodišča in tudi pravna ureditev takrat veljavnega ZPDI, razlikujeta, zato je primera treba obravnavati različno. Pripravnik dejansko ne prejme zneska bruto plače. Res je, da se prispevki nakažejo nosilcem socialnih zavarovanj, ni pa nujno, da pripravnik iz tega naslova prejme kakršnokoli korist. Če mora vrniti vse prejete bruto plače, je to več kot je dejansko prejel na svoj račun, država pa je dejansko dvakrat obogatena. Ob upoštevanju, da zaposleni v delovnem razmerju prejme le znesek neto plače, je očitno, da je zahteva za vračilo seštevka bruto plač, kot jo določa sedaj veljavni ZPDI, pretirana in nesorazmerna. Ob upoštevanju standardov varstva človekovih pravic, kot jih je vzpostavil ESČP, pa je ureditev tudi bistveno prekomerna in zato predstavlja prisilno delo. Toženec o možnosti obročnega oziroma odloženega plačila ni bil predhodno opozorjen in za to ni vedel, kar je kot relevantno izpostavilo tudi ESČP v zadevi Chitos proti Grčiji, v kateri je izrecno navedlo, da se možnost obročnega odplačila dolga ne more upoštevati pri presoji prekomernosti bremena za pritožnika, saj informacije o tej možnosti niso bile vključene v poziv za vračilo zneska. Sodišče prve stopnje prevaljuje odgovornost na pravosodne organe, ki so se odločali o tem, ali bodo za določenega pripravnika podali predlog, da se ga pozove na sklenitev pogodbe ali ne. Ker je zakon v zvezi z izdajo pozivov pomensko odprt, dejansko pravosodni organi povsem arbitrarno odločijo, ali bodo za pripravnika predlagali, da se mu izda poziv, ali pa tega ne bodo predlagali, oziroma tudi, da bodo za nekoga poziv preklicali. Drugače kot pri C. C. D. tožencu poziva ni želelo preklicati, čeprav je šlo za podobni situaciji. E. E., ki je na podlagi sporazuma zaposlitev lahko prekinila po šestih mesecih, ni bila tožena na vračilo. Vračilo v višini seštevka bruto plač ni merilo višine zahtevka, saj tako določen znesek nima stvarno utemeljene povezave s prikrajšanjem tožnice, do katerega naj bi prišlo zaradi nesklenitve delovnega razmerja toženca pri D. Določba šestega odstavka 11.a člena ZPDI pomeni kaznovalno določbo, kazen je retroaktivni odvzem plače za opravljeno delo ne glede na dejansko škodo (dejanske stroške izobraževanja), nastalo tožnici. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženca, ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi, zato se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa zvezi s posameznimi sklopi pritožbenih navedb dodaja:

5. Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje stvarni pristojnosti delovnega sodišča z obširnimi navedbami v zvezi z 11.a členom ZPDI, za katerega meni, da vzpostavlja pravne učinke v upravnem razmerju med državo kot javno oblastjo in posameznikom, zaradi česar bi moral imeti zoper odločitev pristojnega organa (poziv na sklenitev delovnega razmerja) na voljo pravno sredstvo in sodno varstvo v okviru upravnega sodstva, oziroma na civilnem področju kot klasično civilno odgovornost z odškodninsko posledico, o čemer bi bilo pristojno odločati pravdno sodišče splošne pristojnosti. Za določitev stvarne pristojnosti je odločilna dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka. Stvarno pristojnost delovnih sodišč ureja 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami), ki v točki b) prvega odstavka določa pristojnost delovnih sodišč tudi v sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. ZDSS-1 torej sprejema t. i. subjektivno - objektivno koncepcijo delovnega spora, po kateri je za opredelitev spora kot individualnega delovnega spora odločujoče tako, kdo so stranke postopka, kot tudi sama vsebina pravnega razmerja (podana morata biti oba kriterija). V konkretni zadevi gre za spor med bivšim delodajalcem in delavcem, tako da je subjektivni kriterij nedvomno podan. Prav tako je po vsebini (objektivni kriterij) konkretni spor treba opredeliti za individualni delovni spor. Iz tožbenih trditev izhaja, da na podlagi 24. člena pogodbe o zaposlitvi in na podlagi 11.a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI; Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami) tožnica od toženca (sodniškega pripravnika) zahteva vračilo stroškov izobraževanja, ker se po opravljenem PDI na poziv za sklenitev delovnega razmerja ni odzval in delovnega razmerja ni sklenil. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženčeva obveznost vračila stroškov izobraževanja izvira iz delovnega razmerja. V 24. členu pogodbe o zaposlitvi se je namreč toženec skladno z določbami ZPDI zavezal, da bo po uspešno opravljenem PDI ponovno sklenil delovno razmerje z RS oziroma pri enem od državnih pravosodnih organov v RS, v nasprotnem primeru bo vrnil stroške izobraževanja. Vsebinsko enaka obveznost izhaja tudi iz določb 11.a člena ZPDI.1 Zahtevek za plačilo je glede na tožbene trditve povezan z delovnim razmerjem, ki je obstajalo med strankama. Na obstoj te obveznosti po pogodbi o zaposlitvi ne vpliva dejstvo, da s potekom pripravniške dobe toženec ni več v delovnem razmerju s tožnico, kot zmotno meni pritožba, saj po naravi stvari navedena pogodbena obveznost sodniškega pripravnika nastopi po uspešno opravljenem PDI, kar je po poteku časa sodniškega pripravništva, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ob upoštevanju navedenega je na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v obravnanavem sporu,2 zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor stvarne nepristojnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje aktivno legitimacijo priznalo državnemu organu, Ministrstvu za pravosodje, ki po mnenju toženca ni upravičeno uveljavljati vrnitvenega zahtevka zoper pripravnika. Vprašanje aktivne legitimacije je povezano z materialnopravnim razmerjem, na katerega se spor nanaša. Stranka je aktivno legitimirana, če je nosilec pravic iz materialnega razmerja. V slovenskem pravnem redu nosilci pravne subjektivitete (pravne osebnosti) niso posamezni državni organi (npr. Ministrstvo za pravosodje ali A. sodišče v B.), temveč zgolj Republika Slovenija (RS) kot pravna oseba javnega prava. V obravnavanem sporu je tako bistveno, da je kot tožeča stranka pravilno opredeljena RS, ki je kot delodajalec delavca v državnem organu (toženca) nosilec pravic. Ugotovitev sodbe, da je bil toženec zaposlen pri A. sodišču v B., tj. njenem državnem organu, pristojnem za izvajanje sodne oblasti, ne pomeni, da so razlogi med seboj v nasprotju, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da pripis oziroma označba državnega organa, na katerega se spor nanaša, ne pomeni opredelitve tožeče stranke in nima vpliva na pravilnost aktivne legitimacije. Četudi bi bila označba državnega organa napačna, to ne predstavlja niti bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po kateri je bistvena kršitev vselej podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, saj je v postopku sodelovala "prava" tožeča stranka – RS.

7. Pritožba na več mestih sodišču prve stopnje očita, da obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov, je nejasna in s seboj v nasprotju. To ne drži. Iz obrazložitve sodbe izhajajo jasni razlogi, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da sta ugovora aktivne legitimacije in stvarne pristojnosti sodišča neutemeljena. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do relevantne sodne prakse Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), na katero se je skliceval toženec, ter navedlo zakaj je ali pa ni uporabna v konkretnem primeru.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva: - da je toženec 29. 8. 2017 podpisal pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem A. sodiščem v B., in sicer za določen čas od 1. 9. 2017 do 30. 4. 2018 na delovnem mestu sodniški pripravnik ZPDI; - da je toženec 15. 11. 2018 uspešno opravil pravniški državni izpit (PDI), neposredno po opravljenem izpitu pa ga je ministrica za pravosodje pisno pozvala, da se v 30 dneh po uspešno opravljenem PDI zglasi na D. zaradi sklenitve delovnega razmerja za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču (poziv - A3); - toženec se na poziv ni odzval in delovnega razmerja ni sklenil, tožnica pa ga je nato 31. 1. 2019 neuspešno pozvala k povrnitvi stroškov izobraževanja.

9. Za odločitev v tem sporu je bistvena ugotovitev, da je Ministrstvo za pravosodje toženca na predlog D. v roku, ki ga predvideva ZPDI, pozvalo, da sklene delovno razmerje na D. najmanj za čas trajanja pripravništva in da toženec tega ni storil, čeprav je bil k temu zavezan. Obveznost vračila stroškov izobraževanja izhaja iz načela, da je potrebno dogovore spoštovati (pacta sunt servanda). Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnice za povrnitev stroškov izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, saj je za to izpolnjen pogoj, tj. da je toženec zakonsko in pogodbeno prevzeto obveznost glede sklenitve delovnega razmerja na sodišču ali pri drugem pravosodnem organu po opravljenem PDI prekršil. 10. Tožencu niso bile kršene postopkovne pravice niti ni dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, saj dela in naloge sodniškega pripravnika niso odločilno dejstvo glede toženčeve obveznosti, da zaradi nesklenitve delovnega razmerja na sodišču ali pri drugem pravosodnem organu iz 11.a člena ZPDI po opravljenem PDI tožnici povrne stroške izobraževanja v višini izplačanih bruto plač v času sodniškega pripravništva. Toženec se s pritožbenim navajanjem, da je opravljal tudi dela, ki niso bila povezana s samim izobraževanjem in pridobitvijo znanj za opravljanje PDI, ne more razbremeniti te pogodbene oziroma zakonske obveznosti. Iz določil toženčeve pogodbe o zaposlitvi in določb ZPDI (1., 2., 3., 10.a, 14., 15., 17. itd. člen ZPDI) je razvidno, da je celotno sodniško pripravništvo namenjeno predvsem usposabljanju za pristop na PDI in za samostojno pravniško delo znotraj pravosodnih funkcij in poklicev oziroma kot delo v okviru izobraževanja.3 Glede vsebine toženčevega dela je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v osmih mesecih obveznega dela sodniškega pripravništva v pretežnem delu opravljal pravna opravila po navodilih in usmeritvah sodnika mentorja (študij spisov, pisanje osnutkov sodnih odločb), v manjšem obsegu pa tudi določene spremljevalne oziroma dopolnilne naloge, kot so dežurstvo v pripravniški sobi (6-krat) in službi za brezplačno pravno pomoč (9-krat), pisanje zapisnika na sejah kazenskega senata višjega sodišča (4-krat) in vrhovnega sodišča (3-krat), sodelovanje pri prepoznavah v kazenskem postopku (3-krat), odnašanje spisov na vpogled v pripor (enkrat), v okviru katerih pripravnik poleg pridobivanja znanj za pripravo na pristop k PDI spozna tudi organizacijo in način dela sodišč, s čimer se prav tako izpolnjuje izobraževalni namen pripravništva po ZPDI. Kljub temu, da je toženec kot pripravnik skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi opravil delo s tem, da je napisal osnutek, ki ga je sodnik uporabil in izdal sodno odločbo, je to delo še vedno služilo toženčevi lastni usposobitvi za opravo PDI in pridobivanju izkušenj v pravniškem delu.

11. Zaključka sodišča prve stopnje o prosti izbiri in prostovoljni odločitvi toženca za opravljanje sodniškega pripravništva v delovnem razmerju pritožba ne omaje z zatrjevanjem, da je bil primoran skleniti delovno razmerje na sodišču, ker v času, ko je bil sprejet za pripravnika, sodišča niso jemala volonterskih pripravnikov, ter da bi sicer lahko med čakanjem na možnost volonterstva že izpolnil pogoj za pristop na PDI na podlagi 19.a člena ZPDI (32 mesecev delovne dobe v okviru zaposlitve pri odvetniku), zaradi česar sodniškega pripravništva ne bi mogel več opraviti. Sodišče prve stopnje res ni upoštevalo dejstva, da toženec po nastopu pripravništva na sodišču ni mogel spremeniti svojega statusa v volonterskega pripravnika in se prezaposliti k novemu delodajalcu, kar je pojasnil v svoji izpovedi, vendar po stališču pritožbenega sodišča navedeno ne vpliva na dogovorjeno obveznost pripravnika po pogodbi o zaposlitvi oziroma po ZPDI.

12. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da zakonska ureditev 11.a člena ZPDI ne posega v ustavne pravice toženca. Toženec se je po opravljenem PDI prostovoljno odločil, ali se bo odzval pozivu Ministrstva za pravosodje in sklenil delovno razmerje pri D. za čas trajanja pripravništva, ali ne. Ker je toženec s sklenitvijo delovnega razmerja na sodišču sam pristal na fakultativno nadomestitev te obveznosti s plačilom stroškov izobraževanja v znesku prejetih bruto plač, so neutemeljene pritožbene navedbe, da mu je s sprejemom zaposlitve na podlagi poziva naloženo prisilno delo. Določena obveznost po 11.a členu ZPDI in po pogodbi o zaposlitvi ne ustreza opredelitvi prisilnega ali obveznega dela po drugem odstavku 4. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP; Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7-41/94).

13. Kljub spremenjenemu 11.a členu ZPDI, ki določa zavezo vračila seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo stališča Ustavnega sodišča RS iz sklepa U-I-174/20-11, v katerem je presodilo, da določba šestega odstavka 11.a člena takrat veljavnega ZPDI ni v neskladju z Ustavo. Pravilno je zavrnilo toženčeve navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da z vračilom vseh prejetih bruto plač dejansko vrača več kot je prejel na svoj račun, ker zaposleni v delovnem razmerju prejme le znesek neto plače. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da delavčeve plače ne predstavlja le neto plača, ki ostane po obračunu in odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost, temveč je delavec v delovnem razmerju upravičen do bruto plače. Bruto plača je sestavljena iz dela, ki ga je delodajalec po zakonu dolžan odvesti za delavca kot zavezanca pristojnim organom iz naslova davkov in prispevkov,4 in iz dela, ki se izplača delavcu v neposredno razpolaganje (t. i. neto znesek).5 Glede na navedeno zahtevek oziroma obveznost vračila v višini seštevka prejetih bruto plač ni niti pretirana niti nesorazmerna s prejetimi koristmi toženca. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.

14. Dolžnosti povrnitve stroškov izobraževanja v znesku bruto plač ni mogoče enačiti z retroaktivnim odvzemom oziroma posegom v pravico do plače za opravljeno delo, kot neutemeljeno navaja pritožba. Ureditev, da je pripravnik dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, ne posega v pravico pripravnikov do plače oziroma plačila za delo niti ne v pravico do prispevkov za socialna zavarovanja, ampak zgolj določa denarno sankcijo za nesklenitev delovnega razmerja. Obveznost vrnitve stroškov v višini bruto plač, torej tudi tistega dela, ki odpade na davke in prispevke, v ničemer ne vpliva na že pridobljene pravice toženca do pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti.6 Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je po določbi šestega odstavka 11.a člena ZPDI in določilu šestega odstavka 24. člena pogodbe o zaposlitvi seštevek prejetih bruto plač določen le kot merilo opredelitve višine te denarne sankcije oziroma fakultativno določene obveznosti, s katero se sodniški pripravnik po prejetem pozivu lahko ekskulpira obveznosti sklenitve delovnega razmerja.

15. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da s pozivom za vračilo stroškov izobraževanja z dne 31. 1. 2019 ni bil opozorjen oziroma poučen o možnosti obročnega plačila ali odloga plačila dolga, zato so tovrstne navedbe kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). V pritožbi zatrjevana okoliščina, da bi moral toženec ob siceršnjih stroških življenja v Ljubljani vzeti kredit za to, da bi bil zmožen vrniti znesek v seštevku osmih bruto plač, ni bistvena za uveljavitev obveznosti vračila stroškov izobraževanja iz pogodbe o zaposlitvi in 11.a člena ZPDI. Ob prostovoljni odločitvi za opravljanje sodniškega pripravništva v delovnem razmerju na sodišču se je namreč moral zavedati tako možnosti, da prejme poziv s strani katerega od pravosodnih organov, kot tudi posledic, če poziva za sklenitev delovnega razmerja po opravljenem PDI ne sprejme.

16. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, da se toženec neuspešno sklicuje na domnevno arbitrarno ravnanje Ministrstva za pravosodje in D. pri izdaji poziva za sklenitev delovnega razmerja kot tudi na zakonsko neurejenost pogojev in meril glede izdaje pozivov, saj je bil že s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi kot sodniški pripravnik seznanjen s svojo obveznostjo, da po pozivu po opravljenem PDI sklene delovno razmerje pri kateremkoli pravosodnem organu iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI. Vročitev poziva na sklenitev delovnega razmerja je tako za vsakega sodniškega pripravnika povsem predvidljiva možnost, na katero zaradi pogodbene in zakonske zaveze lahko računa. Okoliščina, da ni mogoče vnaprej predvideti kateremu sodniškemu pripravniku bo izdan poziv in h kateremu pravosodnemu organu bo pozvan za sklenitev delovnega razmerja, ne pomeni neenakega in arbitrarnega obravnavanja sodniških pripravnikov. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se položaji sodniških pripravnikov razlikujejo glede na obstoj potreb pravosodnih organov po zaposlitvi pravnika s PDI v času, ko pripravniki opravljajo PDI, pri čemer je na podlagi izpovedi F. F. (zaposlene na Ministrstvu za pravosodje) ugotovilo, da so k sklenitvi delovnega razmerja pozivali vsakega sodniškega pripravnika, če so le prejeli predlog pravosodnega organa.

17. Sodišče prve stopnje se je že opredelilo do v pritožbi ponovljenih navedb toženca, s katerimi primerja svoj položaj s položaji drugih sodniških pripravnikov, ki pa se razlikujejo. G. G. poziva na sklenitev delovnega razmerja ni prejel, C. C. in E. E. pa sta se na poziv odzvali, vendar delovno razmerje z D. ni bilo sklenjeno oziroma je predčasno prenehalo. Dejstvo, da je v njunih primerih do tega prišlo, ne daje podlage za zaključek o arbitrarnem ravnanju pravosodnega organa, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Zakaj bi „predlagane priče” za razliko od priče F. F. vedele izpovedati o dogajanju na pravosodnem organu glede predlogov in pozivov, iz pritožbe ne izhaja, zato te navedbe ni mogoče preizkusiti.

18. Glede na vse navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 11.a člena ZPDI določa, da mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu, pristojnem za pravosodje, za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas, kakor v pozivu določi ministrstvo, pristojno za pravosodje. Drugi odstavek 11.a člena ZPDI določa, da minister, pristojen za pravosodje, na predlog predstojnika organa, pri katerem obstaja ustrezno prosto delovno mesto, pisno pozove sodniškega pripravnika na delo v smislu sklenitve delovnega razmerja iz prejšnjega odstavka najpozneje v 30 dneh po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Šesti odstavek 11.a člena ZPDI pa določa, da če sodniški pripravnik ne sklene delovnega razmerja na poziv iz drugega odstavka tega člena, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva. 2 Odločanje delovnih sodišč v tovrstnih sporih izkazuje tudi več primerov iz sodne prakse pritožbenega sodišča (Pdp 468/2021, Pdp 726/2013, Pdp 36/2013, Pdp 764/2012, Pdp 599/2009, Pdp 782/2010, Pdp 42/2009, Pdp 850/2008) in Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 154/2009). 3 Prim. sodbo VSRS VIII Ips 154/2009. 4 Obenem je delodajalec tudi samostojni zavezanec za plačilo prispevkov za socialno varnost. 5 Prim. odločbi VSRS VIII Ips 47/2020 in VIII Ips 89/2019. 6 Prim. sodbo VSRS VIII Ips 326/2017.