Jedro

Sodišče na podlagi zbranih dokazov in podatkov v vsaki fazi postopka ugotavlja, ali ti zadoščajo za utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, vsebinska presoja dokazov pa je pridržana le razpravljajočemu senatu.

Pri ugotavljanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče ugotovilo, da je vztrajnost obtoženega pri napeljevanju h kaznivemu dejanju umora tista konkretna okoliščina, ki je v zvezi tako s storilcem kot z dejanjem in na podlagi katere je ugotovilo obstoj nevarnosti, da bi obtoženi storil kaznivo dejanje, h kateremu je napeljeval.

Izrek

Zahteva obtoženega I.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 22.03.2001 (pod točko 1), zoper obtoženega I.R. na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 30.03.2001 pritožbi obtoženega I.R. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep je obtoženi I.R. dne 08.05.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da oškodovanec M.Š., ki je bil kot priča zaslišan na glavni obravnavi, ni potrdil motiva za umor. Priča D.J. je svoje izjave spreminjala, zato obtoženi ne more razumeti, zakaj se tega "ne izloči iz postopka verodostojnih prič". Obtoženi I.R. v zahtevi poudarja, da bi moral biti preiskovalni sodnik po 1. in 2. odstavku 153. člena ZKP seznanjen z avdio in video posnetki, pridobljenimi z uporabo posebnih metod in sredstev, po 11 mesecih pa nima niti vseh dovoljenj, niti poročil tajnega policijskega delavca (TPD) o sestankih med njima dne 29.10.1999 v M. in 10.11.1999 v Z. Vložnik zahteve izpostavlja, da je v nasprotju z določbo 3. odstavka 155. člena ZKP TPD izzval kriminalno dejavnost, kar da se da razbrati iz številnih posnetih telefonskih pogovorov med njima. Ukrepi, ki jih je zoper njega izvajala policija, so trajali leto in pol, kar je več, kot dovoljuje zakon. Obtoženi R. navaja, da ima že nekaj časa pri sebi KZ, tako da lahko oceni, da ne bi smel biti obtožen kaznivih dejanj po 127., 212. členu KZ in tudi ne drugih, ki jih vsebuje obtožnica. Sprašuje se, kako da je bil na dan prijetja pridržan iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, pripor pa je bil nato odrejen in podaljševan iz razloga po 3. točki iste zakonske določbe. Navaja še, da ni tako "maloumen", da bi kakorkoli škodoval M.Š. Obtoženec zahtevo zaključuje z navedbami, da si želi čimprej zaživeti s svojo družino, predvsem z mladoletnim sinom, ki najbolj trpi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne drži trditev v zahtevi, da v spisu ni vseh zbranih dokazov, saj se v njem nahajajo poročila o tajnem policijskem delovanju (ukrepi so bili izvajani na podlagi 49. člena Zakona o policiji - v nadaljevanju ZPol) in prepisi pogovorov med udeleženci dogajanj. Državni tožilec je v obtožbi predlagal izvedbo dokazov s predvajanjem avdio in video posnetkov, tudi v pogled v spis, v katerem je preiskovalni sodnik dne 04.11.1999 odredil izvajanje ukrepov po 150. členu ZKP. Vrhovna državna tožika poudarja, da iz pregleda spisa ne izhaja, da bi policija izzvala kriminalno dejavnost obtoženca. Po njenem mnenju tudi ne drži, da so se ukrepi izvajali dalj, kot je dovoljeno, kajti ukrepi po ZPol nimajo enake časovne omejitve, kot ukrepi odrejeni na podlagi 150. člena ZKP.

Sicer pa takšne trditve o zahtevi tudi niso v zvezi z izpodbijanima sklepoma. Vrhovna državna tožilka zato ocenjuje, da je zahteva obtoženega I.R. za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za odreditev in podaljšanje pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in c) da je pripor v konkretnem primeru neogibno potreben za varnost ljudi oziroma potek postopka.

V času ko je sodišče odločalo o podaljšanju pripora z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, sta bili obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 25.06.2000 in z dne 14.08.2000, s katerima je bil I.R. obtožen kaznivih dejanj napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 25. in 26. členom KZ, velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, istega kaznivega dejanja po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena v zvezi s 26. členom KZ in nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi po 2. v zvezi s 1. odstavkom 310. člena KZ, pravnomočni. Na tej podlagi je sodišče pravilno ugotovilo obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor. Obrazložilo je tudi, da pričevanji M.Š. in D.J. na glavni obravnavi nista v tolikšni meri omajala potrebne stopnje verjetnosti suma, da je obtoženi I.R. v sostorilstvu z obtoženim B.U. storil kaznivo dejanje napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka 127. v zvezi s 25. in 26. členom KZ, da bi to ne dovoljevalo podaljšanja pripora. Pritožbeno sodišče pravilno navaja, da na podlagi zbranih dokazov in podatkov sodišče v vsaki fazi postopka ugotavlja, ali ti zadoščajo za utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje ter da je vsebinska presoja dokazov pridržana le razpravljajočemu senatu. Zato vložnik zahteve, ki navaja da pričevanje D.J. ni verodostojno ter da je potrebno upoštevati spremembo izpovedbe priče M.Š., po vsebini podaja drugačno oceno ter dokazov od tiste, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu.

Z navedbami v zahtevi, da posnetki pridobljeni z uporabo ukrepov po 150. členu ZKP in 49. členu ZPol niso bili predani preiskovalnemu sodniku ter da bi vsebina teh dokazov pokazala, da se na sestankih s TPD-jem v dneh 29.10. in 10.11.1999 sploh nista pogovarjala o umoru M.Š., vložnik zahteve navaja dejstva, ki v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso ugotovljena ter tako to odločbo, v delu kolikor se nanaša na obstoj utemeljenega suma, izpodbija tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

S trditvijo, da ni tako "maloumen", da bi kakorkoli škodoval M.Š., obtoženi I.R. spodbija ugotovitev v pravnomočnem sklepu, da je pri njem podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Sodišče je v napadeni odločbi ugotovilo, da je vztrajnost obtoženega pri napeljevanju h kaznivemu dejanju umora tista konkretna okoliščina tako v zvezi z dejanjem kot s storilcem, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj nevarnosti, da bi obtoženi I.R. storil kaznivo dejanje, h kateremu je napeljeval. Taki ugotovitvi v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, tudi po oceni Vrhovnega sodišča, ni mogoče odreči razumne presoje. Kolikor izpodbija obstoj tega pogoja za podaljšanje pripora, zato obtoženi I.R. tudi ne more biti uspešen.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu prepričljivo utemeljilo tudi svojo ugotovitev, da je podaljšanje pripora zoper obtoženega I.R. neogibno potrebno za varnost ljudi, konkretno M.Š., da odtehta pravico vložnika zahteve do svobode.

Z navedbami v zahtevi, da je TPD ravnal v nasprotju s 3. odstavkom 155. člena ZKP in izzval kriminalno dejavnost, da v spisu ni vseh dovoljenj za izvajanje ukrepov po 49. členu ZPol ter da so ti trajali eno leto in pol, kar je več kot zakon dovoljuje, obtoženi I.R. zatrjuje, da sklep o utemeljenosti suma temelji na dokazih, ki bi jih sodišče moralo iz spisa izločiti. Obtoženec na ta način pravnomočni sklep izpodbija iz razlogov, ki jih v postopku pred sprejemom izpodbijane odločbe ni uveljavljal. Vrhovno sodišče ob preizkusu zakonitosti napadenega sklepa v zvezi s tem ugovorom ugotavlja, da obtoženčevim navedbam v zahtevi, da gre za nedovoljene dokaze, zaenkrat ni mogoče pritrditi.

Prav tako ni upoštevna vložnikova navedba, da "ne bi smeli napisati 127. člen niti 212. člen in tako tudi ne drugih, ki jih vsebuje obtožnica", s katerimi izpodbija pravno opredelitev dejanj v obtožnem aktu, saj je to mogoče storiti le v ugovornem postopku zoper obtožnico, pozneje pa v pritožbenem postopku v primeru izreka morebitne obsodilne sodbe.

Navedba v zahtevi, da je bilo pridržanje zoper obtoženega I.R. odrejeno iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, pripor pa odrejen in podaljševan po 3. točki iste zakonske določbe, tudi ne more omajati pravilnosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Razlogi za pripor se lahko med postopkom spreminjajo, pomembno pa je, da sodišče ob vsakem preizkusu ugotovi obstoj vseh pogojev za pripor. V obravnavani zadevi je to na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP tudi storilo in zoper obtoženega I.R. iz razloga ponovitvene nevarnosti zakonito podaljšalo pripor.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje v svoji zahtevi obtoženi I.R., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.