Jedro

Utemeljena je revizijska graja, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo prehodne določbe 3. člena ZIKS-G. Ta zakon je pričel veljati 13.2.1998, torej pred pravnomočnostjo delnega sklepa sodišča prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče o pritožbi proti temu sklepu odločalo na seji 23.6.1999, bi moralo upoštevati prehodno določbo in zaradi nje tudi spremenjeno zakonsko ureditev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

V nepravdnem postopku zaradi vrnitve premoženja, ki je bilo zaplenjeno neupravičeno obsojenemu očetu predlagateljic pokojnemu B. R., je sodišče prve stopnje odločalo z več delnimi sklepi. Sklep o vrnitvi zaplenjene vile v Ljubljani, je postal pravnomočen brez pritožbe. Z delnim sklepom z dne 14.7.1997 pod opr. št. Nz 580/93-79 je sodišče prve stopnje odločilo o vrnitvi zaplenjenih slik slikarke B. R. v last in posest obema predlagateljicama. Istega dne je izdalo še delni sklep pod opr. št. Nz 580/93-78, s katerim je drugi nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji naložilo, da mora predlagaljicama kot dedinjama po pokojnem očetu plačati odškodnino v znesku 193.269,00 SIT, vsaki do 1/2, in sicer za zaplenjenih 225 delnic Zadružne gospodarske banke v Ljubljani.

Proti delnemu sklepu o vrnitvi zaplenjenih slik sta se pritožili nasprotni udeleženki Republika Slovenija in Moderna galerija, proti delnemu sklepu o plačilu odškodnine v denarju za zaplenjene delnice pa nasprotna udeleženka Republika Slovenija. Sodišče druge stopnje je pritožbama nasprotnih udeleženk proti delnemu sklepu o vrnitvi zaplenjenih slik ugodilo, ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbo nasprotne udeleženke Republike Slovenije proti delnemu sklepu o plačilu odškodnine za zaplenjene delnice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in ta izpodbijani delni sklep sodišča prve stopnje potrdilo. V razlogih tega dela svoje odločbe je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene očitke o zatrjevanih procesnih kršitvah, pa tudi o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju o tem, kdo so dediči po pokojnem B. R., kar naj bi lahko imeli za posledico zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z očitanimi procesnimi kršitvami glede označbe zavezanca je še poudarilo, da je glede na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ul. RS št. 10/98; v nadaljevanju: ZIKS-G) odločilno le to, da je zavezanec za odškodnino v denarju za zaplenjene delnice Republika Slovenija.

Nasprotna udeleženka Republika Slovenija v pravočasni reviziji proti zavrnilnemu delu sklepa sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne glede na uveljavljane pritožbene razloge bi moralo sodišče druge stopnje izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti že zato, ker je odločalo na seji 23.6.1999, ko je že veljal ZIKS-G, ki je v 145.b členu določil, kdo so zavezanci za vrnitev zaplenjenega premoženja. Po spremenjenem zakonu se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Sodišče druge stopnje bi glede na vsebino prehodne določbe 3. člena ZIKS-G moralo upoštevati novo zakonsko ureditev. Revidentka zatrjuje, da predlagatelji niso izkazali izpolnjevanja pogojev za plačilo odškodnine v denarju, zato lahko zahtevajo le delnice oziroma obveznice v lasti Republike Slovenije. V nadaljevanju revidentka ponavlja pritožbeno uveljavljane razloge o procesnih kršitvah in se ne strinja z odgovorom sodišča druge stopnje na te razloge.

Revizija je bila vročena predlagateljicama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija utemeljeno opozarja na spremenjeno zakonsko ureditev o vračanju zaplenjenega premoženja neupravičeno obsojenim. Do 13.2.1998, ko je začel veljati ZIKS-G, je bila zakonska ureditev položaja upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, v nekaterih pogledih (med drugim tudi oblik vračanja zaplenjenega premoženja, zavezancev itd.) ugodnejša od zakonske ureditve, ki je veljala za denacionalizacijske upravičence po določbah ZDen. ZIKS-G pa je v novem 145.a členu glede vračanja zaplenjenega premoženja tem upravičencem določil, da se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen. V prehodnem 3. členu novele je tudi določil, da se nepravdni in pravdni postopki v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, pa do dneva uveljavitve tega zakona še niso bili pravnomočno končani, končajo po novem zakonu.

Pravkar povzeta zakonska določba ima nedvomno retroaktiven učinek. Vprašanje ustavnosti take zakonske ureditve je presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 56/98. V razlogih te odločbe je ocenilo, da je zakonodajalec lahko določil retroaktivno veljavnost zaradi razlogov izkazane javne koristi, da so tudi po testu sorazmernosti izpolnjeni pogoji, ki opravičujejo poseg zakonodajalca v že pridobljene pravice in da je imel zakonodajalec nujen razlog, da je posegel v postopke, ki so že v teku. Neskladnost 3. člena ZIKS-G z ustavo je zato v izreku pod točko 3 svoje odločbe ugotovilo le v obsegu, kolikor zakon ne določa pravil o povrnitvi stroškov že začetega pravdnega ali nepravdnega postopka obsojencu oziroma njegovim dedičem za tisti del zahtevka, s katerim glede na 3. člen ne bodo uspeli.

Ustavno sodišče je presojalo tudi ustavno skladnost same vsebine nove zakonske ureditve oziroma izenačitve pravnega položaja upravičencev za vrnitev zaplenjenega premoženja neupravičeno obsojenih v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani pred 31.12.1958, s pravnim položajem denacionalizacijskih upravičencev. Odločilo je, da nova ureditev po ZIKS-G ni v neskladju z ustavo. Izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic je primerno sredstvo. Načelo socialne države je zakonodajalca opravičevalo, da upoštevajoč pravice do socialne varnosti vseh državljanov skrbi za finančne zmogljivosti države in iz tega razloga omeji dosedanje pravice neupravičeno obsojenih. Le glede petega odstavka 145.b člena je ugotovilo, da ta določba ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa roka, v katerem mora biti izdan poseben zakon o izdaji obveznic.

Obe neskladnosti z ustavo je zakonodajalec v skladu z zahtevo ustavnega sodišča že odpravil s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIKS (Ul. RS št. 26/99; ZIKS-H).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da z ZIKS-G uveljavljena nova zakonska ureditev v času odločanja na revizijski stopnji kljub sprejemu novega ZIKS (Ul. RS št. 22/2000) še vedno velja, ker so po 266. členu novega zakona določbe 145. člena in 145.a do 145.č člena prejšnjega zakona ostale v veljavi.

Po vsem obrazloženem je utemeljena revizijska graja, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo prehodne določbe 3. člena ZIKS-G. Ta zakon je pričel veljati 13.2.1998, torej pred pravnomočnostjo delnega sklepa sodišča prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče o pritožbi proti temu sklepu odločalo na seji 23.6.1999, bi moralo upoštevati prehodno določbo in zaradi nje tudi spremenjeno zakonsko ureditev. V času odločanja na pritožbeni stopnji tudi še ni iztekel rok, ki je bil določen v ZIKS-H za sprejem posebnega zakona o izdaji obveznic.

Iz prej povzetih revizijskih trditev nasprotne udeleženke izhaja, da revidentka ne zanika pravice do odškodnine za zaplenjene delnice očetu obeh predlagateljic, izpodbija pa odločitev o obliki odškodnine, torej o izplačilu vrednosti zaplenjenih delnic v denarju. Zaradi z ZIKS-G uveljavljene nove zakonske ureditve je vprašanje oblike odškodnine potrebno presojati po določbah III. poglavja ZDen. Oblike odškodnine za nacionalizirano oziroma zaplenjeno premoženje so urejene v drugem oddelku III. poglavja ZDen, torej v določbah 42. do 50. člena ZDen. Osnovna oblika odškodnine po navedenih zakonskih določbah so predvsem delnice, ki jih ima Republika Slovenija, na upravičenčevo zahtevo pa obveznice, izdane v ta namen. Odškodnina v denarju je izjema, za katero morajo biti izpolnjeni pogoji iz 50. člena ZDen. V postopku zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja je zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah in v denarju po četrtem odstavku 145.b člena ZIKS-G Republika Slovenija, ne pa Slovenski odškodninski sklad, kot to velja za denacionalizacijske upravičence (četrti odstavek 51. člena ZDen, ki pa se nahaja v IV. poglavju ZDen). V taki ureditvi vidi ustavno sodišče v že omenjeni ustavni odločbi ugodnejši položaj upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v primerjavi z denacionalizacijskimi upravičenci (točka 47 obrazložitve).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi moralo pritožbeno sodišče, če bi upoštevalo 3. člen ZIKS-G, zaradi spremenjene zakonske ureditve ugoditi pritožbi nasprotne udeleženke, sklep sodišča prve stopnje o plačilu denarne odškodnine za zaplenjene delnice razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, da razčisti vse pomembne dejanske okoliščine, zlasti glede zahteve predlagateljic, kakšno obliko odškodnine ob spremenjeni zakonodaji uveljavljata in ali so izpolnjeni vsi pogoji za uveljavljano obliko odškodnine. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče tega ni storilo, je moralo revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 400. člena ZPP/77 v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP/77 in 37. členom ZNP odločiti kot v izreku te odločbe.