Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se cit. določba Splošnih pogojev nanaša zgolj na vračunavanje plačil pri več odprtih pogodbah, ki so še veljavne, leasingojemalec pa prostovoljno plačuje svoje pogodbene obveznosti do leasingodajalca. Navedena določba ne velja za primer, ko je ena od (več) pogodb odpovedana oz. razvezana. Če naj bi za sklenjene in (še) veljavne pogodbe ter za že razvezane pogodbe veljal isti režim, bi to moralo biti v Splošnih pogojih jasno navedeno. Besedilo cit. določbe ne nudi opore za razlago pritožnice, ki bi vodila v enačenje veljavnih pogodb z razvezanimi pogodbenimi razmerji. Sporno določilo Splošnih pogojev je po presoji pritožbenega sodišča jasno, zato besedne (jezikovne) razlage ne gre prestopiti. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se določilo uporabi tako, kot se glasi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I. ugotovilo, da je odpoved Pogodbe o finančnem leasingu št. 1047296 z dne 30. 9. 2019, dana dne 18. 3. 2020, nezakonita in da cit. pogodba še vedno traja,

II. toženi stranki prepovedalo odvzem ali kakršnokoli dejanje, usmerjeno v odvzem predmeta leasinga „Citroen Jumper FG ..., št. šasije: ...“ iz posesti tožnika in vznemirjanje tožnikove uporabe navedenega predmeta leasinga,

III. toženi stranki naložilo, da je dolžna ob plačilu zadnjega obroka po cit. pogodbi o finančnem leasingu lastninsko pravico na cit. predmetu leasinga prenesti na tožnika,

IV. toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.259,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga zoper sodbo pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta sklenili dve pogodbi o finančnem leasingu. Poleg v izreku navedene pogodbe sta pred tem sklenili še pogodbo z zadnjima številkama 95 (Pogodba 95), ki jo je tožena stranka kot leasingodajalec odpovedala zaradi nemožnosti izpolnitve po tem, ko je bil predmet leasinga ukraden. Glede slednje pogodbe je med strankama potekal spor pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. X Pg 1/2020, kjer je bilo pravnomočno razsojeno, da mora tožeča stranka kot leasingojemalec toženi stranki kot leasingodajalcu plačati celoten vtoževani znesek 17.145,77 EUR s pripadki, kar je tožeča stranka storila dne 28. 6. 2021.1 Prav tako med strankama ni sporno, da je tožeča stranka plačala tudi po pogodbi z zadnjima številkama 96 (Pogodba 96), vse obveznosti in ne dolguje toženi stranki na dan 16. 3. 2022 ničesar več, niti po Pogodbi 95 niti po Pogodbi 96, ki je predmet tega spora.

6. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri navedbah, ki jih je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, da je pravilno odpovedala Pogodbo 96 in se pri tem sklicevala na točko VI.1.6. Splošnih pogojev. Dikcija navedene določbe glasi: „V primeru, da ima leasingojemalec z leasingodajalcem sklenjenih več pogodb in neplačane zapadle obveznosti po vsaki ali nekaterih od njih, bo leasingodajalec poračunal prejeta plačila ne glede na namembnost plačila po tisti pogodbi, iz katere izhajajo najstarejše zapadle neplačane terjatve oziroma lahko po lastni izbiri ta vrstni red spremeni.“ V trenutku odpovedi Pogodbe 95 je po mnenju pritožnice celotna terjatev po tej pogodbi zapadla v plačilo, kateremu se je tožeča stranka kot leasingojemalka upirala. Plačilo obrokov, ki jih je tožeča stranka izvedla z namenom plačila po Pogodbi 96, je tožena stranka knjižila kot plačilo starejših zapadlih terjatev po Pogodbi 95. Vsled navedenega je po mnenju tožene stranke tožeča stranka na dan 18. 3. 2020 dolgovala več kot dva obroka leasinga po Pogodbi 96, zaradi česar jo je tožena stranka odpovedala.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se cit. določba Splošnih pogojev nanaša zgolj na vračunavanje plačil pri več odprtih pogodbah, ki so še veljavne, leasingojemalec pa prostovoljno plačuje svoje pogodbene obveznosti do leasingodajalca. Navedena določba ne velja za primer, ko je ena od (več) pogodb odpovedana oz. razvezana. Če naj bi za sklenjene in (še) veljavne pogodbe ter za že razvezane pogodbe veljal isti režim, bi to moralo biti v Splošnih pogojih jasno navedeno. Besedilo cit. določbe ne nudi opore za razlago pritožnice, ki bi vodila v enačenje veljavnih pogodb z razvezanimi pogodbenimi razmerji. Sporno določilo Splošnih pogojev je po presoji pritožbenega sodišča jasno, zato besedne (jezikovne) razlage ne gre prestopiti. V skladu s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se določilo uporabi tako, kot se glasi.2

8. Čim je bila Pogodba 95 odpovedana oz. razvezana in posledično ni več veljala, ni bila več podana situacija, ko bi imel leasingodajalec z leasingojemalcem sklenjenih več pogodb. Zato plačil, ki jih je tožnica kot leasingojemalka plačala z namenom poplačila leasing obrokov po Pogodbi 96, leasingodajalka ni bila več upravičena samovoljno knjižiti kot poplačila po že odpovedani Pogodbi 95. Ker tako ni izkazano, da bi ostali leasing obroki po Pogodbi 96 neplačani, toženka ni imela podlage za razdrtje Pogodbe 96. 9. Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha je tožeča stranka upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo. Slednje je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in ji priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za gmotne stroške v skladu z 11. členom OT ter 22 % DDV. Tako odmerjeni pravdni pritožbeni stroški znašajo 373,32 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Prim. sodbo X Pg 1/2020 in I Cpg 189/2021 (pril. A 11 in B 21). 2 Tako tudi VSL sklep I Cpg 500/2020.