Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta B.S. in toženec leta 1991 ustanovila skupno obratovalnico. Obratovalnica je začela z delom 1. 12. 1991 in je obstajala do konca leta 1994. Pozneje je B.S. ustanovil Trgovsko in gostinsko podjetje kot samostojno družbo z omejeno odgovornostjo (tožečo stranko), torej pravno osebo. Zato ni mogoče enačiti tožeče stranke in B.S., ker sta povsem ločena subjekta in je eden pravna oseba, drugi pa fizična oseba. Tožnik je trgovsko in gostinsko podjetje, ki ga leta 1991 še ni bilo. Zato po določbah Obrtnega zakona ni odgovoren za toženčeve dolgove.

Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bil s tožencem v kakem pogodbenem razmerju in da bi zato prevzemal obveznosti. Ker tudi ne navaja, da bi šlo za nujno gestijo, ker bi toženčeve obveznosti izhajale neposredno iz zakona, ni mogoče uporabiti 218. člena ZOR: Izdatek za drugega. Toženec v reviziji pravilno poudarja, da gre za navadno gestijo, ki je urejena v 4. oddelku ZOR: Poslovodstvo brez naročila. Tožnik je tretja oseba, ki je nepoklicano poravnala toženčeve obveznosti, ki so nastale na podlagi pogodb z različnimi dobavitelji blaga. Za take primere pa načeloma velja prepoved vmešavanja v tuje posle. 220. člen ZOR določa, da se sme nekdo lotiti tujega posla samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena določena korist.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 6.243.360,55 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva, ki je za posamezno glavnico določen v 1. točki izreka sodbe in v popravnem sklepu. Za preostalo polovico vtoževanega zneska je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da med postopkom ni ugovarjal pobotne terjatve, zato ne razume, zakaj se sodišče spušča v to primerjavo in razlago. Čudi pa se, da višje sodišče ni odgovorilo na njegov ugovor, da je treba ugotoviti koristi, ki jih je imel tožnik s prodajo zalog. Ker v tem delu sodba ni pojasnjena, očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi v napačni izhodiščni presoji višjega sodišča, ki je uporabilo določbo 218. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89). Ta govori o izdatku, ki ga tretja oseba plača na podlagi zakona. Tožnik nikoli ni trdil, da bi plačal tako obveznost, temveč da je plačal račune, ki so izhajali iz pogodb. Zato trdi, da gre za poslovodstvo brez naročila. Te določbe je mogoče uporabiti tedaj, ko gre za opravo pravnega in zgolj dejanskega posla, torej tako, kot v obravnavanem primeru, v katerem je tožnik plačal domnevni dolg tretje osebe. Pri presoji o povrnitvi obveznosti, ki izhajajo iz poslovodstva brez naročila, pa bi moralo sodišče presojati, če so podani pogoji, ki bi omogočali tožnikovo terjatev, zlasti pa bi moralo upoštevati tožnikove koristi. Tožnik je namreč prevzel celotno poslovanje bivše skupne poslovalnice in sodišče ni odgovorilo, zakaj naj bi plačal prejšnje dolgove in terjal vračilo, predvsem pa bi moralo ugotoviti toženčevo korist od takega ravnanja. Te tožnik ni dokazal in sodišče tudi ni raziskalo njegovih koristi s prevzemom zalog skupne poslovalnice, zaradi česar je neupravičeno obogaten. Dodaja, da je toženec temu ugovarjal, prav tako kot je zahteval, naj tožnik dokumentira izvor vtoževanih terjatev, saj tožnik, ki je prevzel aktivo in pasivo, ne more zahtevati plačilo pasive, aktivo oz. dobiček pa zadržati. Ker sodišče v zvezi s tem ni izvedlo in ocenilo dokazov, mu očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04 - prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije in navaja, da tožnik ni prevzel zalog, temveč jih je nanj prenesel B.S. Sicer pa tožnik ni pravni naslednik skupne obratovalnice, za katere obveznosti sta odgovorna njena ustanovitelja in ne tožnik. Po njegovem zahtevek za ugotavljanje zalog in tožnikovih koristi ni potreben. Toženec zalog ni uveljavljal v pobot, zato sodišče tega ne stori avtomatično.

Sodišče je sicer utemeljilo svojo odločitev na podlagi 218. člena ZOR, čeprav je tožnik navajal neupravičeno obogatitev toženca, to je prehod premoženja iz ene stranke na drugo brez pravne podlage. Tudi če bi sprejeli trditev toženca, da gre za poslovodstvo brez naročila, je tožnik upravičen do povrnitve vseh koristi, ki jih je dosegel za drugega. Dejstvo je, da je zaradi neplačila obveznosti skupne poslovalnice prihajalo do tožb zoper B.S. in toženca in da je bil začet izvršilni postopek na toženčevo nepremičnino. Zato ni utemeljeno toženčevo sprenevedanje, češ da je prišel s plačilom v slabši položaj. Poleg tega je imel vse možnosti, da bi poravnal sporne račune. Pojasnjuje, da je bil tožnik prisiljen plačati račune, ker dobavitelji niso razumeli, da tožnik s skupno obratovalnico nima nič in brez plačila ni mogel poslovati naprej. Za plačane zneske je tožnik predložil račune, dobavnice in potrdila o plačilu in s tem dokazal, da je bilo dobavljeno skupni obratovalnici in plačano po njenem prenehanju.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, torej potem, ko je bila uporabljana ustavno zajamčena pravica do pravnega sredstva. Zato je dovoljena le v tistih primerih, ki jih določa ZPP. Ker je revizija namenjena predvsem enotni uporabi procesnega in materialnega prava v državi, ni dovoljena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta B.S. in toženec leta 1991 ustanovila skupno obratovalnico za samostojno opravljanje gospodarske dejavnosti, trgovino z živili in mešanim blagom ter brušenje motornih gredi in valjev, s sedežem v Brežicah.

Obratovalnica je začela z delom 1. 12. 1991 in je obstajala do konca leta 1994. Pozneje je B.S. ustanovil Trgovsko in gostinsko podjetje S. kot samostojno družbo z omejeno odgovornostjo, torej pravno osebo. Zato -sodišče druge stopnje na 6. strani obrazložitve sodbe pravilno poudarja, da ni mogoče enačiti tožeče stranke in B.S., ker sta povsem ločena subjekta in je eden pravna oseba, drugi pa fizična oseba.

Torej ni pravilen zapis sodišča prve stopnje na 5. strani obrazložitve sodbe, češ da sta obe pravdni stranki ustanovili skupno obratovalnico. Tožnik je trgovsko in gostinsko podjetje, ki ga leta 1991 še ni bilo. Zato po določbah Obrtnega zakona ni odgovoren za toženčeve dolgove in mu zakon v zvezi s tožencem ni nalagal ničesar.

Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bil s tožencem v kakem pogodbenem razmerju in da bi zato prevzemal obveznosti. Ker tudi ne navaja, da bi šlo za nujno gestijo, ker bi toženčeve obveznosti izhajale neposredno iz zakona (npr. preživnina, plačilo davkov ali podobo), ni mogoče uporabiti 218. člena ZOR: Izdatek za drugega. Toženec v reviziji pravilno poudarja, da gre za navadno gestijo, ki je urejena v 4. oddelku ZOR: Poslovodstvo brez naročila. Tožnik je tretja oseba, ki je nepoklicano poravnala toženčeve obveznosti, ki so nastale na podlagi pogodb z različnimi dobavitelji blaga. Za take primere pa načeloma velja prepoved vmešavanja v tuje posle. 220. člen ZOR določa, da se sme nekdo lotiti tujega posla samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena določena korist. Ker sodišči prve in druge stopnje nista dovolj upoštevali, da je tožnik plačal obveznosti bivše obratovalnice, za katero odgovarjata S. in toženec, in sta zmotno uporabili materialno pravno določbo 218. člen ZOR namesto določb o poslovodstvu brez naročila, nista ugotavljali dejanskih okoliščin o tem, ali plačil ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo sodbe, mora revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP razveljaviti izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru je razveljavilo sodbi sodišč druge in prve sodbe, da bo lahko sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za pravilno uporabo materialnega prava.

Ker uspeh pravdnih strank v ponovljenem postopku ni znan, je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje, ko bo odločilo o vseh pravdnih stroških skupaj.