Jedro

Odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dohodka zaradi napake stroja, izdelanega na podlagi pogodbe o delu, lahko uveljavlja le naročnik, ne pa tudi tisti, ki stroj uporablja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 2,116.574,00 SIT z obrestmi - ker je ugotovilo, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Iz izpovedi njenega direktorja in edinega lastnika M. M. je sklepalo, da je nastalo obligacijsko razmerje med slednjim kot fizično osebo - naročnikom in tožencem - prevzemnikom dela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta posel sklenila M. M. kot fizična oseba in toženec. Tožeča stranka je samostojen gospodarski subjekt. M. M. je dokapitaliziral tožečo stranko z obravnavanim strojem, do česar je prišlo leta 1996 ali 1997, vtožuje pa se odškodnina za škodo, ki je nastala do 31.12.1994. Tožeča stranka je vložila revizijo proti tej sodbi zaradi absolutne bistvene kršitve pravil Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in zmotne uporabe materialnega prava. Zato predlaga revizijskemu sodišču, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in preda zadevo v novo odločanje ob ustreznih navodilih za pravilno delo. Kršitev po 1. točki 385. člena v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP/77 vidi v tem, da bi moralo sodišče, če je že ugotovilo pomanjkanje aktivne legitimacije, tožbeni zahtevek zavreči. Sodišče je spregledalo, da je M. M. naročal stroj za svoje podjetje in da je temu nastala vtoževana škoda. Spregledalo je tudi, da je del sredstev za stroj prispevala tožeča stranka. Nastopanje pooblaščenca tožeče stranke (najbrž je mišljen njen zakoniti zastopnik) kot fizične osebe ob naročanju stroja kot zavrnitveni razlog je v protislovju z v postopku ugotovljenimi in pravno relevantnimi dejstvi odškodninskega statuta. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je toženec povzročil škodo, je zavrnilo odškodninski zahtevek. Pri tem je nepomembno, kako je nastopal lastnik tožnika ob naročanju spornega stroja.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijskega stališča, da bi moralo sodišče, če je že ugotovilo, da ni podana aktivna legitimacija, tožbeni zahtevek zavreči, ni mogoče sprejeti, ker naše procesno pravo takšnega instituta sploh ne pozna. Če pa morda misli pooblaščenec tožeče stranke na to, da bi moralo sodišče zavreči tožbo, tudi nima prav, ker je okoliščina, ali je podana aktivna legitimacija ali ne, dejstvo materialnega prava, ne pa procesna predpostavka, kot to zmotno meni revizija. Očitane kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77 torej ni.

Ni niti drugih procesnih kršitev, ki jih revizija pravno niti ne opredeli, pa tudi sicer je težko razbrati, v čem naj bi bila podana takšna kršitev. Sodišče ni nič spregledalo dejstva, da je M. M. naročal stroj za svoje podjetje. Kaj je mislil pri sebi ob naročanju, ni pravno pomembno ob dejstvu, da tožencu kot prevzemniku posla, kot je bilo ugotovljeno, nikakor ni dal vedeti, da nastopa kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, se pravi njen direktor. Tudi, če je M. M. del sredstev vzel iz tožeče stranke za plačilo stroja (kar knjigovodsko sploh ni izkazano), to ni v nasprotju z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni bila naročnica. Nerazumljiv je tisti del revizije v sklopu grajanih procesnih kršitev, ki govori o odškodninskem statutu.

Nižji sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili. V tej zadevi je tožeča stranka, sodeč po vsebini tožbenih navedb in rezultatih dokaznega postopka, uveljavljala odškodnino zaradi škode, ki je nastala s tem, da naročeni in izdelani stroj ni deloval v redu. Gre za zahtevek, ki ima svoj temelj v drugem odstavku 618. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem ima pravico do povračila škode naročnik. Ko je bilo ugotovljeno, da naročnik ni tožeča stranka, je jasno, da ta ni upravičena uveljavljati odškodninskega zahtevka. V tej zadevi gre za poslovno škodo, kakršno ureja ZOR med učinki obveznosti (262. do 269. člen) in v svojem posebnem delu, ne pa za neposlovno škodo, urejeno v členih 154 do 209 ZOR. Do škode naj bi prišlo zaradi kršitve pogodbe o delu, ne pa, kot si prizadeva prikazati tožeča stranka, da je podana toženčeva odškodninska odgovornost nasproti njej zato, ker so pač podani vsi elementi odškodninske odgovornosti in je nepomembno, kdo je nastopil kot naročnik. Mimogrede, celo revizija sama ne omenja protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja, kar je eden izmed elementov odškodninske odgovornosti. Pri pogodbi o delu (600. do 629. člen ZOR), kjer je bistven rezultat dela, odgovarja prevzemnik dela za napake opravljenega dela (614. do 621. člen ZOR) in tako tudi za izgubljen dohodek, ki naj bi ga imel naročnik, če bi lahko opravljeno delo, v tej zadevi izdelani stroj, normalno izkoriščal. Gre torej za tipično posledico poslovnega razmerja in zato ni mogoče prevzemnikove odgovornosti širiti v razmerju do kogarkoli, ki bi kasneje postal lastnik, imetnik rezultata pogodbe o delu, pa mu ta ne bi prinašal pričakovanega dohodka. Tudi ne gre za prehod pravic iz odgovornosti za napake, kakor to velja za kasnejše pridobitelje gradbe pri gradbeni pogodbi (642. člen ZOR). Tožeča stranka torej ni legitimirana uveljavljati odškodninski zahtevek, čeprav je naročnik M. M. v letu 1996 ali 1997 vnesel obravnavani stroj kot svoj osnovni vložek v tožečo stranko ob njeni dokapitalizaciji. Tako ali tako pa se vtožuje povrnitev škode, ki je nastala tožeči stranki do konca leta 1994. Skratka tožeča stranka ni bila naročnik stroja in zato sta ji sodišči pravilno odrekli aktivno legitimacijo in utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP/77).