Jedro

12.Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da sta bila pri delu tožnika v vtoževanem obdobju izpolnjena oba pogoja za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po drugem odstavku 29. člena ZODPol. Ker je tožnik opravljal naloge skupaj s pripadniki posebne policijske enote, ki so bile istovrstne, saj so vsi opravljali nadzor državne meje in pri tem prejemali navodila od skupnega nadrejenega, je opravljal enako delo v enakih okoliščinah kot pripadniki te enote. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da tožnikova metoda dela glede na to, da je bil vodnik službenega psa, ne more biti povsem identična metodi dela pripadnikov posebne policijske enote. Vendar pa niti ta okoliščina niti dejstvo, da se zaradi učinkovite izvedbe nalog niso mogli vsi nahajati na eni lokaciji, ne utemeljuje bistvene razlike v vsebini njihovega dela. Glede na enak dejanski stan je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik za svoje delo v vtoževanem obdobju upravičen do enakega plačila.

Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da sta bila pri delu tožnika v vtoževanem obdobju izpolnjena oba pogoja za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po drugem odstavku 29. člena ZODPol. Ker je tožnik opravljal naloge skupaj s pripadniki posebne policijske enote, ki so bile istovrstne, saj so vsi opravljali nadzor državne meje in pri tem prejemali navodila od skupnega nadrejenega, je opravljal enako delo v enakih okoliščinah kot pripadniki te enote. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da tožnikova metoda dela glede na to, da je bil vodnik službenega psa, ne more biti povsem identična metodi dela pripadnikov posebne policijske enote. Vendar pa niti ta okoliščina niti dejstvo, da se zaradi učinkovite izvedbe nalog niso mogli vsi nahajati na eni lokaciji, ne utemeljuje bistvene razlike v vsebini njihovega dela. Glede na enak dejanski stan je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik za svoje delo v vtoževanem obdobju upravičen do enakega plačila.

Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da so bili tožniku nepravilno priznani stroški pritožbe zoper sklep toženke v višini 250 točk, saj predhodni postopek v sporih zaradi (čistih) denarnih terjatev, kot je v obravnavanem primeru, ni procesna predpostavka za sodno varstvo in torej ni potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tožnikove stroške znižalo za 250 točk, tako da ti ob ponovni odmeri znašajo 859,39 EUR in ne 1.042,37 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

13.Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da so bili tožniku nepravilno priznani stroški pritožbe zoper sklep toženke v višini 250 točk, saj predhodni postopek v sporih zaradi (čistih) denarnih terjatev, kot je v obravnavanem primeru, ni procesna predpostavka za sodno varstvo in torej ni potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tožnikove stroške znižalo za 250 točk, tako da ti ob ponovni odmeri znašajo 859,39 EUR in ne 1.042,37 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 859,39 EUR.

14.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke in ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, kot je obrazloženo zgoraj (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani niti s pritožbo uveljavljane kršitve niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

15.Ker je toženka le delno uspela v pritožbenem postopku in še to v neznatnem delu odločitve o stranski terjatvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da svoje stroške pritožbe krije sama, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnik je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) upravičen do priglašenih 250 točk nagrade za sestavo odgovora na pritožbo, kar povišano za dva odstotka za materialne stroške in 22-odstotni DDV skupaj znaša 186,66 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo neizkazanih višje priglašenih materialnih stroškov, nad pavšalno višino dveh odstotkov, ki mu pripada po 11. členu OT, niti 50 točk za poročilo stranki, ker so ti stroški že vsebovani v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR.

Obrazložitev

-------------------------------

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta odločbi toženke z dne 22. 1. 2021 ter 10. 3. 2021 nezakoniti in se razveljavita (točka I izreka). Toženki je naložilo, da mora tožniku za obdobje od 11. 6. 2020 do 2. 7. 2020 pri plači obračunati dodatek za nevarnost in posebne obremenitve v skupnem bruto znesku 542,88 EUR in mu izplačati pripadajoči neto znesek iz tega naslova, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v mesecu dalje (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.051,67 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

1Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji (EVA 2014-1711-0093).

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik v vtoževanem obdobju skupaj s posebno policijsko enoto opravljal istovrstne naloge, zaradi česar mu pripada dodatek za nevarnost in posebne obremenitve. Sodišče prve stopnje je pri presoji napačno in preširoko razlagalo drugi odstavek 29. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.). Glede na namen te določbe do plačila dodatka za nevarnost in posebne obremenitve niso upravičeni vsi policisti, ki delo opravljajo v okviru istih varnostnih dogodkov kot posebna policijska enota, ampak mora biti izpolnjen pogoj istovrstnosti delovnih nalog. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, ker tožnik ni opravljal dela neposredno skupaj s pripadniki posebne policijske enote, niti ni bil organizacijsko vezan na poveljevanje nadrejenih v tej enoti. Dejansko je opravljal drugačno delo na drugem območju, naloge pa so mu bile dodeljene ločeno. To izhaja tudi iz vsebine depeš, izpovedi A. A., B. B. in C. C. ter drugih prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, vendar je sodišče prve stopnje navedene dokaze selektivno presojalo. Pri presoji ni upoštevalo, da tožnik za svoje delo ni odgovarjal poveljstvu posebne policijske enote, ampak inšpektorju iz sektorja uniformirane policije Policijske uprave D. Ni upoštevalo, da se je nadzor državne meje vršil na ločenih območjih, glede na različne zemljevidne točke, pri čemer je tožnik naloge opravljal v drugi bojni liniji, na drugi lokaciji kot pripadniki posebne policijske enote, ki se jim je pridružil šele, če se je pojavila potreba po tem. Pri tem ni deloval v enakih posebnih okoliščinah, niti bil podvržen enaki stopnji ogroženosti, kot izhaja iz načrta in ocene tveganja. Iz vidika plačila zato njegovega dela ni mogoče vrednotiti enako kot dela pripadnikov posebne policijske enote, ki so posebej usposobljeni in svoje naloge opravljajo v popolni zaščitni opremi. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno priznalo stroške pritožbe zoper sklep toženke v predhodnem postopku, saj takšna vloga, glede na to da je vtoževal čisto denarno terjatev, v postopku ni bila potrebna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zveza:

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, presoja pa je, razen glede odločitve o stroških postopka, materialnopravno pravilna.

Zakon o organiziranosti in delu v policiji (2013) - ZODPol - člen 29, 29/2, Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 39, 39/2, Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 155, 165, 353, 358, 358-5

6.Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot policist vodnik službenega psa v Policijski upravi E. Med 11. 6. 2020 in 2. 7. 2020 je bil poleg pripadnikov posebne policijske enote razporejen na delo na območju Policijske uprave D. zaradi izvajanja poostrenega nadzora na državni meji. V zvezi z delom s pripadniki posebne policijske enote je pri toženki neuspešno uveljavljal varstvo pravic zaradi plačila dodatka za nevarnost in posebne obremenitve. V delovnem sporu je zahteval razveljavitev odločb toženke, s katerimi je bila njegova zahteva zavrnjena, in plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po drugem odstavku 29. člena ZODPol.

Odvetniška tarifa (2015) - člen 11

7.Sodišče prve stopnje je utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi drugega odstavka 29. člena ZODPol, ki določa, da imajo policisti, ki niso pripadniki posebne policijske enote in opravljajo naloge skupaj s posebno policijsko enoto, v času opravljanja teh nalog pravico do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve, do katerega imajo pravico pripadniki posebne policijske enote v skladu s Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.). Po 2. točki prvega odstavka 39. člena KPJS v zvezi z drugim odstavkom istega člena pripada javnemu uslužbencu dodatek za čas neposrednega izvajanja nalog v posebni policijski enoti v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca, vendar samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi obrazložitve predloga novele ZODPol-C1 in usmeritev toženke glede izvrševanja drugega odstavka 29. člena ZODPol pravilno ugotovilo, da je namen te določbe zagotovitev sistemskega in pravičnega plačila policistom, ki niso pripadniki posebne policijske enote, a skupaj z njimi po predhodnem načrtu in dani oceni tveganja izvajajo istovrstne naloge. Pri razlagi zakonske dikcije je pravilno upoštevalo, da je plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve policistom, ki niso pripadniki posebne policijske enote, pogojeno s skupnim opravljanjem istovrstnih delovnih nalog. Kot opravljanje nalog skupaj s posebno policijsko enoto je pravilno štelo medsebojno združevanje, sestavljanje, sklicevanje ali zbiranje in ga razlagalo kot izvajanje istovrstnega dela, ki je vezano na določen varnostni dogodek. S takšno razlago ni nedopustno širilo določbe drugega odstavka 29. člena ZODPol, kot neutemeljeno zatrjuje toženka v pritožbi.

Pridruženi dokumenti:*

9.Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da naj bi pripadniki posebne policijske enote šele v primeru potreb na terenu priskočili na pomoč tožniku in zgolj v takšnih primerih opravljali delo istočasno in na istem mestu z njim, s čimer se napačno zavzema za pogojevanje plačila dodatka za nevarnost in posebne obremenitve z uspehom policijske akcije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vtoževani dodatek prejel samo, kadar je pri njegovem delu na terenu nastopil nek varnostni dogodek v zvezi z izsleditvijo oseb, ki so nezakonito prešle državno mejo, sicer pa ne. Pravilno je presodilo, da pa je treba v tem primeru že samo opravljanje nalog nadzora državne meje, ne glede na uspeh posamezne akcije, opredeliti kot opravljanje istovrstnih nalog skupaj s pripadniki posebne policijske enote. Pri presoji je glede na zakonske kriterije za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve pravilno ugotavljalo naravo tožnikovih nalog v vtoževanem obdobju in jih ustrezno primerjalo z delom pripadnikov posebne policijske enote.

10.Pritožbeni očitek toženke v zvezi z napačno ugotovljenim organizacijskim ter hierarhičnim potekom dela na državni meji je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se naloge tako tožnika kot tudi pripadnikov posebne policijske enote nanašale na nadzor posameznih obmejnih območij in prestrezanje oseb, ki nezakonito prehajajo državno mejo. Pri tem je pravilno povzelo izpovedi prič in vsebino listinskih dokazov, vključno z depešami. Glede na to, da je delo potekalo v skupinah in je bil prostor ob državni meji razdeljen na območja nadzora, kjer so patruljirali pripadniki posebne policijske enote in vodniki službenih psov, je pri presoji ustrezno upoštevalo, da je vsaka skupina pri delu pokrivala dodeljeno območje. Pritožbeno vztrajanje, da tožnik dela ni izvajal na isti lokaciji kot pripadniki posebne policijske enote in sklicevanje na zemljevid z različnimi točkami nadzora, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da opravljanje nazora na različnih točkah ob državni meji ne utemeljuje vsebinskega razlikovanja delovnih nalog tožnika in pripadnikov posebne policijske enote. Pri tem je izpovedi prič C. C. in A. A., ki sta razlike v nalogah utemeljevala s tem, da so pripadniki posebne policijske enote nadzorovali območje neposredno ob državni meji, tožnik pa bolj v notranjosti, ustrezno tehtalo z ostalimi dokazi. Utemeljeno je sledilo izpovedi tožnika, ki so jo potrdile tudi priče F. F., G. G. in H. H., da so vsi opravljali nadzor meje in se v primeru zaznave migrantov odzvali skladno z navodili nadrejenega. Trditev o drugačnih okoliščinah in stopnji ogroženosti pri delu v zaledju v primerjavi z delom neposredno ob državni meji toženka ni konkretizirala niti v pritožbi.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi način poveljevanja in koordinacije dela ob državni meji. Pri tem je utemeljeno sledilo izpovedi priče B. B., ki so jo potrdile tudi ostale priče, da so bila tako tožniku kot tudi pripadnikom posebne policijske enote odrejena navodila s strani skupnega nadrejenega. Pravilno je ugotovilo, da je inšpektor Policijske uprave D. ob začetku izmene vsaki skupini policistov razdelil delovne naloge, ki so bile koordinirane s strani Službe uniformirane policije Policijske uprave D. Čeprav je bila linija poveljevanja pripadnikom posebne policijske enote posredna, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo njihovo delo, enako kot delo tožnika, podrejeno poveljstvu skupnega inšpektorja. Pritožbeno vztrajanje toženke, da tožnik ni bil organizacijsko vezan na poveljevanje nadrejenih v posebni policijski enoti, je zato neutemeljeno.